Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


21.09.2021

Naj bo kvir!

Do sedaj verjetno v slovenskem prostoru še ni bilo tako velike in raznolike razstave, povezane z LGBTIQ+ vprašanji, kot je razstava Naj bo kvir! v Mestni galeriji Ljubljana. Razstava prinaša likovne poglede in misli izbranih umetnic in umetnikov, ki so tudi družbeno kritični, a hkrati razvijajo sodobno avtorsko in estetsko izpovednost, je v spremnem besedilu zapisal kustos Sarival Sosič, ki je razstavo oblikoval v sodelovanju s pesnikom in pisateljem Branetom Mozetičem. »Vprašanje, zakaj LGBTQI+ umetnost, poslušamo znova in znova in zveni nekako tako: »Je sploh še smiselno govoriti o LGBTQI+ umetnosti? Ta sploh obstaja? Čemu te nenehno množeče se črke? Se jim v štiridesetih letih od dekriminalizacije homoseksualnosti ni uspelo prilagoditi na enakopravnost?« Tako svojo spremno študijo, ki bo objavljena v katalogu razstave, začne Domen Ograjenšek, ki razloži, zakaj je tem vprašanjem pomembno posvečati pozornost, razmišlja pa tudi, ali je mogoče v LGBTQI+ oziroma kvir umetnosti zaznati kakšne specifike.


17.09.2021

Slofest

Vsebine Programa Ars


17.09.2021

Velenjica pesniškemu subjektu neučakane geste

Miklavž Komelj je dobitnik Velenjice - čaše nesmrtnosti, osrednje nagrade Lirikonfesta, ki je bil letos posvečen temi (ne)posvečenost in (ne)svetost poezije v 21. stoletju - njene nove poti, razhajanja in medkulturne razpetosti. "Njegov pesniški subjekt je začetek strašne neučakane geste, ki prehaja iz enega v drugi čas, iz neznanega v znano, iz odkritega v nerazkrito, iz zaveze k molku v razprto poetično besedo. V eni pesmi zapiše, da 'nobena hiša ne bi mogla stati, če v njej ne bi bilo viharja' – in s Komeljevo besedo lahko rečemo, da nobeno življenje ne bi moglo živeti, če v njem ne bi bilo tovrstne poezije." (Iz utemeljitve osrednje nagrade za pesnika Miklavža Komelja)


16.09.2021

Rožančevo nagrado prejme Robert Simonišek

Esej kot oblika mišljenja in upovedovanja sveta je v dobi poplave mnenj in konstruktov dragocena literarno sredstvo za oblikovanje kritičnega mišljenja, ki ponuja družbi nove poti. Kulturno društvo Marjana Rožanca je sinoči v Cankarjevem domu v Ljubljani podelilo nagrado za najboljšo knjigo esejev. Prejel jo je Robert Simonišek za knjigo Pejsaži - sanjati na soncu.  Tri desetletja nagrade Marjana Rožanca kažejo, da nagrajenci tudi kasneje odločno stopijo v javni prostor, kjer puščajo odločne sledi. Žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, je poleg Simoniška nominirala še Vesno Milek za knjigo Ogledala, Marka Pavliho za delo Onkraj materialističnega prepričanja. Duhovna dramila, Marcela Štefančiča za Slovenski sen in Uršo Zabukovec za knjigo Levo oko, desno oko.


16.09.2021

SPOT Arsova lastovka - čestitka

Vsebine Programa Ars


15.09.2021

Podelitev Arsove lastovke

Naslov zmagovalne zgodbe je Violina in žiletke, na slavnostni prireditvi pa razkrivamo še avtorja besedila in avtorje drugih izbranih zgodb. Zmagovalno zgodbo interpretirajo priznani dramski igralci Vesna Jevnikar, Jernej Kuntner, Blaž Šef, Matej Zemljič in Klara Kastelec. Dogodek povezujeta Maja Moll in Aleksander Golja, pospremi pa ga koncert tria LJD Ensemble z novo skladbo Milka Lazarja Simple pieces.


15.09.2021

Arsova lastovka v rokah Davorina Lenka

Na jubilejnem 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo programa Ars Radia Slovenija je dobil nagrado Arsova lastovka Davorin Lenko, pisatelj, ki je do zdaj napisal dve knjigi kratkih zgodb: Postopoma zapuščati Misantropolis in Psihoporn in dva romana: Telesa v temi in Bela pritlikavka. Za Telesa v temi je dobil avtor nagrado Kresnik za najboljši roman leta 2013, njegova peta knjiga izide še letos. Violina in žiletke je lapidarno napisana zgodba o skrajnje mučnem praznovanju božiča.


13.09.2021

Ars teatralis: literarni večer Odrešenje in onkraj

Literarni večer Ars teatralis je tokrat gostoval v Italiji, v štandreški cerkvi sv. Andreja apostola, ki je ena največjih v goriški nadškofiji. V Štandrežu, kjer je številčna slovenska skupnost, se je leta 1676 rodil tudi kapucinski oče Romuald, krstno imenovan Lovrenc Marušič, v duhovnika posvečen leta 1700. Služboval je med drugim v Gorici in Škofji Loki in prav tam je napisal Škofjeloški pasijon, ki velja za najstarejše ohranjeno dramsko delo, napisano v slovenščini – letos mineva 300 let od prve uprizoritve. In kot je oče Romuald prvi izpričani začetnik slovenskega dramskega jezika, se je veliki italijanski pesnik Dante Alighieri, čigar 700. obletnico smrti zaznamujemo letos, pojavil ob zori italijanskega pesniškega jezika. Idejni vodja cikla Ars teatralis in režiser literarnega večera Odrešenje in onkraj je Alen Jelen, scenarij pa je delo Mateja Venierja. Dramaturški koncept sta zasnovala kot uprizarjanje bralne vaje – neke vrste gledališče v gledališču. Nastopali so Ana Facchini, Nikla Petruška Panizon, Matija Rupel, Danijel Malalan in Igor Velše. Cerkveno akustiko sta glasbeno oplemenitili Apolonija Gantar na orglah in Andrejka Možina na violončelu. Literarni večer Ars teatralis: Odrešenje in onkraj je plod sodelovanja programa Ars, Slovenskega stalnega gledališča Trst, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slofesta – festivala slovenske narodne skupnosti v Italiji. Oblikovanje grafike: Andrej Pisani, Sintesi Hub


13.09.2021

SPOT Arsova lastovka

Vsebine Programa Ars


10.09.2021

Koncert Zbora Tenebrae

Zbor Tenebrae prav letos zaznamuje 20-letnico svojega delovanja. Velja za enega najuglednejših vokalnih sestavov na svetu, v svojem poustvarjalnem delu pa posega po raznovrstnem repertoarju, ki sega vse od 16. stoletja do sodobnih del. Tako bo tudi tokrat ponudil program, imenovan Hvalospev nebeške lepote, ki je razpet med deli Thomasa Tallisa, Antonia Lottija, Gregoria Allegrija in drugih starih mojstrov v prvem delu koncerta ter zborovskimi stvaritvami pretežno angleških skladateljev v drugem. Nigel Shor, umetniški vodja in ustanovitelj zbora, je misli o programski zasnovi na kratko strnil takole: »Program zrcali moje okolje in okolja mojih pevcev. Številni smo namreč začeli kot otroci peti v cerkvenih in katedralnih zborih. Pojemo precej renesančnih del, tudi sodobno, romantično in viktorijansko glasbo. Naš program je eklektičen: tak, kot bi v njem zbrali naša najljubša dela. Izbrane skladbe pojemo že vrsto let, dobro jih poznamo, zato vse teče kot namazano – čeprav skočimo iz renesanse v 19. in 20. stoletje. Pravzaprav so vsa izbrana dela – moje najljubše skladbe.« Drugi, skoraj v celoti angleško obarvani del koncerta, bo tako v znamenju vokalne glasbe Williama Harrisa, Johna Tavenerja, Jonathana Harveyja, Boba Chilcotta, Richarda Rodneyja Benneta in Erica Whitacreja. Koncert zbora Tenebrae, ki se bo v Slovenski filharmoniji začel ob 16. uri, lahko spremljate tudi v neposrednem prenosu na 3. programu Radia Slovenija, programu ARS.


10.09.2021

Iskra Delta odpira svoja vrata v mnoštvo različnih prihodnosti

34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti.


10.09.2021

Arsova lastovka

V sredo, 15. septembra 2021, bo na Ljubljanskem gradu potekala slavnostna prireditev ob 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo. Ob tej priložnosti bo prvič podeljena nagrada Arsova lastovka.


10.09.2021

Arsova lastovka

Vsebine Programa Ars


10.09.2021

Literarni večer Odrešenje in Onkraj – neposredni prenos

V ponedeljek ljubitelje književnosti, glasbe in radia čaka prav poseben dogodek. Literarni večer iz cikla Ars teatralis z naslovom Odrešenje in onkraj smo tokrat posvetili 700. obletnici smrti Danteja Alighierija in 300. obletnici prve uprizoritve Škofjeloškega pasijona po besedilu štandreškega rojaka, patra Romualda. Neposredni prenos iz cerkve sv. Andreja apostola v Štandrežu bo ob 20. uri na programu Ars in na Radiu Trst A, dogajanje pa bo mogoče spremljati tudi v spletnem videoprenosu.


Stran 41 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov