Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nocoj bi se moral začeti 73. cannski filmski festival, a mestece ob Azurni obali je prazno.
Nocoj bi se moral začeti 73. cannski filmski festival – osrednji dogodek na področju filmske umetnosti in industrije. A mestece ob Azurni obali je prazno, filmska palača se je spremenila v začasno zatočišče za brezdomce. Festival se je, kot vsi drugi, prilagodil času, filmsko sejmišče je prestavljeno na konec junija, vendar v virtualni svet. Prav tam te dni tudi že poteka srečanje izbranih prodornih mladih producentov, med katerimi je tudi Slovenka Marina Gumzi.
Thierry Frémaux, umetniški direktor Cannesa, je na predvečer dogodka v številnih intervjujih ponovil, da še vedno niso v celoti odpovedali letošnjega festivala. Fizično ga sicer ne bo, nameravajo pa v začetku junija objaviti seznam filmov, ki bi jih, v normalnih okoliščinah, uvrstili v program. Filmi namreč nujno potrebujejo festivale, ker jim dajejo pozornost in odpirajo poti do gledalcev; prav tako filmi tudi nujno potrebujejo kritiko. In tisti, ki bodo imeli oznako Cannes 2020, bodo zagotovo imeli lažjo pot. Francozi nameravajo filmom utirati poti tudi v sodelovanju z uglednimi festivali v Locarnu, Torontu, San Sebastianu, New Yorku, Busanu in drugimi; s septembrskim beneškim festivalom pa si želijo še dlje in skupaj predstavljati filme.
Letošnji Cannes bi bil čudovit, še pravi Frémaux, a dodaja, da filmov, kot sta komedija Francoska izpostava Wesa Andersona z režiserjevo klasično zvezdniško igralsko zasedbo ali pa drame Tri zgodbe Nannija Morettija o treh družinah, ki živijo v istem bloku, ne nameravajo omejevati s svojim seznamom in jih lahko zdaj prevzamejo drugi festivali. A tudi ti imajo svoje računice in svoja tveganja.
Junija bomo torej izvedeli, kateri filmi, ob omenjenih, bi se letos potegovali za zlato palmo, od tu naprej pa lahko le še čakamo, kako do njih. Najraje v globoki temi zdaj še zaprtih kinodvoran.
Nocoj bi se moral začeti 73. cannski filmski festival, a mestece ob Azurni obali je prazno.
Nocoj bi se moral začeti 73. cannski filmski festival – osrednji dogodek na področju filmske umetnosti in industrije. A mestece ob Azurni obali je prazno, filmska palača se je spremenila v začasno zatočišče za brezdomce. Festival se je, kot vsi drugi, prilagodil času, filmsko sejmišče je prestavljeno na konec junija, vendar v virtualni svet. Prav tam te dni tudi že poteka srečanje izbranih prodornih mladih producentov, med katerimi je tudi Slovenka Marina Gumzi.
Thierry Frémaux, umetniški direktor Cannesa, je na predvečer dogodka v številnih intervjujih ponovil, da še vedno niso v celoti odpovedali letošnjega festivala. Fizično ga sicer ne bo, nameravajo pa v začetku junija objaviti seznam filmov, ki bi jih, v normalnih okoliščinah, uvrstili v program. Filmi namreč nujno potrebujejo festivale, ker jim dajejo pozornost in odpirajo poti do gledalcev; prav tako filmi tudi nujno potrebujejo kritiko. In tisti, ki bodo imeli oznako Cannes 2020, bodo zagotovo imeli lažjo pot. Francozi nameravajo filmom utirati poti tudi v sodelovanju z uglednimi festivali v Locarnu, Torontu, San Sebastianu, New Yorku, Busanu in drugimi; s septembrskim beneškim festivalom pa si želijo še dlje in skupaj predstavljati filme.
Letošnji Cannes bi bil čudovit, še pravi Frémaux, a dodaja, da filmov, kot sta komedija Francoska izpostava Wesa Andersona z režiserjevo klasično zvezdniško igralsko zasedbo ali pa drame Tri zgodbe Nannija Morettija o treh družinah, ki živijo v istem bloku, ne nameravajo omejevati s svojim seznamom in jih lahko zdaj prevzamejo drugi festivali. A tudi ti imajo svoje računice in svoja tveganja.
Junija bomo torej izvedeli, kateri filmi, ob omenjenih, bi se letos potegovali za zlato palmo, od tu naprej pa lahko le še čakamo, kako do njih. Najraje v globoki temi zdaj še zaprtih kinodvoran.
Kako smo peli nekoč in kako pojemo danes? Z glasbo in petjem povezane spomine bo z nami delila gospa Marta Adamič s Hudega konca. Pripovedovala bo o petju po hišah, v cerkvi, med kmečkimi ženskami, podelila spomin na snemanje z Zmago Kumar: »V osnovni šoli smo snemali, na trak so snemali, najprej so nas spraševali, od kje smo, ali se iz roda v rok prenaša, nato smo pa peli.« Pridružil se nam bo tudi Tomaž Rauch, glasbenik, skladatelj, pevec in multiinštrumentalist, ki se posveča raziskovanju in izvajanju slovenske ljudske glasbe. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji. Veseli smo vaših predlogov in vprašanj. na fotografiji: Tomaž Rauch, glasbenik, skladatelj, pevec in multiinštrumentalist
Po telefonski zvezi se nam bo pridružila koloraturna sopranistka in biologinja Petra Vrh Vrezec. Spraševali se bomo, kako je ptičje petje zvenelo v času Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic. Kako zveni danes? Poslušali bomo, kako odmeva v glasbi. Govorili pa bomo tudi o petju človeka. Ali lahko človeški glas poustvari ptičje petje? Kako se razlikujeta petje ptic in petje človeka? Kako smo peli nekoč in kako pojemo danes? na fotografiji: koloraturna sopranistka in biologinja Petra Vrh Vrezec z babico Ivanko Stritar (osebni arhiv)
»Svet je mogoče doživljati, čutiti, misliti, dojeti tudi z zaprtimi očmi. V tišini, zvoku iz narave, besedi iz človekovih ust,« je zapisal zdravnik specialist nevropediater Igor M Ravnik in dodal: »Dan se ne začne s tem, da nam z ekrana voščijo Dober dan, ampak že prej, ko zaslišimo ptičje petje …« Zato bomo tudi v svet glasbe in z njo povezanih spominov tokrat vstopili s ptičjim petjem in glasbo, ki jo je navdihnilo.
Neveljaven email naslov