Ob svetovnem dnevu poezije.

Poezija se je zaradi epidemije preselila na splet.

Današnji dan ni le prvi pomladni dan, temveč tudi svetovni dan poezije. Običajno bi vas na ta dan opozarjali in poročali o raznih pesniških dogodkih po Sloveniji, a tokrat je drugače: poezija se je zaradi nastalih razmer preselila na splet, a se zato v svojem bistvu ni spremenila.

očka
kako da potoki ponoči
ne spijo

To je zadnja pesem iz postumno izdane pesniške zbirke Tisoči krotkih oči Jureta Detele. Pesem je eden od lepših in boljših prikazov tega, kako nas lahko poezija sili, da ponovno premislimo ne samo to, kar govorimo, temveč tudi to, kako dojemamo sebe, druge, družbo, cel svet. Bistvo poezije je namreč tudi v tem, da ne odgovarja na vprašanja, poezija zastavlja vprašanja, poezija misli vprašanja na način, ki ni konvencionalen, a je vsekakor občečloveški. Poezija ni nad ali pod, poezija je v čoveku, v svetu. In svet, v katerm smo, je zdaj zelo drugačen. Zato je drugačen tudi svetovni dan poezije – takšen, kakršnega si ni nihče predstavljal od UNESCOVE razglasitve leta 1999. Ne bo nobenih javnih pesniški nastopov, ki bi slavila poezijo in ki bi z njimi poezija priborila malo vidnješe mesto v družbi in v medijih. Poezija je na ta dan pristala na spletu, predvsem na družabnih omrežjih: še vedno je živa, njena moč in veličina ne pojenjata. A poudarek znotraj praznovanja letošnjega svetovega dneva poezije je potrebno usmeriti na pesnice in pesnike, na njihov slab socialni in še slabši finančni polažaj, v katerega jih je pahnila nastala situacija.