Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Viralni filmi

06.04.2020


Film Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011 je zadnji mesec, v času izbruha koronavirusa, postal drugi najbolj gledani film iz kataloga produkcijske hiše Warner Bros.

Prišlo je leto 2020 in zgodila se je pandemija koronavirusa, ki vsak dan na novo formatira našo realnost – v le nekaj mesecih se je namreč svet, kot smo ga poznali, drastično spremenil. A težko bi rekli, da vsega tega nismo vsaj na celuloidu že videli, ali da nam srhljivke, kriminalke in grozljivke niso vseh teh scenarijev že dodobra preigrale v fikciji. V vzporedni medijski resničnosti, v katero smo hočeš nočeš vpeti vsi državljani, je zanimivo opazovati, katere napovedi so se izkazale za preroške, in v kakšni meri smo ljudje pravzaprav predvidljivi pri svojem obnašanju in ravnanju.

Tako ne preseneča, da se je pri ponudnikih spletnega predvajanja filmov v zadnjih tednih zavihtel na sam vrh povpraševanja celovečerec Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011, ki je s svojo dinamično mozaično strukturo iz več perspektiv zajel hitro globalno širjenje nevarnega, trdovratnega in močno nalezljivega virusa. Avtorjem sta navdih predstavljali pandemiji gripe in SARSa, toda najbolj nelagodno spoznanje ob ogledu filma je, v kolikšni meri je napovedal vpliv koronavirusa na človeško družbo. Vključno z vzporednico med širjenjem virusa in viralnim širjenjem informacij, tako tistih pravih in preverjenih kot lažnih in napačnih. Soderbergh s svojo kamero zasleduje posameznike, a hkrati ga zanima celota družbe oziroma širša dinamika socialnega delovanja, njenega utripa in mehanizmov. Lahko bi celo rekli, da je to druga velika tema večine filmov o pandemijah – raziskovanje razmerja med posameznikom in družbo, spraševanje o vlogi, teži in odgovornosti enega človeka in povezane množice, pomen kolektivne odgovornosti in odločitev vsakega individuuma posebej.

Dandanašnji družbeni organizem se je z globalizacijo poznega kapitalizma razvil v težko razumljivo kompleksno obliko, ta pa prinaša s sabo tudi prastar človeški strah pred neznanim. In znanstveniki v filmih o pandemijah imajo praviloma dvojno vlogo, na eni strani utelešajo ta naš strah pred vsem neznanim, na drugi pa našo vero v superiornost človeškega znanja. Lep primer za to je recimo film Izbruh Wolfganga Petersena iz leta 1995, ki se ukvarja z epidemijo izmišljene bolezni motaba, ki je bila samo maska za tedaj aktualno ebolo. Zanimiv pa je v svojem prikazu, kako se različne vojaške in civilne strukture spopadajo s poskusom zajezitve smrtonosne bolezni, ter s poskusom znanstvenikov, da bi zmagali v bitki s časom.

Če smo na začetku omenili značilna žanrska dela, med katera spada seveda tudi Petersenov Izbruh, pa je zanimivo, a veliko manj prepoznano, da okužbe in pandemije vsaj v enaki meri vznemirjajo tudi ustvarjalce s tistega resnejšega spektra, če pristajamo na to delitev … Enega od temeljnih kamnov na tem področju je seveda položil eksistencialist Camus z romanom Kuga, ki mu parira vsaj še roman Esej o slepoti portugalskega nobelovca Joséja Saramaga. Tega je z naslovom Slepota leta 2008 ekraniziral brazilski režiser Fernando Meirelles, tako da smo si lahko ta vrhunski literarni premislek o človeški naravi v času kužne katastrofe ogledali tudi na velikem platnu. Seveda prav ta film izzove utemeljeno vprašanje, v kolikšni meri je ta oblika dejansko primerna za posredovanje prispodob in raziskovanje vseh tenkočutnih nians delovanja v izrednih razmerah, od sebičnosti do sočutja, in za filozofsko meditacijo o človeštvu kot kolektivu … Film sicer prežemajo impresivne podobe in bi ga glede na moč literarne predloge težko imeli za povsem neuspelega, vseeno pa menim, da se je v tem kontekstu bolje ozreti na zgodnji film Larsa von Trierja Epidemija iz leta 1987, osrednji del njegove »Evropske trilogije«. Von Trierjevemu filmu se v primerjavi s Slepoto pozna bistveno nižji proračun, ki pa ga scela uspešno nadomeščata mladostni entuziazem in neprikrito navdušenje nad eksperimentalnim raziskovanjem sedme umetnosti. Epidemija je več kot posrečen metafilm o scenarističnih pripravah na film, ki ga prekinjajo podobe iz taistega filma oziroma pripoved o zdravniku, ki skuša preprečiti sodobno epidemijo neznanega porekla. Labirintna, vase zapredena odiseja se je hkrati izkazala za vizionarsko, saj se v filmski fabuli, ki ima usodne posledice na resnične like, na koncu razkrije, da je prav zdravnik s svojim delovanjem širil okužbo …


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Viralni filmi

06.04.2020


Film Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011 je zadnji mesec, v času izbruha koronavirusa, postal drugi najbolj gledani film iz kataloga produkcijske hiše Warner Bros.

Prišlo je leto 2020 in zgodila se je pandemija koronavirusa, ki vsak dan na novo formatira našo realnost – v le nekaj mesecih se je namreč svet, kot smo ga poznali, drastično spremenil. A težko bi rekli, da vsega tega nismo vsaj na celuloidu že videli, ali da nam srhljivke, kriminalke in grozljivke niso vseh teh scenarijev že dodobra preigrale v fikciji. V vzporedni medijski resničnosti, v katero smo hočeš nočeš vpeti vsi državljani, je zanimivo opazovati, katere napovedi so se izkazale za preroške, in v kakšni meri smo ljudje pravzaprav predvidljivi pri svojem obnašanju in ravnanju.

Tako ne preseneča, da se je pri ponudnikih spletnega predvajanja filmov v zadnjih tednih zavihtel na sam vrh povpraševanja celovečerec Kužna nevarnost Stevena Soderbergha iz leta 2011, ki je s svojo dinamično mozaično strukturo iz več perspektiv zajel hitro globalno širjenje nevarnega, trdovratnega in močno nalezljivega virusa. Avtorjem sta navdih predstavljali pandemiji gripe in SARSa, toda najbolj nelagodno spoznanje ob ogledu filma je, v kolikšni meri je napovedal vpliv koronavirusa na človeško družbo. Vključno z vzporednico med širjenjem virusa in viralnim širjenjem informacij, tako tistih pravih in preverjenih kot lažnih in napačnih. Soderbergh s svojo kamero zasleduje posameznike, a hkrati ga zanima celota družbe oziroma širša dinamika socialnega delovanja, njenega utripa in mehanizmov. Lahko bi celo rekli, da je to druga velika tema večine filmov o pandemijah – raziskovanje razmerja med posameznikom in družbo, spraševanje o vlogi, teži in odgovornosti enega človeka in povezane množice, pomen kolektivne odgovornosti in odločitev vsakega individuuma posebej.

Dandanašnji družbeni organizem se je z globalizacijo poznega kapitalizma razvil v težko razumljivo kompleksno obliko, ta pa prinaša s sabo tudi prastar človeški strah pred neznanim. In znanstveniki v filmih o pandemijah imajo praviloma dvojno vlogo, na eni strani utelešajo ta naš strah pred vsem neznanim, na drugi pa našo vero v superiornost človeškega znanja. Lep primer za to je recimo film Izbruh Wolfganga Petersena iz leta 1995, ki se ukvarja z epidemijo izmišljene bolezni motaba, ki je bila samo maska za tedaj aktualno ebolo. Zanimiv pa je v svojem prikazu, kako se različne vojaške in civilne strukture spopadajo s poskusom zajezitve smrtonosne bolezni, ter s poskusom znanstvenikov, da bi zmagali v bitki s časom.

Če smo na začetku omenili značilna žanrska dela, med katera spada seveda tudi Petersenov Izbruh, pa je zanimivo, a veliko manj prepoznano, da okužbe in pandemije vsaj v enaki meri vznemirjajo tudi ustvarjalce s tistega resnejšega spektra, če pristajamo na to delitev … Enega od temeljnih kamnov na tem področju je seveda položil eksistencialist Camus z romanom Kuga, ki mu parira vsaj še roman Esej o slepoti portugalskega nobelovca Joséja Saramaga. Tega je z naslovom Slepota leta 2008 ekraniziral brazilski režiser Fernando Meirelles, tako da smo si lahko ta vrhunski literarni premislek o človeški naravi v času kužne katastrofe ogledali tudi na velikem platnu. Seveda prav ta film izzove utemeljeno vprašanje, v kolikšni meri je ta oblika dejansko primerna za posredovanje prispodob in raziskovanje vseh tenkočutnih nians delovanja v izrednih razmerah, od sebičnosti do sočutja, in za filozofsko meditacijo o človeštvu kot kolektivu … Film sicer prežemajo impresivne podobe in bi ga glede na moč literarne predloge težko imeli za povsem neuspelega, vseeno pa menim, da se je v tem kontekstu bolje ozreti na zgodnji film Larsa von Trierja Epidemija iz leta 1987, osrednji del njegove »Evropske trilogije«. Von Trierjevemu filmu se v primerjavi s Slepoto pozna bistveno nižji proračun, ki pa ga scela uspešno nadomeščata mladostni entuziazem in neprikrito navdušenje nad eksperimentalnim raziskovanjem sedme umetnosti. Epidemija je več kot posrečen metafilm o scenarističnih pripravah na film, ki ga prekinjajo podobe iz taistega filma oziroma pripoved o zdravniku, ki skuša preprečiti sodobno epidemijo neznanega porekla. Labirintna, vase zapredena odiseja se je hkrati izkazala za vizionarsko, saj se v filmski fabuli, ki ima usodne posledice na resnične like, na koncu razkrije, da je prav zdravnik s svojim delovanjem širil okužbo …


27.08.2021

Kino Otok v Izoli

Vsebine Programa Ars


27.08.2021

Filmski festival v Karlovih Varih

Vsebine Programa Ars


27.08.2021

Za družbene spremembe s knjigo v roki!

Vsebine Programa Ars


20.08.2021

Kdo se boji kulture?

“Malo poležiš in pojambraš, da ti država časti rento, ti pa lahko bluziš. V bistvu so kar prebrisani tile kulturniki, medtem, ko norci dejansko garajo za minimalca,” je samo ena od izjav o slovenski kulturi, ki jo lahko srečate na družabnih omrežjih ali digitalnih panojih po mestih v okviru kampanje Kulturno-kreativni imperativ, s katero Center za kreativnost, ki deluje pod okriljem Muzeja za arhitekturo v Ljubljani, opozarja na zmotna prepričanja o kulturno-kreativnem sektorju. Blaž Mazi.


20.08.2021

Sequentia: Pesmi in videnja o koncu sveta

Vsebine Programa Ars


Stran 43 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov