Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Karantena je preizkus za duha in telo. Po mesecu dni izolacije se v družinsko življenje počasi zajeda monotonost, ki jo je dobro razbiti. Zakaj ne z lutkami, se sprašuje višja predavateljica za področje lutkovnega, gledališkega in filmskega izražanja na oddelku za predšolsko vzgojo na Pegagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Helena Korošec. "Lutke so tudi odličen medij za komunikacijo med staršem in otrokom ter med otroci samimi. Kot posrednik v komunikaciji celo izboljšujejo medsebojne odnose," pravi dr. Korošec in opozarja, da lahko marsikatero družinsko težavo v komunikacijskem smislu prenesemo na lutko, ki tako postane mediator družinskih odnosov. "Vem za primere, ko družine izdelajo lutke, potem pa se med seboj igrajo s pomočjo videopovezave, kar je otrokom zelo všeč. "Za domačo igro z lutkami ni treba v trgovino, dovolj je, da pobrskamo po predalih in omarah ter sami izdelamo raznovrstne lutke. Z njimi se lahko igramo, postorimo kaj po hiši, se učimo ali delamo domače naloge.
O individualno-kolektivnem spominu oziroma o zvočnem spominu, ki prek čustvovanja preplete sedanjost s preteklostjo Glasba: Ježek iz zgodnjega obdobja, Jožek in Ježek, Lili Marlen (Vlado Kreslin in Beltinška banda), Donna Clara, Valerija Heybal in drugi.
Glasba: Kje je moj mili dom, Če se bom ženil, Peščalka ali Sv. Konstantin, Lani sem možila se / Pozim, polet
Vabimo vas na potovanje v svet glasbe iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, babic in dedkov. O glasbi kot multimodialnem spodbujevalcu, ki vpliva na naš spomin, čustva in o različnih načinih uporabe glasbe – od samopomoči z glasbo do glasbene terapije in uporabe glasbe v medicinske namene.
Neveljaven email naslov