Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Slovenskih goricah, na Tratah, v obmejnem kraju z več zaselki, Mura ne ločuje le ljudi dveh držav, Slovenijo in Avstrijo. V tej slikoviti, gričevnati pokrajini, kjer se širijo polja in raste trta, skoraj povsem opuščen stoji grad Cmurek, v katerem so se ljudje desetletja, ko je bila tam še enota Socialnovarstvenega Zavoda Hrastovec, delili na nore in normalne. V nekdanji ustanovi, v kateri so bili oskrbovanci dolga desetletja ograjeni od sveta, je zaživel Muzej norosti. Domačini s Trat, ki so bili z ustanovo zelo povezani, želijo ohraniti to temno zapuščino preteklosti in ji dati novo vsebino, skupaj s prostovoljci z obeh strani meje namreč delujejo v prav posebnem zavodu in skupnosti. Muzej norosti je tudi naslov dokumentarnega filma, ki si ga bo nocoj ob 20:20 mogoče premierno ogledati na 1. programu Televizije Slovenija.
V filmu Muzej norosti poleg domačinov, nekdanjih oskrbovancev zaposlenih v gradu Cmurek, literatov in drugih, sodelujejo tudi predstavniki stroke, ki opominjajo, da dandanes takih totalnih ustanov ne potrebujemo več. Magda Tušar se je z režiserjem filma Amirjem Muratovićem o vsebini filma že pogovarjala v oddaji Kulturni fokus, v kateri spremljamo tudi zgodbe o tem živečih ljudeh in portretu samega kraja.
Film Amirja Muratovića je opomin, da danes totalnih ustanov ne potrebujemo več.
V Slovenskih goricah, na Tratah, v obmejnem kraju z več zaselki, Mura ne ločuje le ljudi dveh držav, Slovenijo in Avstrijo. V tej slikoviti, gričevnati pokrajini, kjer se širijo polja in raste trta, skoraj povsem opuščen stoji grad Cmurek, v katerem so se ljudje desetletja, ko je bila tam še enota Socialnovarstvenega Zavoda Hrastovec, delili na nore in normalne. V nekdanji ustanovi, v kateri so bili oskrbovanci dolga desetletja ograjeni od sveta, je zaživel Muzej norosti. Domačini s Trat, ki so bili z ustanovo zelo povezani, želijo ohraniti to temno zapuščino preteklosti in ji dati novo vsebino, skupaj s prostovoljci z obeh strani meje namreč delujejo v prav posebnem zavodu in skupnosti. Muzej norosti je tudi naslov dokumentarnega filma, ki si ga bo nocoj ob 20.20 mogoče premierno ogledati na 1. programu Televizije Slovenija.
V Slovenskih goricah, na Tratah, v obmejnem kraju z več zaselki, Mura ne ločuje le ljudi dveh držav, Slovenijo in Avstrijo. V tej slikoviti, gričevnati pokrajini, kjer se širijo polja in raste trta, skoraj povsem opuščen stoji grad Cmurek, v katerem so se ljudje desetletja, ko je bila tam še enota Socialnovarstvenega Zavoda Hrastovec, delili na nore in normalne. V nekdanji ustanovi, v kateri so bili oskrbovanci dolga desetletja ograjeni od sveta, je zaživel Muzej norosti. Domačini s Trat, ki so bili z ustanovo zelo povezani, želijo ohraniti to temno zapuščino preteklosti in ji dati novo vsebino, skupaj s prostovoljci z obeh strani meje namreč delujejo v prav posebnem zavodu in skupnosti. Muzej norosti je tudi naslov dokumentarnega filma, ki si ga bo nocoj ob 20:20 mogoče premierno ogledati na 1. programu Televizije Slovenija.
V filmu Muzej norosti poleg domačinov, nekdanjih oskrbovancev zaposlenih v gradu Cmurek, literatov in drugih, sodelujejo tudi predstavniki stroke, ki opominjajo, da dandanes takih totalnih ustanov ne potrebujemo več. Magda Tušar se je z režiserjem filma Amirjem Muratovićem o vsebini filma že pogovarjala v oddaji Kulturni fokus, v kateri spremljamo tudi zgodbe o tem živečih ljudeh in portretu samega kraja.
Film Amirja Muratovića je opomin, da danes totalnih ustanov ne potrebujemo več.
V Slovenskih goricah, na Tratah, v obmejnem kraju z več zaselki, Mura ne ločuje le ljudi dveh držav, Slovenijo in Avstrijo. V tej slikoviti, gričevnati pokrajini, kjer se širijo polja in raste trta, skoraj povsem opuščen stoji grad Cmurek, v katerem so se ljudje desetletja, ko je bila tam še enota Socialnovarstvenega Zavoda Hrastovec, delili na nore in normalne. V nekdanji ustanovi, v kateri so bili oskrbovanci dolga desetletja ograjeni od sveta, je zaživel Muzej norosti. Domačini s Trat, ki so bili z ustanovo zelo povezani, želijo ohraniti to temno zapuščino preteklosti in ji dati novo vsebino, skupaj s prostovoljci z obeh strani meje namreč delujejo v prav posebnem zavodu in skupnosti. Muzej norosti je tudi naslov dokumentarnega filma, ki si ga bo nocoj ob 20.20 mogoče premierno ogledati na 1. programu Televizije Slovenija.
Na ministrstvu za kulturo bo potekalo srečanje, na katerem bodo iskali alternative za prenovo Plečnikovega stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, ki naj bi v celoti stal 240 milijonov.
Potem ko se je zdelo, da je po 12 letih pot prenovi Plečnikovega stadiona, ki jo vodi podjetnik Joc Pečenik, odprta, se zdaj ponovno iščejo možnosti za drugačno rešitev. Večji del stroke se je na Odboru za kulturo v Državnem zboru poenotil, da bo projekt Bežigrajski športni park Plečnikov stadion uničil. Strokovne službe na Ministrstvu za kulturo pa iščejo vse možnosti, da bomo izvedli dejansko obnovo, ne pa novogradnje Plečnikovega stadiona, je povedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc. Vir fotografije: BoBo
»Glasba je čas, ki ga v svoji začasnosti ukrademo večnosti,« pove fotograf in filozof dr. Evgen Bavčar, trojni doktor, častni znanstvenik Inštituta za kritične študije v Mehiki in v istem inštitutu tudi direktor laboratorija za nevidno. Je tudi vitez francoske legije časti in častni občan Evrope, razglašen leta 2016. Kot gostujoči profesor je predaval na evropskih in ameriških univerzah o estetiki in problematiki slepih, danes pa nas bo s svojimi glasbenimi spomini popeljal v svet Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic, pa tudi v svet s sončno krajino navdihnjene glasbe – ali kot je povedal dr. Bavčar: »Glasbe, ki sem si jo posnel na magnetofon, glasbe, ki je kot antidrepresiv.« Govorili bomo o svetu absolutnega poslušanja, pa tudi o dostopnosti slepih do drugih, v svetu vizualnega usidranih umetnosti, o izkušnjah ‘pogleda od blizu’. Z besedami dr. Bavčarja: »Imel sem možnost, da sem v Rimu tipal kip Mojzesa od Michelangela. Izkušnja je bila tako močna, da sem jokal.« Na fotografiji: dr. Evgen Bavčar (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov