Nocoj bi se moral začeti 73. cannski filmski festival, a mestece ob Azurni obali je prazno.

Nocoj bi se moral začeti 73. cannski filmski festival – osrednji dogodek na področju filmske umetnosti in industrije. A mestece ob Azurni obali je prazno, filmska palača se je spremenila v začasno zatočišče za brezdomce. Festival se je, kot vsi drugi, prilagodil času, filmsko sejmišče je prestavljeno na konec junija, vendar v virtualni svet. Prav tam te dni tudi že poteka srečanje izbranih prodornih mladih producentov, med katerimi je tudi Slovenka Marina Gumzi.

Thierry Frémaux, umetniški direktor Cannesa, je na predvečer dogodka v številnih intervjujih ponovil, da še vedno niso v celoti odpovedali letošnjega festivala. Fizično  ga sicer ne bo, nameravajo pa v začetku junija objaviti seznam filmov, ki bi jih, v normalnih okoliščinah, uvrstili v program. Filmi namreč nujno potrebujejo festivale, ker jim dajejo pozornost in odpirajo poti do gledalcev; prav tako filmi tudi nujno potrebujejo kritiko. In tisti, ki bodo imeli oznako Cannes 2020, bodo zagotovo imeli lažjo pot. Francozi nameravajo filmom utirati poti tudi v sodelovanju z uglednimi festivali v Locarnu, Torontu, San Sebastianu, New Yorku, Busanu in drugimi; s septembrskim beneškim festivalom pa si želijo še dlje in skupaj predstavljati filme.

Letošnji Cannes bi bil čudovit, še pravi Frémaux, a dodaja, da filmov, kot sta komedija Francoska izpostava Wesa Andersona z režiserjevo klasično zvezdniško igralsko zasedbo ali pa drame Tri zgodbe Nannija Morettija o treh družinah, ki živijo v istem bloku, ne nameravajo omejevati s svojim seznamom in jih lahko zdaj prevzamejo drugi festivali. A tudi ti imajo svoje računice in svoja tveganja.

Junija bomo torej izvedeli, kateri filmi, ob omenjenih, bi se letos potegovali za zlato palmo, od tu naprej pa lahko le še čakamo, kako do njih. Najraje v globoki temi zdaj še zaprtih kinodvoran.