Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nominacije za oskarje

17.01.2020


Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

V ponedeljek je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti razkrila, katere filme je nominiralo njenih 8000 članov. Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

Film studia Warner Bros je razcepil občinstvo še pred premiero na beneškem festivalu: kritike so letele na Jokerjevo dvoumno upodabljanje nasilja in duševnih bolezni, povezane pa so bile tudi z grozodejstvom, ki se je pred leti zgodilo na eni izmed ameriških projekcij Viteza teme. Na drugi strani pa je Joker postal festivalska in kinematografska uspešnica: v Benetkah je prejel zlatega leva, ki zadnja leta napoveduje rezultat na oskarjih, in do srede januarja je v kinih po svetu zaslužil že več kot milijardo dolarjev.

Joker je z nizkoproračunskim pristopom značajske študije bliže neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom; je drzen in provokativen film, je v recenziji zapisal filmski kritik Radia Slovenija Gorazd Trušnovec. Po oceni Guardianovega kritika Petra Bradshawa pa se ni zgodilo prvič, da je zgodba o genezi superantijunaka pri nominacijah odrinila v ozadje precej boljše filme. Toda Bradshaw hkrati dodaja, da je v svoji karieri videl že šibkejše sezname nominiranih za oskarje.

Jokerja (tokrat brez antipoda v Batmanu) ne bi bilo brez izvrstne – grozljivo lahkotne in hkrati sproščeno zadrgnjene – tragične vloge duševno bolnega komika Arturja Flecka, ki jo je odigral mojster svojega poklica, Joaquin Phoenix. Po vlogi Komoda, ambicioznega sina cesarja Marka Avrelija v Gladiatorju leta 2000, ki sta ji sledili vlogi kantavtorja Johnnyja Casha v filmu Hoja po robu iz leta 2005 ter vojnega veterana Freddija Quella v Gospodarju (pisalo se je leto 2012), si je Phoenix z Jokerjem priigral svojo četrto nominacijo za zlati kipec. Staviti na Jokerja (brez Batmana) sicer nikakor ne bi bilo dobro, toda ta stava se tokrat zdi varnejša od stav na druge igralce. Phoenix je že prejel zlati globus in če bo za vlogo Jokerja navsezadnje dobil še oskarja, ga bo zasluženo; na drugi strani pa ne bi bil prvi, ki bi se mu znova zgodila krivica.

Leonardo DiCaprio, ki dela Phoenixu družbo v kategoriji glavne moške vloge, ga bo, če bo neuspešen, razumel. Sam je po dolgih letih dobrega dela prvega oskarja dočakal razmeroma pozno, z vlogo v Povratniku leta 2015. Drugi zlati kipec se mu (z manjšo verjetnostjo kot Phoenixu prvi) nasmiha za vlogo odcvetelega televizijskega igralca Ricka Daltona v črni komediji Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu. Razumel ga bo tudi Scorsese, režiser Irca, ki je na oskarja za režijo čakal vsaj tri desetletja in ga potem prejel za svoj ne ravno najboljši film Dvojna igra. Tarantino ima z oskarji drugačno izkušnjo; zlata kipca za režijo in izvirni scenarij je prejel za svoj tretji celovečerni film Šund.

Po številu nominacij posameznih filmov so bila rekordna leta 1950, 1997 in 2016, ko so filmi Vse o Evi, Titanik in Dežela La La prejeli kar 14 nominacij za oskarje. Na podelitvi se je (z izjemo Titanika) sicer potem pokazala drugačna slika.

Letos je bil porušen drugačen rekord. Prvič v 92-letni zgodovini prestižnih nagrad se je zgodilo, da so kar štirje filmi dobili deset ali več nominacij. To je glavni poudarek, ki ga lahko opazimo. Pove nam, da je po oceni Akademije za nami dobra letina z več izstopajočimi filmi. Poleg Tarantinovega filma sta deset nominacij prejeli drama z bojišča prve svetovne vojne 1917 režiserja Sama Mendesa in Scorsesejev gangsterski film Irec.

Akademija med glavne nominirance (podobno kot lani Romo) prišteva tudi južnokorejski film Parazit Bong Joon-hoja, ki je prejel šest nominacij. Parazit je nominiran v kategoriji najboljšega mednarodnega filma (ki je zamenjala kategorijo tujejezičnega), hkrati pa se poteguje za najprestižnejši nagradi: za režijo in najboljši film, čeprav je manj verjetno, da se bo ponovila lanska zgodba Rome.

Kar zadeva skupno število nominacij med filmskimi studii, je s 24-imi nominacijami v ospredju pretočna platforma Netflix; to je še eden izmed poudarkov, ki jih ne smemo spregledati in ki kaže na spremembe v filmski krajini.

Pomembno je poudariti, da se Ameriška filmska akademija zadnja leta trudi povečati raznovrstnost svojega članstva. Dejavno izvaja politiko identitet. Zato v svoje vrste vsako leto povabi vse več žensk in neameriških filmskih ustvarjalcev (med novimi člani je tudi slovenska avtorica animiranih filmov Špela Čadež), da bi spremenila svojo še vedno prevladujočo podobo »starejšega belega moškega«, ki odloča o najpomembnejših filmskih nagradah.

Toda ta prizadevanja niso obrodila sadov, če pogledamo letošnje nominirane v glavnih kategorijah. V kategoriji režije ni nobene režiserke, niti Grete Gerwig, čeprav je bil film Čas deklištva nominiran za najboljši film. Njen partner Noah Baumbach pa je bil nominiran za režijo Netflixove Zgodbe o zakonski zvezi. Na neki način utegnemo biti priča zrcalni sliki oskarjev leta 2010, ko je režiserka Kathryn Bigelow prejela oskarja za režijo Bombne misije, medtem ko je njen (nekdanji) mož James Cameron z Avatarjem ostal praznih rok. Greta Gerwig je v resnici edina režiserka, ki je bila v zadnjem desetletju nominirana za režijo, in sicer filma Lady Bird, potem ko je kot prva režiserka v zgodovini oskarja pred desetimi leti prejela Kathryn Bigelow.

Prav tako je edina temnopolta igralka med letošnjimi nominirankami Cynthia Erivo za glavno vlogo v zgodovinski drami Harriet. Hkrati pa je Scarlett Johansson prejela kar dve nominaciji: za glavno vlogo v Zgodbi o zakonski zvezi in za stransko v filmu Zajec Jojo; to na neki način potrjuje sporočilo, ki ga je po razglasitvi nominacij želela poudariti Akademija: da je letos, če upoštevamo vseh 24 oskarjevskih kategorij, nominiranih rekordnih 62 žensk; to je tretjina nominirancev.

Še zanimivost: Al Pacino je prejel nominacijo za stransko vlogo sindikalista Jimmyja Hoffe, svojo prvo v Scorsesejevih filmih. Scorsese je za svoj šesti gangsterski film, triinpolurno pripoved v obliki reminiscenc, prejel nominacijo za režijo. Ali bo znova počaščen z zlatim kipcem, bomo izvedeli 9. februarja.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Nominacije za oskarje

17.01.2020


Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

V ponedeljek je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti razkrila, katere filme je nominiralo njenih 8000 članov. Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

Film studia Warner Bros je razcepil občinstvo še pred premiero na beneškem festivalu: kritike so letele na Jokerjevo dvoumno upodabljanje nasilja in duševnih bolezni, povezane pa so bile tudi z grozodejstvom, ki se je pred leti zgodilo na eni izmed ameriških projekcij Viteza teme. Na drugi strani pa je Joker postal festivalska in kinematografska uspešnica: v Benetkah je prejel zlatega leva, ki zadnja leta napoveduje rezultat na oskarjih, in do srede januarja je v kinih po svetu zaslužil že več kot milijardo dolarjev.

Joker je z nizkoproračunskim pristopom značajske študije bliže neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom; je drzen in provokativen film, je v recenziji zapisal filmski kritik Radia Slovenija Gorazd Trušnovec. Po oceni Guardianovega kritika Petra Bradshawa pa se ni zgodilo prvič, da je zgodba o genezi superantijunaka pri nominacijah odrinila v ozadje precej boljše filme. Toda Bradshaw hkrati dodaja, da je v svoji karieri videl že šibkejše sezname nominiranih za oskarje.

Jokerja (tokrat brez antipoda v Batmanu) ne bi bilo brez izvrstne – grozljivo lahkotne in hkrati sproščeno zadrgnjene – tragične vloge duševno bolnega komika Arturja Flecka, ki jo je odigral mojster svojega poklica, Joaquin Phoenix. Po vlogi Komoda, ambicioznega sina cesarja Marka Avrelija v Gladiatorju leta 2000, ki sta ji sledili vlogi kantavtorja Johnnyja Casha v filmu Hoja po robu iz leta 2005 ter vojnega veterana Freddija Quella v Gospodarju (pisalo se je leto 2012), si je Phoenix z Jokerjem priigral svojo četrto nominacijo za zlati kipec. Staviti na Jokerja (brez Batmana) sicer nikakor ne bi bilo dobro, toda ta stava se tokrat zdi varnejša od stav na druge igralce. Phoenix je že prejel zlati globus in če bo za vlogo Jokerja navsezadnje dobil še oskarja, ga bo zasluženo; na drugi strani pa ne bi bil prvi, ki bi se mu znova zgodila krivica.

Leonardo DiCaprio, ki dela Phoenixu družbo v kategoriji glavne moške vloge, ga bo, če bo neuspešen, razumel. Sam je po dolgih letih dobrega dela prvega oskarja dočakal razmeroma pozno, z vlogo v Povratniku leta 2015. Drugi zlati kipec se mu (z manjšo verjetnostjo kot Phoenixu prvi) nasmiha za vlogo odcvetelega televizijskega igralca Ricka Daltona v črni komediji Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu. Razumel ga bo tudi Scorsese, režiser Irca, ki je na oskarja za režijo čakal vsaj tri desetletja in ga potem prejel za svoj ne ravno najboljši film Dvojna igra. Tarantino ima z oskarji drugačno izkušnjo; zlata kipca za režijo in izvirni scenarij je prejel za svoj tretji celovečerni film Šund.

Po številu nominacij posameznih filmov so bila rekordna leta 1950, 1997 in 2016, ko so filmi Vse o Evi, Titanik in Dežela La La prejeli kar 14 nominacij za oskarje. Na podelitvi se je (z izjemo Titanika) sicer potem pokazala drugačna slika.

Letos je bil porušen drugačen rekord. Prvič v 92-letni zgodovini prestižnih nagrad se je zgodilo, da so kar štirje filmi dobili deset ali več nominacij. To je glavni poudarek, ki ga lahko opazimo. Pove nam, da je po oceni Akademije za nami dobra letina z več izstopajočimi filmi. Poleg Tarantinovega filma sta deset nominacij prejeli drama z bojišča prve svetovne vojne 1917 režiserja Sama Mendesa in Scorsesejev gangsterski film Irec.

Akademija med glavne nominirance (podobno kot lani Romo) prišteva tudi južnokorejski film Parazit Bong Joon-hoja, ki je prejel šest nominacij. Parazit je nominiran v kategoriji najboljšega mednarodnega filma (ki je zamenjala kategorijo tujejezičnega), hkrati pa se poteguje za najprestižnejši nagradi: za režijo in najboljši film, čeprav je manj verjetno, da se bo ponovila lanska zgodba Rome.

Kar zadeva skupno število nominacij med filmskimi studii, je s 24-imi nominacijami v ospredju pretočna platforma Netflix; to je še eden izmed poudarkov, ki jih ne smemo spregledati in ki kaže na spremembe v filmski krajini.

Pomembno je poudariti, da se Ameriška filmska akademija zadnja leta trudi povečati raznovrstnost svojega članstva. Dejavno izvaja politiko identitet. Zato v svoje vrste vsako leto povabi vse več žensk in neameriških filmskih ustvarjalcev (med novimi člani je tudi slovenska avtorica animiranih filmov Špela Čadež), da bi spremenila svojo še vedno prevladujočo podobo »starejšega belega moškega«, ki odloča o najpomembnejših filmskih nagradah.

Toda ta prizadevanja niso obrodila sadov, če pogledamo letošnje nominirane v glavnih kategorijah. V kategoriji režije ni nobene režiserke, niti Grete Gerwig, čeprav je bil film Čas deklištva nominiran za najboljši film. Njen partner Noah Baumbach pa je bil nominiran za režijo Netflixove Zgodbe o zakonski zvezi. Na neki način utegnemo biti priča zrcalni sliki oskarjev leta 2010, ko je režiserka Kathryn Bigelow prejela oskarja za režijo Bombne misije, medtem ko je njen (nekdanji) mož James Cameron z Avatarjem ostal praznih rok. Greta Gerwig je v resnici edina režiserka, ki je bila v zadnjem desetletju nominirana za režijo, in sicer filma Lady Bird, potem ko je kot prva režiserka v zgodovini oskarja pred desetimi leti prejela Kathryn Bigelow.

Prav tako je edina temnopolta igralka med letošnjimi nominirankami Cynthia Erivo za glavno vlogo v zgodovinski drami Harriet. Hkrati pa je Scarlett Johansson prejela kar dve nominaciji: za glavno vlogo v Zgodbi o zakonski zvezi in za stransko v filmu Zajec Jojo; to na neki način potrjuje sporočilo, ki ga je po razglasitvi nominacij želela poudariti Akademija: da je letos, če upoštevamo vseh 24 oskarjevskih kategorij, nominiranih rekordnih 62 žensk; to je tretjina nominirancev.

Še zanimivost: Al Pacino je prejel nominacijo za stransko vlogo sindikalista Jimmyja Hoffe, svojo prvo v Scorsesejevih filmih. Scorsese je za svoj šesti gangsterski film, triinpolurno pripoved v obliki reminiscenc, prejel nominacijo za režijo. Ali bo znova počaščen z zlatim kipcem, bomo izvedeli 9. februarja.


08.10.2021

Spot - Zdravnik primarij

Vsebine Programa Ars


07.10.2021

Nobelova nagrada 2021

Vsebine Programa Ars


07.10.2021

Uvodni koncert abonmaja Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije

S koncertom naslovljenim Akord na robčku se odpira še eden od abonmajskih ciklov Slovenske filharmonije, ki je naslovljen Same mogočne skladbe. Kronološka odprtost cikla s šestimi koncerti vključuje mogočna orkestrska dela pozne romantike in dvajsetega stoletja domačih in tujih skladateljev. Naslov koncerta se navezuje na solistično skladbo večera, Koncert za violino v D Igorja Stravinskega, ko je skladatelj solistu, ki je premierno izvajal koncert, uvodni akord na napisal kar na robec, nakar mu je solist odvrnil, da je akord dejansko neizvedljiv. Kasneje je akord poizkusil zaigrati na violini in se takoj navdušil nad njegovo zvočnostjo. Solistično mesto uvodnega koncerta cikla Same mogočne skladbe pripada Jonianu Iliasu Kadeshi, priznanemu violiniste mlajše generacije, ki je do zdaj nastopil med drugim s Komornim orkestrom Evrope pod vodstvom sira Andrása Schiffa, Novim ruskim državnim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Jurija Bašmeta, Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Londona, Škotskim komornim orkestrom, Münchenskim radijskim orkestrom, idr.


06.10.2021

Po Ljubljani se razliva Tinta, mednarodni festival stripa

Kino Šiška, Zavod Stripolis in Forum Ljubljana – revija Stripburger so prestolnico preplavili s še eno izdajo mednarodnega festivala stripa Tinta. Z razstavami in dogodki predstavljajo domače in tuje stripovske dosežke in novosti, pa tudi projekte, ki to zvrst potiskajo že na mejo z drugimi umetniškimi praksami. V središču sta letos med drugimi dva stripovska virtuoza: Francoz Emanuel Guibert in Američan Peter Kuper. Letošnja Tinta bo razlita, pravijo, ker toliko dežuje. Pa nič za to, glavno nas čaka v galerijah. Kresija ob ljubljanskem Tromostovju je neke vrste festivalsko središče z zloženkami, značkami, majicami in plakatnimi predstavitvami letošnjih gostov. Tu so tudi novi izvirni in prevedeni stripi, ki se potegujejo za nagrado zlatirepec. Tej so letos dodali novo kategorijo izdaj za otroke. Kar polovico stene pa so zavzeli Zlati osli, pove Izar Lunaček. Emanuel Guibert, ki so si ga privoščili Zlati osli, se bo predstavil v nekaj minut hoje oddaljeni galeriji Equrna na razstavi Narisano življenje. Gre za enega najpomembnejših stripovskih scenaristov in risarjev francoskega novega vala, poznamo ga po omenjenem Ariolu, modrem osličku z velikimi očali in dolgimi ušesi, zdaj bomo v prevodu dobili še Sardino v vesolju. V Franciji je najbolj uveljavljen z deli za odrasle, navdihujejo ga prijateljstva – kot v Alanovi vojni, ki jo je pripravil po spominih upokojenega ameriškega vojaka. Stripovski roman Fotograf pa je prijateljeva izkušnja v Afgánistanski vojni. Kino Šiška, Zavod Stripolis in Forum Ljubljana – revija Stripburger so prestolnico preplavili s še eno izdajo mednarodnega festivala stripa Tinta. Z razstavami in dogodki predstavljajo domače in tuje stripovske dosežke in novosti, pa tudi projekte, ki to zvrst potiskajo že na mejo z drugimi umetniškimi praksami. V središču sta letos med drugimi dva stripovska virtuoza: Francoz Emanuel Guibert in Američan Peter Kuper. Letošnja Tinta bo razlita, pravijo, ker toliko dežuje. Pa nič za to, glavno nas čaka v galerijah. Kresija ob ljubljanskem Tromostovju je neke vrste festivalsko središče z zloženkami, značkami, majicami in plakatnimi predstavitvami letošnjih gostov. Tu so tudi novi izvirni in prevedeni stripi, ki se potegujejo za nagrado zlatirepec. Tej so letos dodali novo kategorijo izdaj za otroke. Kar polovico stene pa so zavzeli Zlati osli, pove Izar Lunaček. Emanuel Guibert, ki so si ga privoščili Zlati osli, se bo predstavil v nekaj minut hoje oddaljeni galeriji Equrna na razstavi Narisano življenje. Gre za enega najpomembnejših stripovskih scenaristov in risarjev francoskega novega vala, poznamo ga po omenjenem Ariolu, modrem osličku z velikimi očali in dolgimi ušesi, zdaj bomo v prevodu dobili še Sardino v vesolju. V Franciji je najbolj uveljavljen z deli za odrasle, navdihujejo ga prijateljstva – kot v Alanovi vojni, ki jo je pripravil po spominih upokojenega ameriškega vojaka. Stripovski roman Fotograf pa je prijateljeva izkušnja v Afgánistanski vojni. V fokusu letošnje Tinte je še eno veliko ime, Američan Peter Kuper, ki strip in ilustracijo prodorno izrablja za družbeno in politično kritiko v revijah The New Yorker in MAD. Znan je po tem, da v strip mojstrsko pretaplja književne klasike. Med drugim se je na sodoben način spopadel z arhaično kritiko kolonializmu v kontroverznem romanu Josepha Conrada Srce teme, po katerem je bil navdahnjen znameniti hollywoodski film Apokalipsa zdaj. V Vodnikovi domačiji pa so na ogled izvirniki iz njegove zbirke Kafka, v kateri je uporabil tehniko praskanke. Ta spominja na lesorez, kar se z močnimi črno-belimi kontrasti ujame z občutkom tesnobe, z absurdnostjo in čudaškostjo. In če vas iz Šiške zanese spet nazaj v središče prestolnice še v DobroVago, si tam lahko ogledate izdaje majhne Berlinske umetniške, družbeno in izobraževalno angažirane založbe z imenom Colorama. V soboto se v Kinu Šiška v Ljubljani obeta tudi tradicionalni sejem s številni delavnicami in pogovori ter zvečer še s podelitvijo nagrad zlatirepec in seveda glasbo.


05.10.2021

Sanremo režiserja Miroslava Mandića

Po filmih Adria Blues in Igram, sem je Sanremo tretji celovečerec režiserja in scenarista Miroslava Mandića. Z glavnima igralcema Sandijem Pavlinom in Silvo Čušin in z močno simboliko prikazuje ljubezen, ki se zgodi protagonistoma Brunu in Duši v jeseni življenja, v domu starostnikov, kjer skrbijo za ljudi z demenco. Film govori o starostnikih Brunu in Duši, ki živita v domu starejših občanov. Občasno se srečujeta, skupaj preživljata čas, a vedno sproti pozabljata, da se poznata. Kljub temu se z vsakim novim dnevom drug drugega razveselita. Režiser se v filmu osredotoča predvsem na čustveni svet protagonistov in njuno subtilno zaznavanje okolice ter intimnih impulzov, ki jih iz nje prejemata. Film, ki naslavlja temo izgube spomina, predvsem iz danes na jutri, občutenja junakov pogosteje bolj kot dialoško poudarja prav na vizualni ravni. Režiser spregovori o tem, kako si je zamišljal notranji svet osrednjega junaka, ki sproti pozablja srečevanja prejšnjega dne. Sanremo je slovensko-italijanska koprodukcija s podporo RTV Slovenija in pred nocojšnjo premiero je uspešno gostoval na tujih festivalih; je tudi slovenski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja. Za filmsko fotografijo je poskrbel Peter Zeitlinger (med drugim sodelovalec Wernerja Herzoga in Ulricha Seidla), za glasbo Darko Rundek in za montažo Andrej Nagode. Prihodnji teden se bo Sanremo potegoval tudi za nagrade vesna na Festivalu slovenskega filma.


05.10.2021

Kako učenci in učenke doživljajo prikriti kurikulum?

Annette Krauss v ljubljanski galeriji Škuc razmišlja o nenamernih dejavnikih v vzgoji Učenci se v šoli ne učijo le v času učnih ur, temveč nanje pomembno vpliva tudi tako imenovani prikriti kurikulum, ki opisuje vse nenamerne dejavnike v vzgoji. Ti segajo od ustaljenih nenapisanih pravil in navad, do organizacije prostora in arhitekture. Kdaj, kako in koga izobraževanje emancipira in kdaj, kako in koga zatira, se sprašuje nizozemska umetnica, pedagoginja in piska Annette Krauss. V ljubljanski galeriji Škuc bodo v okviru festivala Mesto žensk nocoj odprli njeno razstavo Prikriti kurikulum, ki odstira vpogled v istoimenski projekt. Ko se je umetnica srečala s terminom prikriti kurikulum in se o njem izobraževala, je pri tem pogrešala glas učencev, zato že od leta 2007 vstopa v šolsko okolje in sodeluje z mladimi na večmesečnih delavnicah, na katerih nastanejo dela, s katerimi učenci predstavijo svoj pogled na prikriti kurikulum. Ti pogosto izhajajo iz arhitekture in fizičnega okolja, je povedala umetnica in izpostavila delo ene od učenk: »Zanimala jo je moč šolskega pohištva – raziskovala je različne stole. Kdo sedi na kakšnem stolu v kakšni situaciji? Učenci sedijo na preprostih, nepremičnih stolih, ko pa greš na primer v ravnateljevo pisarno, pa ta sedi na pisarniškem stolu s koleščki. Naredila je drobno intervencijo – učitelja je prosila za sestanek v kabinetu, še pred tem pa je zamenjala stole. Zanimivo, številnim ostalim učencem se to ni zdelo pomembno, stole so razumeli kot zgolj malenkost. Tu se je razvila neverjetna debata o naši povezanosti z vsakdanjim okoljem in o tem, kako objekti odsevajo razmerja moči.« Pomemben poudarek razstave so taktike, s katerimi si mladi lajšajo šolsko življenje – nekatere med njimi za gledalca ostanejo skrivnost, a so jih učenke in učenci pripravljeni posredovati skupini, ki bo z umetnico ustvarjala naslednjič. Spopadanje s šolskimi izzivi je tudi v osredju najnovejših del na razstavi – slovenski dijaki in dijakinje so namreč v sodelovanju ustvarili Pesmi izgovorov. Del ene od njih gre takole: »Pes mi jo je pojedel, mačka mi jo je pojedla, nosorog mi jo je pojedel.«


05.10.2021

Veno Pilon. Grafika.

Vsebine Programa Ars


01.10.2021

27. Mesto žensk

Je prihodnost lahko drugačna od preteklosti in sedanjosti? Po skoraj treh desetletjih obstoja, na pragu 27. izvedbe festivala Mesto žensk organizatorji ugotavljajo, da izbire ni: prihodnost mora biti drugačna. Od danes do 18. oktobra bo potekal raznolik in obširen program, ki vključuje več kot 130 sodelujočih.


30.09.2021

Voda je vdrla v kulturne ustanove

Vsebine Programa Ars


29.09.2021

Nekoč se bova temu smejala

Vsebine Programa Ars


24.09.2021

dr. Sonia M. Vallabh o mandatu bolnika-znanstvenika

Pravzaprav ni nikogar med nami, ki ne bi sam izkusil motenj v delovanju živčevja (od kroničnih bolečin do motenj čustvovanja) ali imel med svojimi bližnjimi bolnika, ki mu katera od bolezni živčevja krni kakovost življenja. Skoraj vsi poznamo koga, ki ga je prizadela možganska kap, je paraplegik po poškodbi hrbtenjače, ga mučita tesnobnost in depresija, ali postopno tone v demenco. Zato je morda pogovor s Sonio Vallabh priložnost, da se vsak pri sebi vpraša, ali lahko kako prispeva k napredku znanosti, preprečevanja, prepoznave in zdravljenja teh bolezni, katerih prevalenca se s staranjem prebivalstva dokaj naglo povečuje. Zaradi izjemne motiviranosti in osredotočenosti je namreč dr. Sonii Vallabh in soprogu uspelo premakniti dokaj ohromljeno znanstveno raziskovalno sfero prionskih bolezni v smeri tvornejšega iskanja odgovorov na premnoga znanstvena vprašanja. Ker so (sicer dokaj redke) prionske bolezni po svojih temeljnih molekularnih mehanizmih zelo podobne ostalim nevrodegenerativnim boleznim, so prioni pomemben raziskovalni model za številne bolezni od Alzheimerjeve, Parkinsonove, Huntingtonove bolezni, frontotemporalne demence do amiotrofične lateralne skleroze. Zato bi napredek na področju raziskovanja prionov lahko pomenil dragocen preboj in zgled za raziskave vseh naštetih, trenutno neozdravljivih in neogibno smrtnih bolezni. Dogodek Nevroznanost in družba je del Sinapsine nevroznanstvene konference. Predavanje je sprotno prevajano v slovenščino.


22.09.2021

10. Kulturna ambasada Palestine

Vsebine Programa Ars


Stran 40 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov