Helena Koder bere svoj esej o poeziji Petra Kolška.

… kadar kaplja rdeče barve pade na moker risalni papir: na sredini je barva tako rdeča, kot je bila na čopiču, potem pa rdečina z vsakim milimetrom oddaljenosti postaja bolj rožnata, bledi in izginja, dokler je ni več. In tudi če akvarel po desetletjih zbledi, je tista rdečina na sredini rdečkaste lise še vedno zelo rdeča.  Najlepši akvareli so naslikani na ta način. Neskončnost odtenkov. Kot bolečina, ki je najhujša tam, kjer je najbolj bližnja bližina.

Helena Koder je scenaristka in režiserka, zadnje čase pa tudi esejistka. Prebrala nam bo esej, ki je bil lani izbran na natečaju revije Literatura, letos se je avtorica uvrstila med finaliste za nagrado za esej revije Sodobnost. Pozornost namenja poeziji Petra Kolška, pesnika in urednika, ki je umrl pred dobrim letom dni. Naslov njegove zadnje zbirke je Sporočila iz zasmrtja, v njej pa najdemo verz: »Za vas smo krošnje z neznanimi sadeži.« Helena Koder piše:

Kolškove  pesmi sem prebrala večkrat. Najprej vseh sedem na mah, kasneje sem prebirala po eno ali dve ali pa vse v različnih zaporedjih. Vseh sedem se me je dotaknilo vedno na podoben način, ne glede na moje nevedenje ali kasnejše vedenje, da so bile verjetno napisane v slutnji bližnje pesnikove smrti.

 Helena Koder iskreno, osebno, s pretanjenim občutkom sledi vijugam razmisleka o minevanju, poeziji, si postavlja vprašanja in nanje odgovarja, tudi s pomočjo velikih mislecev književnosti in filozofije, dokler se ne skuša dotakniti bistvenega. Odlomke iz literarnih del, ki jih avtorica vpleta v tkanje pisanja, interpretira dramski igralec Gregor Čušin.

Celotnemu eseju prisluhnite oddaji Ars humana