Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tolmačenje slovenskega znakovnega jezika

13.05.2020


Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik.

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Tolmačenje slovenskega znakovnega jezika

13.05.2020


Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik.

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


18.07.2022

Petintrideset humoresk Frana Milčinskega o Butalcih vsak delovnik zvečer v Odprti knjigi na Arsu

Prvo zgodbo interpretira Vesna Jevnikar, sledili pa ji bodo vsi ostali dramski igralci iz Prešernovega gledališča Kranj: Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek in Borut Veselko. Režiser je bil Alen Jelen, svetovalka za govor Mateja Dermelj, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonski mojstri pa Sonja Strenar, Matjaž Miklič, Urban Gruden, Gal Nagode in Vjekoslav Mikez. Dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Butalci Frana Milčinskega v izvedbi igralcev Prešernovega gledališča v Kranju bodo torej na sporedu vsak delovnik zvečer ob devetnajstih, izšli pa so tudi kot zvočna knjiga v digitalnem formatu pa tudi kot dvojna zgoščenka z dodano pretočno kodo. Poleg Tretjega programa Ars Radia Slovenija, Prešernovega gledališča Kranj in ZKP RTV Slovenija je pri projektu sodelovala tudi Javna agencija za knjigo.


18.07.2022

Na Kapitolskem griču v Rimu razstava, posvečena življenju in dosežkom zadnjega cesarja iz dinastije Flavijcev – Domicijana

Domicijan je Rimskemu imperiju vladal ob koncu prvega stoletja našega štetja in sicer petnajst let. Umrl je pri samo 45-letih nasilne smrti – skupina senatorjev, zarotnikov, ga je dala zabosti, da bi lahko hitreje ustoličili svojega favorita Nervo. Večnemu mestu je Domicijan zapustil številne znamenitosti, brez njega pa bi bil Rim revnejši tudi za svoj najbolj znani, Navonski trg. Razstava Cesar Domicijan – sovraštvo in ljubezen, ki bo na ogled do 29. januarja, je del bogate kulturne ponudbe v Rimu, mesto se je prebudilo, vanj se spet vrača turizem. Foto: Pixabay


15.07.2022

Sadaf Foroughi in Jonás Trueba, nagrajenca festivala v Karlovih Varih

V Karlovih Varih smo pred mikrofon povabili ustvarjalce filmov To morata videti! in Poletje upanja, španskega režiserja Jonása Truebo in iransko režiserko Sadaf Foroughi, ki sta prejela glavni nagradi, kristalni globus in posebno nagrado mednarodne žirije. Foto: Film Servis Karlovi Vari


14.07.2022

Grajeno okolje: Alternativni vodnik po Japonski

V Cankarjev dom v Ljubljani je iz Beograda kot v 21. mesto na svetu prišla potujoča razstava ''Grajeno okolje: Alternativni vodnik po Japonski''. Ta potujoča razstava Japonske fundacije, ki je v Ljubljano prišla v sodelovanju z Veleposlaništvom Japonske v Republiki Sloveniji ter Centrom arhitekture Slovenije, predstavlja skupno osemdeset arhitekturnih in urbanističnih projektov, ki Japonsko predstavljajo v drugačni luči. Matic Ferlan se je o tradicionalni in sodobni japonski arhitekturi, medsebojnem vplivu zahodne in japonske arhitekture, obvladovanju naravnih nesreč in razdelitvi na prefekture ter o odtisih japonske dediščine v slovenski arhitekturi od druge polovice 20. stoletja do danes pogovarjal z Barbaro Viki Šubic s Centra arhitekture Slovenije, Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije FF UL, arhitektom Janezom Koželjem ter avtorjema razstave Shunsukom Kurakato in Satoshijem Hachimo. Pisne odgovore kuratorjev razstave na naša vprašanja sta brala Miha Zor in Bernard Stramič, za prevode iz japonščine je poskrbelo Veleposlaništvo Japonske v Republiki Sloveniji. foto: Kristina Bursać / Cankarjev dom


14.07.2022

Kino pod zvezdami 2022

S projekcijo slovenskega filma Inventura, celovečernim prvencem režiserja in scenarista Darka Sinka o prijaznem možu brez posebnosti, na katerega nekdo brez razloga strelja, se odpira že tradicionalni Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu. Obiskovalci si bodo lahko ogledali še tri igrane celovečerce, pri katerih so sodelovali slovenski producenti: med njimi je Orkester režiserja in scenarista Matevža Luzarja o pihalnem orkestru, ki se v malo avstrijsko mesto odpravi na glasbeni festival. Letni kino pod zvezdami bo do 6. avgusta postregel tudi s tremi predpremierami in izborom nekaterih najbolj odmevnih filmov, ki smo jih videli v minuli sezoni. Še servisna informacija: v primeru slabega vremena bo projekcija naslednji dan v ljubljanskem Kinodvoru. Foto: Kinodvor


14.07.2022

Začetek obnove po poplavi v Moderni galeriji

V Moderni galeriji v Ljubljani je septembra lani jesensko neurje povzročilo vdor vode, ki je ogrozila sicer zaščitene umetnine v depojih in preprečila normalno izvajanje načrtovanega programa. V torek so se začela obnovitvena dela. Sanirali bodo streho, parkete, okna in stene. Med obnovo, ki bo potekala do septembra, si bo še vedno mogoče ogledati stalno zbirko. Skupna vrednost posegov se je s prvotno ocenjenih 380.000 znižala na 270.000 evrov, pojasnjuje direktor Aleš Vaupotič. foto: Moderna galerija


12.07.2022

Ukrajinka, Tajvanec in Argentinka o navduševanju nad slovenščino

Da bi laže pregnala črne misli med vojno v Ukrajini, se Julija uči slovenščino. Tajvancu Krištofu slovenščina lepo zveni in bi jo rad poučeval v Tajvanu. Argentinka Julija pa ima zanimivo družinsko zgodbo, ki jo je privedla do tega, da na univerzi v Buenos Airesu predava slovensko književnost. Njihovim jezikovnim zgodbam smo se čudili ob letošnjem Seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo, ki ga na Filozofski fakulteti v Ljubljani prireja Center za slovenščino. Daljšim pogovorom z njimi boste lahko prisluhnili v dveh oddajah Jezikovni pogovori.


08.07.2022

Stritarjev nagrajenec 2022 je Muanis Sinanović

Pesniška zbirka Krhke karavane Muanisa Sinanovića, ki je izšla pri založbi LUD Literatura, je bila po presoji slovenskih literarnih kritikov lani najboljše literarno delo. Zanjo je prejel nagrado kritiško sito. Na Festivalu Pranger v Rogaški Slatini so Muanisu Sinanoviču podelili Stritarjevo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje že 25. leto zapored za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij. Komisija, ki so jo sestavljali Robert Kuret, Veronika Šoster in dr. Zoran Pevec, je v utemeljitvi izpostavila, da je ena od najbolj opaznih kvalitet njegovih kritik “nesamoumevna kontekstualizacija, pa naj bodo to različne literarno-umetnostne tradicije ali pa teoretično filozofski okviri … Za to je potrebna tudi določena osebna senzibilnost, ki si jo kot kritik tudi dopusti.” Muanis Sinanović piše kritike tudi za program Ars. foto: Maša Pirc


08.07.2022

Festival Karlovi Vari

Potem ko so festival v Karlovih Varih lansko leto iz znanih razlogov zamaknili za mesec dni, se je karlovarski filmski festival v 56. izdaji znova vrnil v svoj tradicionalni julijski termin. Omejitveni ukrepi so letos k sreči bolj navzoči na filmskem platnu kot pri sami organizaciji festivala. Maske so – tako je videti v nekaterih filmih – postale vsakdanji filmski rekvizit, pandemija pa tema marsikaterega dialoga in tudi scenarija. V Karlovih Varih je na ogled 170 filmov, med njimi 130 celovečercev z vsega sveta. V dveh glavnih tekmovalnih sekcijah so si filmski ljubitelji lahko ogledali 24 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov in večina med njimi je doživela svetovno premiero. Dva od njihovih avtorjev je k pogovoru povabil Urban Tarman.


08.07.2022

Grossmannov festival fantastičnega filma in vina

Na 18. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki bo potekal med 9. in 16. julijem v Ormožu in Ljutomeru, letos prihajata častna gosta Jack Sholder in Robert Englund. Ta je ustvaril eno največjih ikon grozljivk – Freddyja Kruegerja iz filma Nočna mora v ulici brestov. V znamenju lika igralca, ki trenutno nastopa še v seriji Stranger Things, bo potekal tudi vinski program letošnjega festivala. Regionalna vina bodo tako predstavili na Nočni mori v ulici vinske trte.


06.07.2022

Poezija in jeza na Prangerju

19. leto zapored se bodo na Festivalu Pranger srečali, soočili in kritizirali pesniki, kritiki in prevajalci poezije. Analizirali in brali bodo devet pesniških zbirk iz leta 2021, podelili bodo Stritarjevo nagrado za mladega kritika ali kritičarko, potekal pa bo tudi program za otroke Ela - Mali Pranger, ki v sodelovanju s knjižnico Rogaška Slatina v letu Ele Peroci obeležuje 100. obletnico rojstva mladinske pisateljice. foto: Pranger/Nina Medved


05.07.2022

Odtisi in vtisi 2 predstavljajo grafične novosti zadnjih let

Leta 2012 so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru na podlagi poziva umetnikom pripravili razstavo novejših grafičnih del, letos, deset let pozneje, pa jih je ponovno zanimalo, kaj se je v tem času dogajalo na tem področju, in so poziv ponovili. Kaj je med prispelimi prijavami izbrala mednarodna žirija, pa predstavlja razstava Odtisi in vtisi 2. Skulpturalna postavitev predimenzioniranih napihnjenih bankovcev, tisk na krožnike, preproga z odtisi stopal, skozi prostor razpeljane vrvi in debla – razpon postopkov, tehnik in strategij na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru je res širok. Kot pove Božidar Zrinski, ki je z Bredo Škrjanec razstavo kuriral, se je letos kar nekaj prijavljenih avtorjev grafike lotilo drugače, poziv pa jih pri tem ni omejeval. Med sodelujočimi je tudi precej manj znanih, še uveljavljajočih se imen, ki bi jih sicer verjetno odkrili šele pozneje. Tak pristop jim torej pomaga spoznavati tekočo produkcijo in tudi snovati prihodnji program, še doda Božidar Zrinski. Na ogled so dela, ki so nastala v zadnjih štirih letih, vsa pa je med prijavami izbrala mednarodna strokovna žirija. Če se je grafični bienale Ljubljana pretežno odprl drugim medijem, pa je poziv ustvarjalcem ob rednih kuriranih razstavah, posvečenih grafiki, eden izmed načinov, kako v MGLC-ju ohranjajo stik s tem medijem. Kaj prinaša 43 del iz zadnjih let, si boste tam lahko ogledali do 2. oktobra. Foto: Brane Širca, Denar sveta vladar 500 ? (rubljev), 2022, prostorska postavitev, detajl; vir: MGLC


04.07.2022

Koncert Mojce Pregeljc na znamenitem Konservatoriju svete Cecilije v Rimu

Na znamenitem Konservatoriju svete Cecilije v Rimu so v soboto priredili koncert ob koncu akademskega leta. Na večeru, ki ga je zaznamoval repertoar Frederica Chopina, se je rimskemu občinstvu predstavila tudi mlada slovenska pianistka Mojca Pregeljc. Svojo glasbeno pot je začela v Ajdovščini ter jo nadaljevala v Padovi, zdaj pa jo čaka vznemirljivo nadaljevanje v Rimu, kjer jo čedalje bolj cenijo.


03.07.2022

Festival Ljubljana se poklanja Verdiju z izvedbo ene najlepših skladateljevih umetnin, njegovim Rekviemom

Poslušali bomo izvedbo štirih mednarodnih solistov, mešanega pevskega zbora Glasbene matice ter zbora in orkestra Slovenske filharmonije. Nastanek Verdijevega največjega religioznega dela sega v leto 1868, ko je umrl Gioacchino Rossini. Verdi je dal svojim skladateljskim kolegom idejo, naj vsak napiše en stavek za rekviem v Rossinijev spomin. Sam je prispeval stavek Libera me. Kolegi, ki so vsi razen Verdija danes pozabljeni, so se na pobudo odzvali, vendar pa nenavadno delo ni bilo izvedeno. Šele nekaj let pozneje, ko je umrl pisatelj in humanist Alessandro Manzoni, se je Verdi odločil, da napiše zanj rekviem z vsemi stavki. Tako je Verdi zapustil glasbenemu svetu eno najlepših in najbolj prepričljivih ter globoko religioznih del. Na koncertu, ki se bo začel ob 20. uri v Gallusovi dvorani, bodo poleg pevskih solistov: sopranistke Krasimire Stojanove, mezzosopranistke Eline Garanče, tenorista Dmitra Popova in basista Roberta Zanellata nastopili še mešani pevski zbor Glasbene matice ter zbor in orkester Slovenske filharmonije. Vsi pod vodstvom Roberta Abbada. Foto vir: Slovenska filharmonija


01.07.2022

Že peti FKK, Festival kulture Kostanjevica na Krki

Ob jubileju so pripravili celotedenski praznik kulture, ki poteka brez vstopnine, saj želijo Dolenjskim Benetkam s festivalom vrniti ugled, ki so ga nekoč že imele na tem področju. Napovedujejo gledališke predstave, koncerte, letos tudi filmsko dogajanje, literarni zajtrk, prireditve za najmlajše. Na odprtju bo nastopil legendarni igralec, glasbenik in pesnik Rade Šerbedžija s svojo skupino Zapadni Kolodvor. Foto: Maruša Lapuh


30.06.2022

Kamerat – festival delavskega filma v delavskem okolju

V Hrastniku se je začela druga izdaja festivala delavskega filma Kamerat. Na prvem in edinem festivalu delavskega filma pri nas in enem redkih na svetu bo letos poleg 16 filmov z delavsko tematiko in nenehnim bojem za delavske pravice v ospredju tudi vrsta spremljevalnih dogodkov, od okroglih miz, fotografske razstave in prenovljene ter dopolnjene muzejske zbirke uporništva v Zasavju do razstave »Jože Plečnik in Praga« ter odprtja hrastniškega dela tematske Poti Srečno. Avtorje festivala, prijatelje kulture in filma ter dostojnega dela je za festival navdihnila gladovna stavka rudarjev leta 1934, ki so se ji priključili tudi delavci drugih panog v skupnem boju za boljše delovne razmere. Spomin nanjo je stanovski praznik slovenskih rudarjev in hkrati tudi občinski praznik občine Hrastnik.


30.06.2022

Preklicana ena izmed najbolj nepriljubljenih potez prejšnjega ministra za kulturo

Nevladnim organizacijam se ne bo treba izseliti iz prostorov na Metelkovi 6, saj bo ministrstvo za kulturo preklicalo sodne postopke, ki tečejo proti njim, je sporočila ministrica Asta Vrečko. S tem je tudi preklicana ena izmed najbolj nepriljubljenih odločitev prejšnjega ministra za kulturo Vaska Simonitija. Ministrstvo je preklicalo tudi pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije za Prirodoslovni muzej na Metelkovi.


30.06.2022

Mojster

» Asket. Mistik. Vizionar. Samotar. Skriti bog Ljubljane.« S temi besedami ustvarjalci predstave Mojster naslavljajo arhitekta Jožeta Plečnika, eno osrednjih osebnosti slovenske kulturne zgodovine, ki ob svojem 150. rojstnem dnevu dobiva tudi gledališko posvetilo. foto: Mankica Kranjec, www.mgl.si


29.06.2022

knjiga = dogodek, knjižni sejem Slovenskih gledaliških založnikov

Slovenski gledališki založniki: zavoda Emanat in Maska, Slovenski gledališki inštitut ter Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, skupaj predstavljajo knjižne novitete na inovativno-performativne načine. vir foto: slogi.si


29.06.2022

Igor Štromajer in Sakrowski: f(x) = ax3 + x2 + cx + d

V ljubljanski galeriji Aksioma razstavlja Pavarotti HTML-ja, kot so v francoskem časniku poimenovali Igorja Štromajerja, mednarodno uspešnega slovenskega spletnega umetnika. Dela iz njegovega obsežnega opusa hranijo vrhunske umetnostne ustanove, kot gostujoči umetnik pa predava na univerzah in inštitutih za sodobno umetnost po vsem svetu. Poznamo ga predvsem kot spletnega umetnika, na sedanji razstavi pa se zato morda nekoliko presenetljivo zazremo – v betonsko kocko.


Stran 21 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov