Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov