Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Otvoritveni koncert 34-tih Slovenskih glasbenih dni v izvedbi Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo in Simona Dvoršaka: Koncert v počastitev 80-letnice Akademije za glasbo in 100-letnice Univerze v Ljubljani
Dogodek je nastal v sodelovanju Društva slovenskih pisateljev, Združenja dramskih umetnikov Slovenije in 3. programa Radia Slovenija – programa Ars. Z njim zaznamujemo Svetovni dan poezije in 70. obletnico smrti Otona Župančiča. Pred Prešernovim spomenikom so brali Iva Babić, Ervin Fritz, Katja Gorečan, Stanka Hrastelj, Jure Jakob, Aljaž Koprivnikar, Miha Maurič, Nina Valič, Iztok Osojnik, Nežka Struc, Jure Vuga in drugi. Dogodek sta povezovala Tibor Hrs Pandur in Anja Novak.
V oddaji Medenina in patina bomo tokrat predstavili zgoščenko Luka z (z)godbo, ki sta jo lani posnela in izdala evfonist Luka Einfalt in Godba Domžale pod vodstvom dirigenta Damjana Tomažina. Slišali boste krajši pogovor z Einfaltom, ki je predstavil svoje glasbilo, njegovo uporabnost, vsebinski koncept nove plošče in nekaj skladb z nje.
Posebna oddaja - ponseli smo jo kot Literarni večer - je namenjena poeziji Franceta Prešerna. Slišali boste njegovih sedem gazel; Prešeren jih je napisal v drugi polovici leta 1832 in jih naslednje leto objavil v posebni prilogi časopisa Illyrisches Blatt. V gazelah je pesnik povezal ljubezensko in pesniško temo. Pesmi sta leta 1989 interpretirala dramska igralca Silva Čušin in Boris Juh. Glasbo je izbral Pavel Mihelčič, režiser je bil Gregor Tozon.
Pred prenosom 2. koncerta cikla Sozvočje svetov poslušajte pogovor urednice in novinarke Neve Zajc z dr. Mojco Marjano Kovač z Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Pirana, ki bo predstavila značilnosti in znamenitosti Tartinijevega trga v Piranu, tudi spomenik skladatelja Giuseppeja Tartinija. Glasbena urednica Tjaša Krajnc pa je pred mikrofon povabila violinista Črtomirja Šiškoviča, ki bo na 2. koncertu Sozvočje svetov s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije izvedel violinska koncerta Angela Morigija in Johanna Gottlieba Naumanna.
Gosta oddaje sta nekdanja dolgoletna urednika za komorno glasbo Leon Engelman in dr. Franc Križnar.
Ob jubileju, 90-letnici Radia Slovenija, smo v studio programa Ars povabili legendarnega slovenskega glasbenika, Mojmirja Sepeta. O njegovih začetkih, prvih uspehih, povezavi z radijem, kot tudi o današnji glasbeni sceni in še čem, se je z njim pogovarjal urednik za jazz Hugo Šekoranja.
Devetdeseto obletnico Radia Slovenija bomo obeležili s slavnostnim koncertom Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Slovenski filharmoniji in na Prvem ter Tretjem programu našega radia, devetdesetletnika. Ob glasbi iz opusov slovenskih skladateljev in izletov v radijsko preteklost nas čaka še nekaj radiofonskih daril in pravljičnih presenečenj.
Neveljaven email naslov