Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


28.07.2020

Yonatan Esterkin

Vsebine Programa Ars


27.07.2020

Rezultati literarnega natečaja

Vsebine Programa Ars


24.07.2020

Razstava ob stoletnici rojstva režiserja Federica Fellinija

V Palači Gravisi v Kopru so ob stoletnici rojstva režiserja Federica Fellinija odprli razstavo francoskega fotografa Paula Ronalda. Ronald se je kot filmski fotograf že zelo mlad ustalil v Italiji, kjer je vrsto let delal z najuglednejšimi režiserji. Veliko je sodeloval z Viscontijem, njegovo delo pa je zelo cenil Fellini, ki ga je povabil k sodelovanju pri snemanju filma 8 1. Ronald je spremljal snemanje od začetka do konca, opravil izjemno delo in se odlično ujel z ustvarjalnim duhom režiserja. Razstava ponuja vpogled v njuno sodelovanje s fotografijami iz Ronaldovega osebnega arhiva, ki ga hrani Antonio Maraldi, direktor Filmskega centra v Ceseni. V Kopru je na ogled 36 črnobelih fotografij s prizori s snemanja filma in nekaj imenitnih portretov, med njimi tudi kar nekajkrat fotografiranega Marcella Mastroianija, s katerim je Ronald tudi sicer prijateljeval. Ko se zmrači, pa bo na vrtu palače projekcija filma Osem in pol, prelomnega Fellinijevega dela, v katerem pokaže ves svoj ustvarjalni kaos, iluzije in dvome. Film bo slovenska kinoteka prikazala v najbolj filmoljubni obliki: na 35-mm filmskem traku. Projekcija sodi v program filmskega festivala Kino Otok Isola – Cinema.


24.07.2020

Zlata Rokavica

Zlata rokavica je zadnji film Fatiha Akina, nemškega režiserja turških korenin s kar najbolj raznovrstnim filmskim opusom. Začel je s filmom Z glavo ob zid, presunljivo zgodbo o življenju druge generacije turških priseljencev v Nemčiji in razpetostjo med obe deželi, nadaljeval s komedijami, zgodovinskimi filmi, glasbenimi dokumentarci, političnim trilerjem in postal eden najbolj izstopajočih nemških filmskih avtorjev. Zlata rokavica pa je film, ki na prav poseben način izstopa iz njegovega opusa.


24.07.2020

Krajina, ki odseva bolečino človeka

Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Priznani modernistično usmerjeni umetnik, med drugim tudi prejemnik nagrade Riharda Jakopiča, v svojih gestualno zaznamovanih risbah in slikah pogosto naslavlja krhkost in tesnobnost človeškega bivanja, na razstavi v ljubljanski galeriji Equrna pa se ta vidik izrazi v prikazu dveh konkretnih in sedanjih družbenih problemov. Na ogled so njegova dela iz dveh ciklov, ki prikazujeta požare v Avstraliji in epidemijo covida-19


24.07.2020

Ocena filma Zlati časi

V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.


24.07.2020

Festival Arsana

Po predfestivalskem dogodku, konec junija v Ormožu, se bo osrednji del 12. glasbenega festivala Arsana na Ptuju začel nocoj, / v nedeljo pa uradno s koncertom Big banda RTV Slovenija s solisti. Do prihodnjega četrtka bo ponudil žanrsko raznolike koncerte izključno slovenskih izvajalcev. Organizatorje je v to prisilila pandemija, občinstvo pa zaradi tega ne bo prikrajšano, obljubljajo. Ob uveljavljenih glasbenikih bodo predstavili mlade virtuoze, pripravili so tudi vsebine za otroke in takšne, ki bodo navdušile vse generacije. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.


24.07.2020

Letni kino Minoriti

Letni kino Minoriti, ki se bo nocoj ob 21-ih začel v Mariboru, bo julija in avgusta ljubiteljem filmske umetnosti ponudil 12 nagrajenih celovečernih filmov. Program za odrasle letos prvič dopolnjuje nedeljska otroška matineja, v okviru katere bodo prikazali obnovljena mladinska filma Kekec in Srečano Kekec. Filmske projekcije na zunanjem prizorišču mariborskega lutkovnega gledališča bo ob upoštevanju varovalnih ukrepov lahko spremljalo manj gledalcev kot minula leta. Prispevek Brigite Mohorič.


23.07.2020

Poletna Animateka 2020

Nocoj se pričenja Poletna Animateka. Odprli jo bodo nagrajeni filmi lanskih prejemnikov študentskih in prvih stanovskih nagrad Društva slovenskega animiranega filma, ki jih bodo prikazali v letnem kinu Slovenske kinoteke na Muzejski ploščadi Metelkova. Vse do 6. avgusta bodo v centru mesta na sporedu tudi številni drugi animirani filmi in ustvarjalne delavnice. Prispevek Tine Poglajen.


22.07.2020

Hinko Haas, solist in komorni glasbenik

Jani Golob: Sonata za violino in klavir št. 1 Izvajalca: Volodja Balžalorsky, violina in Hinko Haas, klavir Lucijan Marija Škerjanc: Improvizacije za klavir Izvajalec: Hinko Haas, klavir Blaž Pucihar: Summer sonata za violončelo in klavir, op. 8 Izvajalca: Nikolaj Sajko, violončelo, in Miha Haas, klavir George Gershwin: Rapsodija v modrem za klavir Izvajalec: Hinko Haas, klavir


22.07.2020

Hinko Haas, solist in komorni glasbenik

Ludwig van Beethoven: Sonata za klavir št. 21 v C-duru, Waldstein, op. 53 Izvajalec: Hinko Haas, klavir Wolfgang Amadeus Mozart: Klavirski trio v G-duru, K. 564 Izvajalec: Trio Arion v zasedbi: Igor Ozim, violina, Walter Grimmer, violončelo in llse von Alpenheim, klavir Frédéric Chopin: Nokturno št. 8 v Des-duru, op. 27, št. 2 Izvajalka: Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir Camille Saint - Saëns: Sonata za fagot in klavir, op. 168 Izvajalca: Zoran Mitev, fagot in Hinko Haas, klavir


21.07.2020

Hinko Haas (1956-2020)

Mnogo prezgodaj nas je zapustil Hinko Haas, pianist in redni profesor na akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Hinko Haas je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorici Dubravki Tomšič Srebotnjak. Kasneje se je izpopolnjeval še pri Rudolfu Kererju v Weimarju, Claudeu Copensu v Bruslju ter kot štipendist švicarske vlade pri Carlu Engelu v Bernu. Leta 2004 je prejel Nagrado Julija Betteta Društva glasbenih umetnikov Slovenije za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbeni kulturi. Na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je bil zaposlen od 1987, od leta 2005 kot redni profesor za predmet klavir. Bil je tudi predstojnik oddelka za instrumente s tipkami in prodekan za umetniško dejavnost. Poleg solističnih koncertov je Hinko Haas kot klavirski partner in član številnih komornih ansamblov koncertiral z mnogimi znanimi umetniki in ansambli ter nastopal z domačimi in tujimi orkestri in dirigenti. Snemal je za radijske in televizijske hiše v Sloveniji in v tujini. Njegov repertoar je obsegal solistična, komorna in koncertantna dela vseh stilnih obdobij, zanj so pisali sodobni slovenski skladatelji, intenzivno se je posvečal tudi komorni literaturi. S svojim delom in plemenito osebnostjo nam bo ostal v trajnem spominu.


20.07.2020

Zaključek Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina

V Ljutomeru in letos prvič tudi v Ormožu so minule dni uspešno izpeljali 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Na njem so prikazali 28 celovečernih in 30 kratkih filmov ter 7 glasbenih dokumentarcev iz 27. držav. In medtem ko filmski program ni bil okrnjen, so morali organizatorji zaradi koronavirusnih razmer, odpovedati večino spremljevalnih prireditev. Hude mačke – nagrade na najboljše filme in vino so vsemu navkljub razdelili, in to v upanju, da bodo lahko prihodnje leto festival spet pripravili v polnem obsegu. Nagrado za najboljši celovečerni film je prejela grozljivka Koča, ki jo po mnenju žirije odlikuje prehajanje iz žanra v žanr, mešanje napetosti z atmosfero, grozljivosti s pretresljivostjo in žanrskih klišejev z izdelano psihologijo.


17.07.2020

Gregor Strniša - Japonski lesorez

Vsebine Programa Ars


18.07.2020

Med kulturno dediščino in varovano naravo: elektroakustična opera IDEN

»Kaj se skriva za človekovim prizadevanjem za ohranitev biotske raznovrstnosti, habitatov, ogroženih vrst? Ga poraja skrb za naravo ali prej skrb zase? Ali pa morda še bolj kot skrb njegov strah – pred minljivostjo, spremembami, (premolk) strah pred smrtjo?« Spoštovani poslušalke in poslušalci pred radijskimi sprejemniki, spoštovani obiskovalke in obiskovalci v prostorih Mestnega muzeja, vabljeni k poslušanju elektroakustične opere Iden. Zgodba o Kuronski sipini v Litvi, začasnem geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine, odpira vprašanja, ki se nanašajo na vsako človeško upravljanje z naravo, na vsako zaščiteno naravno območje. Opera je pretežno stkana iz človeškega glasu – dokumentarnih izjav, poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine. Interpretinje: Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman, Nataša Živković, zbor: Tesa Drev, Tadeja Krečič, Andrej Rot, Ana Johana Scholten, Maja Žvokelj, pripovedovalci: Lucija Grm, Matej Rus, Bernard Stramič, strokovna sodelavka: Špela Petrič, dramaturško svetovanje: Pia Brezavšček, zvočna mojstra: Matjaž Miklič in Urban Gruden, libreto in režija: Tina Kozin in Saška Rakef, glasba: Bojana Šaljić Podešva. Delo je nastalo v koprodukciji 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Projekt sta podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.


17.07.2020

Slovenska majolika

O razstavi Slovenska majolika v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi.


16.07.2020

Art Stays, 18. mednarodni festival sodobne umetnosti

Na Ptuju se je z dopoldanskimi likovnimi delavnicami začel 18. mednarodni festival sodobne umetnosti Art Stays, ki prinaša v mesto in v njegovo okolico dela domačih in tujih umetnikov, od obetavnih mladih ustvarjalcev do velikih imen sodobne umetnosti. Festival bo ob 18-ih odprl zvočni performans Klopotec Orkestra belgijskega umetnika Hansa Beckersa in podkrepil letošnje pomenljivo vodilo No more silence – Brez tišine. Nove vladne smernice o izvajanju zaščitnih ukrepov na javnih prireditvah bodo nekoliko skrčile program. Odpadli bodo večerni dogodki na prostem, organizatorji pa pripravljajo sezname za prijavo in si bodo prizadevali za ponovitve performansov, da bi si jih lahko ogledalo čim več ljudi. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.


15.07.2020

Od nikoder do nikamor: Razstava o pionirski železniški progi v nekdanji Ljubljani

Če se kdaj zapeljete po kolesarski stezi ob večni poti v Ljubljani, se pravzaprav vozite po trasi nekdanje pionirske železniške proge. Ob razstavi o tej so zapisali, da se je začela zunaj mesta, pol ure stran od zadnje postaje tramvaja. Vodila je od travnika do polja. Proga od nikoder do nikamor, na koncu katere potnike čaka ne-kraj. Za potnike in pionirje, ki so jo upravljali, je kraj bil sam vlak. Pionirska proga, svojevrsten vzgojni projekt, je med letoma 1948 in 1954 delovala na obrobju tedanje Ljubljane – med Podutikom in Vičem in se ni stikala s kakšno drugo javno linijo. Ta edinstven in danes težko zamisljiv projekt je v ospredju razstave skupine Nonument Od nikoder do nikamor v Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše. Prispevek Ize Pevec.


15.07.2020

Izid plošče Godalnega kvarteta Tartini

Občina Piran, organizatorji projekta Tartini 250 in Založba kakovostnih programov RTV Slovenija pripravljajo drevi ob 20,00 v Vili Tartini v Strunjanu predstavitev plošče Godalnega kvarteta Tartini, ki je na nosilce zvoka iz rokopisov ovekovečil štiri sonate piranskega Mojstra narodov, najdene med arhivi njegove zapuščine v Padovi.


15.07.2020

Izid plošče Godalnega kvarteta Tartini

Občina Piran, organizatorji projekta Tartini 250 in Založba kakovostnih programov RTV Slovenija pripravljajo drevi ob 20,00 v Vili Tartini v Strunjanu predstavitev plošče Godalnega kvarteta Tartini, ki je na nosilce zvoka iz rokopisov ovekovečil štiri sonate piranskega Mojstra narodov, najdene med arhivi njegove zapuščine v Padovi.


Stran 76 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov