Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


18.07.2022

Petintrideset humoresk Frana Milčinskega o Butalcih vsak delovnik zvečer v Odprti knjigi na Arsu

Prvo zgodbo interpretira Vesna Jevnikar, sledili pa ji bodo vsi ostali dramski igralci iz Prešernovega gledališča Kranj: Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek in Borut Veselko. Režiser je bil Alen Jelen, svetovalka za govor Mateja Dermelj, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonski mojstri pa Sonja Strenar, Matjaž Miklič, Urban Gruden, Gal Nagode in Vjekoslav Mikez. Dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Butalci Frana Milčinskega v izvedbi igralcev Prešernovega gledališča v Kranju bodo torej na sporedu vsak delovnik zvečer ob devetnajstih, izšli pa so tudi kot zvočna knjiga v digitalnem formatu pa tudi kot dvojna zgoščenka z dodano pretočno kodo. Poleg Tretjega programa Ars Radia Slovenija, Prešernovega gledališča Kranj in ZKP RTV Slovenija je pri projektu sodelovala tudi Javna agencija za knjigo.


18.07.2022

Na Kapitolskem griču v Rimu razstava, posvečena življenju in dosežkom zadnjega cesarja iz dinastije Flavijcev – Domicijana

Domicijan je Rimskemu imperiju vladal ob koncu prvega stoletja našega štetja in sicer petnajst let. Umrl je pri samo 45-letih nasilne smrti – skupina senatorjev, zarotnikov, ga je dala zabosti, da bi lahko hitreje ustoličili svojega favorita Nervo. Večnemu mestu je Domicijan zapustil številne znamenitosti, brez njega pa bi bil Rim revnejši tudi za svoj najbolj znani, Navonski trg. Razstava Cesar Domicijan – sovraštvo in ljubezen, ki bo na ogled do 29. januarja, je del bogate kulturne ponudbe v Rimu, mesto se je prebudilo, vanj se spet vrača turizem. Foto: Pixabay


15.07.2022

Sadaf Foroughi in Jonás Trueba, nagrajenca festivala v Karlovih Varih

V Karlovih Varih smo pred mikrofon povabili ustvarjalce filmov To morata videti! in Poletje upanja, španskega režiserja Jonása Truebo in iransko režiserko Sadaf Foroughi, ki sta prejela glavni nagradi, kristalni globus in posebno nagrado mednarodne žirije. Foto: Film Servis Karlovi Vari


14.07.2022

Grajeno okolje: Alternativni vodnik po Japonski

V Cankarjev dom v Ljubljani je iz Beograda kot v 21. mesto na svetu prišla potujoča razstava ''Grajeno okolje: Alternativni vodnik po Japonski''. Ta potujoča razstava Japonske fundacije, ki je v Ljubljano prišla v sodelovanju z Veleposlaništvom Japonske v Republiki Sloveniji ter Centrom arhitekture Slovenije, predstavlja skupno osemdeset arhitekturnih in urbanističnih projektov, ki Japonsko predstavljajo v drugačni luči. Matic Ferlan se je o tradicionalni in sodobni japonski arhitekturi, medsebojnem vplivu zahodne in japonske arhitekture, obvladovanju naravnih nesreč in razdelitvi na prefekture ter o odtisih japonske dediščine v slovenski arhitekturi od druge polovice 20. stoletja do danes pogovarjal z Barbaro Viki Šubic s Centra arhitekture Slovenije, Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije FF UL, arhitektom Janezom Koželjem ter avtorjema razstave Shunsukom Kurakato in Satoshijem Hachimo. Pisne odgovore kuratorjev razstave na naša vprašanja sta brala Miha Zor in Bernard Stramič, za prevode iz japonščine je poskrbelo Veleposlaništvo Japonske v Republiki Sloveniji. foto: Kristina Bursać / Cankarjev dom


14.07.2022

Kino pod zvezdami 2022

S projekcijo slovenskega filma Inventura, celovečernim prvencem režiserja in scenarista Darka Sinka o prijaznem možu brez posebnosti, na katerega nekdo brez razloga strelja, se odpira že tradicionalni Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu. Obiskovalci si bodo lahko ogledali še tri igrane celovečerce, pri katerih so sodelovali slovenski producenti: med njimi je Orkester režiserja in scenarista Matevža Luzarja o pihalnem orkestru, ki se v malo avstrijsko mesto odpravi na glasbeni festival. Letni kino pod zvezdami bo do 6. avgusta postregel tudi s tremi predpremierami in izborom nekaterih najbolj odmevnih filmov, ki smo jih videli v minuli sezoni. Še servisna informacija: v primeru slabega vremena bo projekcija naslednji dan v ljubljanskem Kinodvoru. Foto: Kinodvor


14.07.2022

Začetek obnove po poplavi v Moderni galeriji

V Moderni galeriji v Ljubljani je septembra lani jesensko neurje povzročilo vdor vode, ki je ogrozila sicer zaščitene umetnine v depojih in preprečila normalno izvajanje načrtovanega programa. V torek so se začela obnovitvena dela. Sanirali bodo streho, parkete, okna in stene. Med obnovo, ki bo potekala do septembra, si bo še vedno mogoče ogledati stalno zbirko. Skupna vrednost posegov se je s prvotno ocenjenih 380.000 znižala na 270.000 evrov, pojasnjuje direktor Aleš Vaupotič. foto: Moderna galerija


12.07.2022

Ukrajinka, Tajvanec in Argentinka o navduševanju nad slovenščino

Da bi laže pregnala črne misli med vojno v Ukrajini, se Julija uči slovenščino. Tajvancu Krištofu slovenščina lepo zveni in bi jo rad poučeval v Tajvanu. Argentinka Julija pa ima zanimivo družinsko zgodbo, ki jo je privedla do tega, da na univerzi v Buenos Airesu predava slovensko književnost. Njihovim jezikovnim zgodbam smo se čudili ob letošnjem Seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo, ki ga na Filozofski fakulteti v Ljubljani prireja Center za slovenščino. Daljšim pogovorom z njimi boste lahko prisluhnili v dveh oddajah Jezikovni pogovori.


08.07.2022

Stritarjev nagrajenec 2022 je Muanis Sinanović

Pesniška zbirka Krhke karavane Muanisa Sinanovića, ki je izšla pri založbi LUD Literatura, je bila po presoji slovenskih literarnih kritikov lani najboljše literarno delo. Zanjo je prejel nagrado kritiško sito. Na Festivalu Pranger v Rogaški Slatini so Muanisu Sinanoviču podelili Stritarjevo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje že 25. leto zapored za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij. Komisija, ki so jo sestavljali Robert Kuret, Veronika Šoster in dr. Zoran Pevec, je v utemeljitvi izpostavila, da je ena od najbolj opaznih kvalitet njegovih kritik “nesamoumevna kontekstualizacija, pa naj bodo to različne literarno-umetnostne tradicije ali pa teoretično filozofski okviri … Za to je potrebna tudi določena osebna senzibilnost, ki si jo kot kritik tudi dopusti.” Muanis Sinanović piše kritike tudi za program Ars. foto: Maša Pirc


08.07.2022

Festival Karlovi Vari

Potem ko so festival v Karlovih Varih lansko leto iz znanih razlogov zamaknili za mesec dni, se je karlovarski filmski festival v 56. izdaji znova vrnil v svoj tradicionalni julijski termin. Omejitveni ukrepi so letos k sreči bolj navzoči na filmskem platnu kot pri sami organizaciji festivala. Maske so – tako je videti v nekaterih filmih – postale vsakdanji filmski rekvizit, pandemija pa tema marsikaterega dialoga in tudi scenarija. V Karlovih Varih je na ogled 170 filmov, med njimi 130 celovečercev z vsega sveta. V dveh glavnih tekmovalnih sekcijah so si filmski ljubitelji lahko ogledali 24 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov in večina med njimi je doživela svetovno premiero. Dva od njihovih avtorjev je k pogovoru povabil Urban Tarman.


08.07.2022

Grossmannov festival fantastičnega filma in vina

Na 18. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki bo potekal med 9. in 16. julijem v Ormožu in Ljutomeru, letos prihajata častna gosta Jack Sholder in Robert Englund. Ta je ustvaril eno največjih ikon grozljivk – Freddyja Kruegerja iz filma Nočna mora v ulici brestov. V znamenju lika igralca, ki trenutno nastopa še v seriji Stranger Things, bo potekal tudi vinski program letošnjega festivala. Regionalna vina bodo tako predstavili na Nočni mori v ulici vinske trte.


06.07.2022

Poezija in jeza na Prangerju

19. leto zapored se bodo na Festivalu Pranger srečali, soočili in kritizirali pesniki, kritiki in prevajalci poezije. Analizirali in brali bodo devet pesniških zbirk iz leta 2021, podelili bodo Stritarjevo nagrado za mladega kritika ali kritičarko, potekal pa bo tudi program za otroke Ela - Mali Pranger, ki v sodelovanju s knjižnico Rogaška Slatina v letu Ele Peroci obeležuje 100. obletnico rojstva mladinske pisateljice. foto: Pranger/Nina Medved


05.07.2022

Odtisi in vtisi 2 predstavljajo grafične novosti zadnjih let

Leta 2012 so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru na podlagi poziva umetnikom pripravili razstavo novejših grafičnih del, letos, deset let pozneje, pa jih je ponovno zanimalo, kaj se je v tem času dogajalo na tem področju, in so poziv ponovili. Kaj je med prispelimi prijavami izbrala mednarodna žirija, pa predstavlja razstava Odtisi in vtisi 2. Skulpturalna postavitev predimenzioniranih napihnjenih bankovcev, tisk na krožnike, preproga z odtisi stopal, skozi prostor razpeljane vrvi in debla – razpon postopkov, tehnik in strategij na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru je res širok. Kot pove Božidar Zrinski, ki je z Bredo Škrjanec razstavo kuriral, se je letos kar nekaj prijavljenih avtorjev grafike lotilo drugače, poziv pa jih pri tem ni omejeval. Med sodelujočimi je tudi precej manj znanih, še uveljavljajočih se imen, ki bi jih sicer verjetno odkrili šele pozneje. Tak pristop jim torej pomaga spoznavati tekočo produkcijo in tudi snovati prihodnji program, še doda Božidar Zrinski. Na ogled so dela, ki so nastala v zadnjih štirih letih, vsa pa je med prijavami izbrala mednarodna strokovna žirija. Če se je grafični bienale Ljubljana pretežno odprl drugim medijem, pa je poziv ustvarjalcem ob rednih kuriranih razstavah, posvečenih grafiki, eden izmed načinov, kako v MGLC-ju ohranjajo stik s tem medijem. Kaj prinaša 43 del iz zadnjih let, si boste tam lahko ogledali do 2. oktobra. Foto: Brane Širca, Denar sveta vladar 500 ? (rubljev), 2022, prostorska postavitev, detajl; vir: MGLC


04.07.2022

Koncert Mojce Pregeljc na znamenitem Konservatoriju svete Cecilije v Rimu

Na znamenitem Konservatoriju svete Cecilije v Rimu so v soboto priredili koncert ob koncu akademskega leta. Na večeru, ki ga je zaznamoval repertoar Frederica Chopina, se je rimskemu občinstvu predstavila tudi mlada slovenska pianistka Mojca Pregeljc. Svojo glasbeno pot je začela v Ajdovščini ter jo nadaljevala v Padovi, zdaj pa jo čaka vznemirljivo nadaljevanje v Rimu, kjer jo čedalje bolj cenijo.


03.07.2022

Festival Ljubljana se poklanja Verdiju z izvedbo ene najlepših skladateljevih umetnin, njegovim Rekviemom

Poslušali bomo izvedbo štirih mednarodnih solistov, mešanega pevskega zbora Glasbene matice ter zbora in orkestra Slovenske filharmonije. Nastanek Verdijevega največjega religioznega dela sega v leto 1868, ko je umrl Gioacchino Rossini. Verdi je dal svojim skladateljskim kolegom idejo, naj vsak napiše en stavek za rekviem v Rossinijev spomin. Sam je prispeval stavek Libera me. Kolegi, ki so vsi razen Verdija danes pozabljeni, so se na pobudo odzvali, vendar pa nenavadno delo ni bilo izvedeno. Šele nekaj let pozneje, ko je umrl pisatelj in humanist Alessandro Manzoni, se je Verdi odločil, da napiše zanj rekviem z vsemi stavki. Tako je Verdi zapustil glasbenemu svetu eno najlepših in najbolj prepričljivih ter globoko religioznih del. Na koncertu, ki se bo začel ob 20. uri v Gallusovi dvorani, bodo poleg pevskih solistov: sopranistke Krasimire Stojanove, mezzosopranistke Eline Garanče, tenorista Dmitra Popova in basista Roberta Zanellata nastopili še mešani pevski zbor Glasbene matice ter zbor in orkester Slovenske filharmonije. Vsi pod vodstvom Roberta Abbada. Foto vir: Slovenska filharmonija


01.07.2022

Že peti FKK, Festival kulture Kostanjevica na Krki

Ob jubileju so pripravili celotedenski praznik kulture, ki poteka brez vstopnine, saj želijo Dolenjskim Benetkam s festivalom vrniti ugled, ki so ga nekoč že imele na tem področju. Napovedujejo gledališke predstave, koncerte, letos tudi filmsko dogajanje, literarni zajtrk, prireditve za najmlajše. Na odprtju bo nastopil legendarni igralec, glasbenik in pesnik Rade Šerbedžija s svojo skupino Zapadni Kolodvor. Foto: Maruša Lapuh


30.06.2022

Kamerat – festival delavskega filma v delavskem okolju

V Hrastniku se je začela druga izdaja festivala delavskega filma Kamerat. Na prvem in edinem festivalu delavskega filma pri nas in enem redkih na svetu bo letos poleg 16 filmov z delavsko tematiko in nenehnim bojem za delavske pravice v ospredju tudi vrsta spremljevalnih dogodkov, od okroglih miz, fotografske razstave in prenovljene ter dopolnjene muzejske zbirke uporništva v Zasavju do razstave »Jože Plečnik in Praga« ter odprtja hrastniškega dela tematske Poti Srečno. Avtorje festivala, prijatelje kulture in filma ter dostojnega dela je za festival navdihnila gladovna stavka rudarjev leta 1934, ki so se ji priključili tudi delavci drugih panog v skupnem boju za boljše delovne razmere. Spomin nanjo je stanovski praznik slovenskih rudarjev in hkrati tudi občinski praznik občine Hrastnik.


30.06.2022

Preklicana ena izmed najbolj nepriljubljenih potez prejšnjega ministra za kulturo

Nevladnim organizacijam se ne bo treba izseliti iz prostorov na Metelkovi 6, saj bo ministrstvo za kulturo preklicalo sodne postopke, ki tečejo proti njim, je sporočila ministrica Asta Vrečko. S tem je tudi preklicana ena izmed najbolj nepriljubljenih odločitev prejšnjega ministra za kulturo Vaska Simonitija. Ministrstvo je preklicalo tudi pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije za Prirodoslovni muzej na Metelkovi.


30.06.2022

Mojster

» Asket. Mistik. Vizionar. Samotar. Skriti bog Ljubljane.« S temi besedami ustvarjalci predstave Mojster naslavljajo arhitekta Jožeta Plečnika, eno osrednjih osebnosti slovenske kulturne zgodovine, ki ob svojem 150. rojstnem dnevu dobiva tudi gledališko posvetilo. foto: Mankica Kranjec, www.mgl.si


29.06.2022

knjiga = dogodek, knjižni sejem Slovenskih gledaliških založnikov

Slovenski gledališki založniki: zavoda Emanat in Maska, Slovenski gledališki inštitut ter Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, skupaj predstavljajo knjižne novitete na inovativno-performativne načine. vir foto: slogi.si


29.06.2022

Igor Štromajer in Sakrowski: f(x) = ax3 + x2 + cx + d

V ljubljanski galeriji Aksioma razstavlja Pavarotti HTML-ja, kot so v francoskem časniku poimenovali Igorja Štromajerja, mednarodno uspešnega slovenskega spletnega umetnika. Dela iz njegovega obsežnega opusa hranijo vrhunske umetnostne ustanove, kot gostujoči umetnik pa predava na univerzah in inštitutih za sodobno umetnost po vsem svetu. Poznamo ga predvsem kot spletnega umetnika, na sedanji razstavi pa se zato morda nekoliko presenetljivo zazremo – v betonsko kocko.


Stran 21 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov