Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbogom sin moj

29.05.2020


Drama kitajskega režiserja Wang Xiaoshuaia prepleta osebno tragično zgodbo para, ki izgubi otroka in hoče ponovno zaživeti normalno življenje, pospremljen pa je z zgodovino Kitajske v zadnjih desetletjih.

Fantovska igra dveh mladostnikov ob rečnem zajetju na kitajskem podeželju se konča tragično.

Strta starša, Yaoyun in Liyun se preselita v mesto in posvojita fantka, ki mu nadeneta ime utopljenega sina. Vendar njihov poskus normalnega življenja ne more prekriti njune trajne bolečine. Ko v najstniških letih posvojenec uporniško pobegne od doma, se Yaoyun in Liyun odločita vrniti na podeželje, ki pa se je medtem zaradi političnih reform povsem spremenilo.

Film Zbogom, sin moj je ambiciozen poskus režiserja Wang Xiaoshuaia, da bi prek izmišljene intimne zgodbe prikazal tektonske premike kitajske družbe v preteklih desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev kot precej toga teza, je celovečerno delo zasnovano kot samosvoj organizem, ki se bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v dobrih treh urah prepušča notranjemu toku spominov ter v nelinearnem asociativnem nizanju preskakuje cela časovna obdobja in pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki in težavo pri sledenju pripovedi. Dopuščam možnost, da je marsikaj tudi izgubljenega s prevodom, vendar se na koncu vse skupaj sestavi v mogočno fresko.

Osnoven ton filma Zbogom, sin moj je, kot že naslov nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od življenja, dolgo poslavljanje, meditativen razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s kruto usodo in podobno neusmiljenim režimom, ki v ogromni mesoreznici časa melje nemočne posameznike. Film je subtilna kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »politike enega otroka« ter poznejših privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Deng Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, da me nekoliko preseneča, da je sploh šel skozi državno cenzorsko sito.

Režiser Wang Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo observacijski filmski postopki, tudi s čisto mizanscenskega stališča spretno združuje bližnje, na zasebno življenje posameznikov osredotočene posnetke, in osupljive široke plane spreminjajoče se pokrajine in industrijskih pejsažev, ta notranja napetost pa se lepo prilega tudi logiki spominskih meandrov. Ob obeh protagonistih, ki sta na Berlinalu prejela nagradi za glavno moško in žensko vlogo, je občudovanja vreden tudi zahteven scenografski in logistični podvig poustvaritve določenega obdobja. Čeprav sta avtorja popolnoma različna, pa me film Zbogom, sin moj v končni fazi nekoliko spominja na zadnja dela Pawla Pawlikowskega, v katerih prek intimnih zgodb obračunava s Poljsko preteklostjo in njenim nečloveškim režimom.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zbogom sin moj

29.05.2020


Drama kitajskega režiserja Wang Xiaoshuaia prepleta osebno tragično zgodbo para, ki izgubi otroka in hoče ponovno zaživeti normalno življenje, pospremljen pa je z zgodovino Kitajske v zadnjih desetletjih.

Fantovska igra dveh mladostnikov ob rečnem zajetju na kitajskem podeželju se konča tragično.

Strta starša, Yaoyun in Liyun se preselita v mesto in posvojita fantka, ki mu nadeneta ime utopljenega sina. Vendar njihov poskus normalnega življenja ne more prekriti njune trajne bolečine. Ko v najstniških letih posvojenec uporniško pobegne od doma, se Yaoyun in Liyun odločita vrniti na podeželje, ki pa se je medtem zaradi političnih reform povsem spremenilo.

Film Zbogom, sin moj je ambiciozen poskus režiserja Wang Xiaoshuaia, da bi prek izmišljene intimne zgodbe prikazal tektonske premike kitajske družbe v preteklih desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev kot precej toga teza, je celovečerno delo zasnovano kot samosvoj organizem, ki se bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v dobrih treh urah prepušča notranjemu toku spominov ter v nelinearnem asociativnem nizanju preskakuje cela časovna obdobja in pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki in težavo pri sledenju pripovedi. Dopuščam možnost, da je marsikaj tudi izgubljenega s prevodom, vendar se na koncu vse skupaj sestavi v mogočno fresko.

Osnoven ton filma Zbogom, sin moj je, kot že naslov nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od življenja, dolgo poslavljanje, meditativen razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s kruto usodo in podobno neusmiljenim režimom, ki v ogromni mesoreznici časa melje nemočne posameznike. Film je subtilna kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »politike enega otroka« ter poznejših privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Deng Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, da me nekoliko preseneča, da je sploh šel skozi državno cenzorsko sito.

Režiser Wang Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo observacijski filmski postopki, tudi s čisto mizanscenskega stališča spretno združuje bližnje, na zasebno življenje posameznikov osredotočene posnetke, in osupljive široke plane spreminjajoče se pokrajine in industrijskih pejsažev, ta notranja napetost pa se lepo prilega tudi logiki spominskih meandrov. Ob obeh protagonistih, ki sta na Berlinalu prejela nagradi za glavno moško in žensko vlogo, je občudovanja vreden tudi zahteven scenografski in logistični podvig poustvaritve določenega obdobja. Čeprav sta avtorja popolnoma različna, pa me film Zbogom, sin moj v končni fazi nekoliko spominja na zadnja dela Pawla Pawlikowskega, v katerih prek intimnih zgodb obračunava s Poljsko preteklostjo in njenim nečloveškim režimom.


10.11.2021

V Bruslju podelili nagrado Anji Mugerli

Vsebine Programa Ars


09.11.2021

Rok Predin: Prestopno leto

Mariborsko dvorišče se v štirih letnih časih zvrsti na slikarskih podobah Roka Predina. Njegov pogled z višine razkrije prebivalce v sodobni urbani krajini, pri čemer se naslanja na starejšo tradicijo Breuglovih motivov družabnega življenja ali Canalettovih beneških vedut. Mariborčan se z razstavo v Kiblinem razstavišču artKIT prvič predstavlja v svojem mestu, z rastavljenimi deli pa se naslanja na svoje spomine iz otroštva.


04.11.2021

Epska pripoved o junaštvih Slovanov Pod svobodnim soncem prelita v strip

Po Cankarju in Reformatorjih v stripu je pri Škrateljcu, zavodu za kulturo, izobraževanje in šport, izšel še strip Pod svobodnim soncem. Eno izmed največjih slovenskih knjig, ki jo je Fran Saleški Finžgar napisal pred več kot 100 leti, sta v stripovsko obliko prelevila Damijan Stepančič in Goran Vojnovič. Strip ni zgolj preslikava literarne klasike, ki je v knjižni obliki prvič izšla leta 1912, od takrat pa imela 40 različnih ponatisov oz. izdaj. Po besedah ilustratorja Damijana Stepančiča gre za avtonomen izdelek, ki se ga lahko bere samostojno, hkrati pa ohranja večino dogajanja in likov iz romana. Preleviti epsko zgodbo v strip, ki deluje v 21. stoletju, je bil torej velik izziv, Stepančič in Vojnović pa sta se ga lotila skoraj na filmski način, pravi avtor priredbe Goran Vojnović. V stripu je veliko prostora namenjenega akciji, bojem in odnosom med liki, bralce pa nagovarja v jeziku, ki je preplet modernega in Finžgarjevega jezika, za njegovo aktualnost pa poskrbi že sama zgodba. Cilji založnika so, da bi Pod svobodnim soncem v prihodnosti zaživel tudi kot gledališka predstava in celo animirani film, januarja pa v Cankarjevem domu načrtujejo tudi razstavo ilustracij.


03.11.2021

Začetek 51. Tedna slovenske drame

Vsebine Programa Ars


29.10.2021

Napoved FKK2

Vsebine Programa Ars


28.10.2021

Koncert Dua Xylocorda s sodobno glasbo

Vsebine Programa Ars


27.10.2021

Zelda

Vsebine Programa Ars


22.10.2021

Janis Varufakis: nisem optimist, sem pa upajoč človek.

Na čem je mogoče danes graditi politične spremembe? Ali je lahko jeza njihov sprožilec? Varufakis zavrača jezo kot osrednje gonilo sprememb, saj vodi v fašizem, lahko pa jo preusmerimo v premislek in kolektivno odločanje. Glede upanja pravi, da ga je potrebno ločiti od optimizma. Sam ni optimist, je pa upajoč človek. V pogovoru smo se osredotočili še na politične trende na levici in na njegovo razmišljanje, da smo vstopili v dobo tehnološkega fevdalizma. Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji je prišel v Ljubljano na povabilo festivala Indigo. Sinoči je na njem sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek. Foto: Reuters.


21.10.2021

V objemu zvoka in slike 2020/2021

Vsebine Programa Ars


Stran 38 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov