Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odziv na apel vladi proti napovedanim proračunskim rezom v kulturo.
Ni razloga, da bi se jemalo kulturnemu proračunu, da bi se lahko blažilo posledice drugje, je povedal Damjan Damjanovič, direktor direktorata za ustvarjalnost na ministrstvu za kulturo. Izhodišče za pogovor z Damjanovičem je apel vladi proti napovedanim proračunskim rezom v kulturo in za več vlaganj. Podalo ga je 40 krovnih združenj, ki skupaj zastopajo sto tisoč kulturnic in kulturnikov. Z mnogimi izmed njih se je Damjanovič v vlogi vršilca dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za ustvarjalnost pred tem tudi srečal.
Vsi smo prestrašeni. Zdaj se tudi vidi, kdo je pravi direktor, ki je sposoben vodenja, koga pa so postavila interesna združenja, je Damjanovič povzel razpoloženje po sestankih s predstavniki zavodov, organizacij in društev. Na začetku so sicer od ministrstva pričakovali konkretna navodila, ki pa jim jih na ministrstvu niso mogli dati, saj so direktorji nosilci delovanja javnih zavodov, je pojasnil Damjanovič. Dodal je, da je bilo najbolj panično stanje pri samozaposlenih, ki niso vedeli, kaj se bo z njimi zgodilo z danes na jutri. Njihov strah je razumljiv in potrudili se bodo, da bo žrtev čim manj. Direktorji pa so hitro razumeli svojo vlogo in se resno lotili reševanja problemov. Z njimi bodo še naprej reševali probleme posamično in ne linearno, saj so razlike med zavodi in nevladnimi organizacijami velike, odgovarja Damjanovič na očitke, da želijo z individualnimi srečanji in posamičnimi rešitvami na ministrstvu razdeliti med sabo kulturnike, da ne bi nastopili enotno.
Kakšen bo prihodnji kulturni proračun, je odvisno od tega, ali bo vlada prepoznala, da je kultura pomembna za ohranitev gospodarstva. To bo debata, vprašanje za naslednjih 10 dni, ocenjuje Damjanovič in opozarja, da denarja vendarle ne bo dovolj za vse, saj slovenska kultura stremi h količini. Treba bo postaviti normative, da ne bomo ohromili tistih, ki so kakovostni. Ko bomo lahko odgovorili na vprašanje, koliko institucionalne kulture si želimo v tej državi, koliko svobodnega trga lahko preživimo, šele takrat bomo prišli do točke, ko se bomo lahko začeli pogovarjati o kakovostni ustvarjalnosti. Do takrat pa se bodo kulturniki med sabo kregali, kdo je bolj pomemben. Sicer pa si vsi na ministrstvu za kulturo želijo, da jih rebalans ne bi udaril tako, da bi morali delovanje kulture zmanjšati. Damjanovič verjame, da bo v prihodnosti tudi kakšen evro več iz naslova kulturnega evra in še enkrat poudarja, da ne bodo mogli ugoditi vsem in da ni denarja, ki ga v kulturi ne bi znali zapraviti. Tega je vedno premalo.
V 14 letih njegovega vodenja Slovenske filharmonije se je zamenjalo 9 ministrov in v tem času kultura nikoli ni bila prioriteta, tudi v prejšnji državi, ko se je on zaposlil v operi. Sicer pa z nobenim ministrom sodelovanje ni bilo slabo, vključno s Peršakom, ki ga je na koncu zamenjal, je povedal. Da kultura ni prioriteta, pa so si krivi tudi kulturniki sami, ki si med seboj škodujejo, ker jih je preveč. Na glasbenem področju so lobiji skrbeli vsak za svoje interese, nikoli ni bila postavljena natančna pozicija kulture kot take, in ta je za razliko s tradicijo v Avstriji ali Nemčiji drugačna. Pri nas so se celo našli akterji, ki so ustavljali nekoga, ker je bil uspešnejši od njih. In dokler delamo sami proti sebi, ne moremo pričakovati, da nas bo nekdo drug spoštoval, opozarja Damjanovič.
Škoda v kulturi bo v prihodnjih letih ogromna. Na žalost je tudi populacija, ki hodi v gledališče, opero in na ostale žive umetniške dogodke stara 65 let in več, ta pa je tudi v času epidemije najbolj izpostavljena. Občinstva zmanjkuje, ker se nismo dovolj potrudili zanj. Kako bomo preživeli v prihodnjih dveh letih, je tudi vprašanje programske reorganizacije, da se ohrani občinstvo in pridobi novo, poudarja Damjanovič in opozarja, da bo ta tiha vojna z virusom še zelo naporna.
Celotnemu pogovoru prisluhnite v oddaji Razgledi in razmisleki.
Odziv na apel vladi proti napovedanim proračunskim rezom v kulturo.
Ni razloga, da bi se jemalo kulturnemu proračunu, da bi se lahko blažilo posledice drugje, je povedal Damjan Damjanovič, direktor direktorata za ustvarjalnost na ministrstvu za kulturo. Izhodišče za pogovor z Damjanovičem je apel vladi proti napovedanim proračunskim rezom v kulturo in za več vlaganj. Podalo ga je 40 krovnih združenj, ki skupaj zastopajo sto tisoč kulturnic in kulturnikov. Z mnogimi izmed njih se je Damjanovič v vlogi vršilca dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za ustvarjalnost pred tem tudi srečal.
Vsi smo prestrašeni. Zdaj se tudi vidi, kdo je pravi direktor, ki je sposoben vodenja, koga pa so postavila interesna združenja, je Damjanovič povzel razpoloženje po sestankih s predstavniki zavodov, organizacij in društev. Na začetku so sicer od ministrstva pričakovali konkretna navodila, ki pa jim jih na ministrstvu niso mogli dati, saj so direktorji nosilci delovanja javnih zavodov, je pojasnil Damjanovič. Dodal je, da je bilo najbolj panično stanje pri samozaposlenih, ki niso vedeli, kaj se bo z njimi zgodilo z danes na jutri. Njihov strah je razumljiv in potrudili se bodo, da bo žrtev čim manj. Direktorji pa so hitro razumeli svojo vlogo in se resno lotili reševanja problemov. Z njimi bodo še naprej reševali probleme posamično in ne linearno, saj so razlike med zavodi in nevladnimi organizacijami velike, odgovarja Damjanovič na očitke, da želijo z individualnimi srečanji in posamičnimi rešitvami na ministrstvu razdeliti med sabo kulturnike, da ne bi nastopili enotno.
Kakšen bo prihodnji kulturni proračun, je odvisno od tega, ali bo vlada prepoznala, da je kultura pomembna za ohranitev gospodarstva. To bo debata, vprašanje za naslednjih 10 dni, ocenjuje Damjanovič in opozarja, da denarja vendarle ne bo dovolj za vse, saj slovenska kultura stremi h količini. Treba bo postaviti normative, da ne bomo ohromili tistih, ki so kakovostni. Ko bomo lahko odgovorili na vprašanje, koliko institucionalne kulture si želimo v tej državi, koliko svobodnega trga lahko preživimo, šele takrat bomo prišli do točke, ko se bomo lahko začeli pogovarjati o kakovostni ustvarjalnosti. Do takrat pa se bodo kulturniki med sabo kregali, kdo je bolj pomemben. Sicer pa si vsi na ministrstvu za kulturo želijo, da jih rebalans ne bi udaril tako, da bi morali delovanje kulture zmanjšati. Damjanovič verjame, da bo v prihodnosti tudi kakšen evro več iz naslova kulturnega evra in še enkrat poudarja, da ne bodo mogli ugoditi vsem in da ni denarja, ki ga v kulturi ne bi znali zapraviti. Tega je vedno premalo.
V 14 letih njegovega vodenja Slovenske filharmonije se je zamenjalo 9 ministrov in v tem času kultura nikoli ni bila prioriteta, tudi v prejšnji državi, ko se je on zaposlil v operi. Sicer pa z nobenim ministrom sodelovanje ni bilo slabo, vključno s Peršakom, ki ga je na koncu zamenjal, je povedal. Da kultura ni prioriteta, pa so si krivi tudi kulturniki sami, ki si med seboj škodujejo, ker jih je preveč. Na glasbenem področju so lobiji skrbeli vsak za svoje interese, nikoli ni bila postavljena natančna pozicija kulture kot take, in ta je za razliko s tradicijo v Avstriji ali Nemčiji drugačna. Pri nas so se celo našli akterji, ki so ustavljali nekoga, ker je bil uspešnejši od njih. In dokler delamo sami proti sebi, ne moremo pričakovati, da nas bo nekdo drug spoštoval, opozarja Damjanovič.
Škoda v kulturi bo v prihodnjih letih ogromna. Na žalost je tudi populacija, ki hodi v gledališče, opero in na ostale žive umetniške dogodke stara 65 let in več, ta pa je tudi v času epidemije najbolj izpostavljena. Občinstva zmanjkuje, ker se nismo dovolj potrudili zanj. Kako bomo preživeli v prihodnjih dveh letih, je tudi vprašanje programske reorganizacije, da se ohrani občinstvo in pridobi novo, poudarja Damjanovič in opozarja, da bo ta tiha vojna z virusom še zelo naporna.
Celotnemu pogovoru prisluhnite v oddaji Razgledi in razmisleki.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov