Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.
Vsebine Programa Ars
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Neveljaven email naslov