Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Nevladne organizacije na področju kulture so z velikim pričakovanjem pa tudi strahom čakale na rezultate programskega razpisa, na podlagi katerega bi lahko gradile prihodnje štiriletno delo. Čeprav vsi rezultati še niso javno objavljeni, že odmeva odločitev Ministrstva za kulturo, ki zavodom in društvom, ki so se v preteklosti izkazali s svojim delom, ni dodelilo sredstev. Med njimi so tudi prejemniki osrednjih nagrad. Iz financiranja so med drugim izpadli Zavod Maska, Mesto žensk, Delak center, Gledališče Glej, Zavod Emanat in Nomad Dance Academy Slovenija. Čeprav je bil Zavod Maska s predstavo Gejm veliki zmagovalec Borštnikovega srečanja, to ni pripomoglo k temu, da bi mu Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva. Na Ministrstvu za kulturo so v pisnem odzivu zapisali, da je največje število financiranih programov enako kot v prejšnjem obdobju. Sredstva na področju uprizoritvenih umetnosti so v programskem razpisu povišali za dobrih 25 odstotkov, kar je 240 tisoč evrov. Vloge je ocenila strokovna komisija, minister pa da nima pravice posegati v njeno avtonomijo. Foto: Matej Povše
Gustava Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, ki pa je barvo razumel bolj mitološko. Kako Gnamuš razmišlja o barvi je eno od vprašanj, ki jih zastavlja razstava Lambda v ljubljanski galeriji Equrna, kjer je ob njegovih novejših delih na ogled tudi nekaj starejših, druži pa jih prav izrazita barva. Umetnostna zgodovinarka Nadja Gnamuš, umetnikova hči in kustosinja razstave, pojasnjuje, da slikarja barva zanima kot valovanje in to je skrito tudi v naslovu razstave. Grška črka lambda je namreč fizikalna oznaka za valovno dolžino. Pri postavljanju razstave jo je sicer zanimalo srečanje starejših in novejših del, zato je tudi v pogovoru najprej pojasnila, kako se je Gnamušev odnos do barve spreminjal skozi čas.
Vsebine Programa Ars
1. januarja se je končalo polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Minister za kulturo Vasko Simoniti je ta teden predstavil osrednje dosežke predsedovanja na področju kulture. Izpostavil je sklepe o visokokakovostni arhitekturi in pobudi Novi evropski bauhaus ter zaščiti raznovrstnosti evropskih avdiovizualnih in medijskih vsebin.
Vsebine Programa Ars
Povabilo na koncert je tematsko uglašeno s Petkovim koncertnim večerom, občinstvo povabi k poslušanju s skladbami, ki se glasbeno navezujejo na koncertni večer.
Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?
Sinoči se je v oddaji Odprta knjiga iztekel zadnji, 52. del biografskega romana o igralcu Radku Poliču Rac bere Raca, vendar ne bomo čakali na novo leto, pač pa se takoj začenja nova Odprta knjiga, in sicer Deseti brat Josipa Jurčiča. Ob tem je pri ZKP RTV Slovenija izšla tudi zvočna knjiga, režiral jo je Alen Jelen, besedilo interpretira igralec SNG Nova Gorica Iztok Mlakar.
Tik pred iztekom skoraj osemmesecˇnega obdobja razglasˇene epidemije covida-19 v sredini junija letos so v Kreativnem centru Poligon izvedli že tretje merjenje, kako epidemija vpliva na zˇivljenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec so zajeli 1.517 delavcev in v raziskavo vkljucˇili vse profile, ne glede na pravni status. Dlje časa traja epidemija, hujše so posledice.
Pesmi Mačka Murija in muce Mace so se do danes preoblikovale v radijske igre, TV-muzikale, kasete, zgoščenke in LP-plošče. V novem tisočletju je glasba Mačka Murija in muce Mace prestopila tudi jezikovne meje, tako ju v nemškem prevodu poznajo kot Kater Muri & Kätzchen Matzi v angleškem pa Mury the Cat & Matzie-Catsie. V muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je na ogled fotografsko-dokumentarna razstava Maček Muri in muca Maca, ki je namenjena tako otrokom, starejšim od treh let, kot tudi odraslim.
Pred mikrofon smo povabili avtorja izvirne glasbe k filmu Erotikon, Andreja Goričarja.
Vsebine Programa Ars
Iz evangeličanske cerkve v Gornjih Slavečih na Goričkem na božični praznik neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, pri katerem sodelujejo tamkajšnji verniki. Vodi ga evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, za glasbeni del bogoslužja pa skrbijo kantor Marcel Sapač, organistka Zoja Kreft ter flavtistka Zoja Hanc.
Iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja smo neposredno prenašali božično polnočnico, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Somaševanje vodi koprski škof Jurij Bizjak. Poje stolni zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle ga spremlja organist Mirko Butkovič.
Neveljaven email naslov