Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
V drugi oddaji diptiha Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je pripravila Petra Tanko, sta gostji Sanja Grcić, modna oblikovalka in kostumografinja ter igralka Katarina Stegnar. Z njima smo se pogovarjali o ustvarjanju v gledališču in pri filmu, o njim lastnih zakonitostih in načinih telesne prisotnosti, in širše o scenskih umetnostih, ki jih umetnici soustvarjata. Oddaji se v diptih povežeta s sklepnim delom prve, v kateri slikarka Tina Dobrajc govori o motivih z njenih slik na kreacijah Sanje Grcić, druga oddaja pa se s to temo začne in k pogovoru poleg Sanje Grcić pritegne tudi Katarino Stegnar, ki te kreacije predstavlja na fotografijah in drugem promocijskem materialu za modno znamko firma by sanja.Vabimo vas k poslušanju! fotografija z razstave Vmesni prostor, Loški muzej Škofja Loka, 2016, foto: Petra Cvelbar
Plečnikov opus govori sam zase, ne glede na nova priznanja svetovne javnosti. Vendarle pa je odločitev Odbora za svetovno dediščino Unesca, ki je na današnjem zasedanju na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani, zgodovinski dan.
Aleksander Gadžijev, nekdanji učenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, je eden tistih redkih slovenskih poustvarjalcev, o katerih glasbeni svet govori v superlativih. Vrata v glasbeno elito mu je odprla odmevna zmaga na tekmovanja Hamamatsu na Japonskem leta 2015, svojo izjemnost je še utrdil z zmago na prestižnem mednarodnem tekmovanju Monte Carlo leta 2018. Razmišljujoče radoveden glasbenik intelektualne in kulturne širine, ki osvaja kritike in občinstvo z mojstrsko tehniko in interpretativno poglobljenostjo, je pred tednom prepričal tudi žirijo mednarodnega tekmovanja v avstralski prestolnici. Na tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, se je prijavilo na stotine pianistov, v finalu pa jih je zaigralo le 32. Absolutni zmagovalec tekmovanja pa je postal 26-letni goriški mojster črno-belih tipk, ki pa mu je žirija podelila še šest posebnih nagrad. »Prelepa zmaga, veliko koncertov v Avstraliji in ZDA, tudi koncerti z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergievim, pa zgoščenka za britansko založbo Decca, ki bo izšla že septembra in naslednje leto tudi za hyperion,« je ob prejemu še ene prestižne nagrade zapisal Aleksander Gadžijev, ki pa se je v teh dneh razveselil tudi svoje uvrstitve na slovitem mednarodnem tekmovanju v Varšavi, enemu redkih, ki je v celoti posvečeno delom enega samega skladatelja, v tem primeru Frederica Chopina. Na tekmovanje se je prijavilo 500 pianistov, na predtekmovanju jih je žirija izbrala 151, in med njimi je tudi Gadžijev, ki se bo, kot doslej prvi slovenski glasbenih, za prestižno nagrado potegoval v začetku oktobra.
Aleksander Gadžijev, nekdanji učenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, je eden tistih redkih slovenskih poustvarjalcev, o katerih glasbeni svet govori v superlativih. Vrata v glasbeno elito mu je odprla odmevna zmaga na tekmovanja Hamamatsu na Japonskem leta 2015, svojo izjemnost je še utrdil z zmago na prestižnem mednarodnem tekmovanju Monte Carlo leta 2018. Razmišljujoče radoveden glasbenik intelektualne in kulturne širine, ki osvaja kritike in občinstvo z mojstrsko tehniko in interpretativno poglobljenostjo, je pred tednom prepričal tudi žirijo mednarodnega tekmovanja v avstralski prestolnici. Na tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, se je prijavilo na stotine pianistov, v finalu pa jih je zaigralo le 32. Absolutni zmagovalec tekmovanja pa je postal 26-letni goriški mojster črno-belih tipk, ki pa mu je žirija podelila še šest posebnih nagrad. »Prelepa zmaga, veliko koncertov v Avstraliji in ZDA, tudi koncerti z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergievim, pa zgoščenka za britansko založbo Decca, ki bo izšla že septembra in naslednje leto tudi za hyperion,« je ob prejemu še ene prestižne nagrade zapisal Aleksander Gadžijev, ki pa se je v teh dneh razveselil tudi svoje uvrstitve na slovitem mednarodnem tekmovanju v Varšavi, enemu redkih, ki je v celoti posvečeno delom enega samega skladatelja, v tem primeru Frederica Chopina. Na tekmovanje se je prijavilo 500 pianistov, na predtekmovanju jih je žirija izbrala 151, in med njimi je tudi Gadžijev, ki se bo za prestižno nagrado potegoval v začetku oktobra.
V prvem delu diptiha oddaj Dvogovori umetnic/umetnikov bosta sogovornika slikarka Tina Dobrajc in slikar Mito Gegič. Sta slikarja mlajše srednje generacije, dodobra uveljavljena v slovenskem in mednarodnem prostoru, ki poleg slikarstva umetniško ustvarjata tudi v gledališču in novih medijih. Srečali smo se na Loškem gradu v Škofji Loki, kjer živita in ustvarjata in se pogovarjali o njuni umetnosti in širše. V drugi oddaji, prihodnji teden, bosta gostji Sanja Grcić, modna oblikovalka in kostumografinja ter igralka Katarina Stegnar. Oddaji se povežeta v diptih s sklepnim delom prve, v kateri s Tino Dobrajc govoriva o motivih z njenih slik na kreacijah Sanje Grcić, druga oddaja pa se s to temo začne in k pogovoru poleg Sanje Grcić pritegne tudi Katarino Stegnar, ki te kreacije predstavlja na fotografijah in drugem promocijskem materialu za modno znamko firma by sanja. na sliki: fotografija iz videa Wrecking Ball, T. Dobrajc in M. Gegič, 2015, foto: Mito Gegič
Od danes do nedelje poteka že 9. mednarodni intermedialni festival na gradu Snežnik Plavajoči grad/Floating castle. Na njem bo na 14 odrih nastopilo več kot 120 skupin in 400 umetnikov, kar pomeni, da gre za največji festival Plavajoči grad doslej. Blaž Mazi
Pregled aktualnih glasbenih dogodkov festivala Europa cantat, ki letos poteka v slovenski prestolnici.
Izpostavljamo dva koncerta, ki ju bomo posredovali tudi na programu Ars. Ob 17h se bo v Cankarjevem domu začel koncert Zbora Slovenske filharmonije s programom, ki si ga bosta delila dva dirigenta, Gary Graden in Josep Vila i Casanas. V neposredni prenos na Arsu se Europa cantat ob 21h vrne s koncertom Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije Ljubljana. Zbor vodi Helena Fojkar Zupančič, osrednja gosta jutranje oddaje o festivalu.
Skupina Singer Pur že od začetka devetdesetih let prepričuje s svojim odličnim petjem zelo različne glasbe in programi, pogosto skrbno zastavljenimi okrog določene teme. Rdeča nit sporeda z naslovom Med vrtinci je glasba skladateljic - od Hildegarde iz Bingna do sodobne slovenske skladateljice Katarine Pustinek Rakar.
Tudi danes bo pestro! Najprej na festivalski televiziji, potem pa še na koncertu: V Raziskovalnem ateljeju, ki se bo na spletu začel ob pol poldne bo danes Tine Fris-Ronsfeld predstavila igre in vaje za prebijanje ledu, ki so namenjene zbliževanju oseb vseh starosti s pomočjo glasbe, petja in gibanja, po drugi uri pa se začnejo predavanja Pulse. Prvi predavatelj dr. Zvezdan Pirtošek je svoje predavanje naslovil Nevroznanost in umetnost: kako umetnost učinkuje na možgane, ob pol petih bo Jim Daus Hjernoe prikazal nove možnosti sodelovanja zborov v živo prek digitalnega omrežja s sistemom LoLa, ob 15:15 pa se začne predavanje Damijana Močnika in Inge Breznik z naslovom Navdihujoč zborovski sistem v Sloveniji in zborovska piramida v Zavodu sv. Stanislava, v katerem bosta predavatelja prestavila slovenski zborovski sistem, ki v svetu velja za unicum. Večerni koncert bo oblikovala nemška a capella zasedba Singer pur, ki jo sestavljajo sopranistka Claudia Reinhard, tenoristi Chistian Meister, Markus Zapp in Manuel Warwitz ter baritonista Jakob Steiner in Marcus Schmidl. Nekoliko nenavadna kombinacija glasov? V resnici gre za formulo za uspeh. Zasedba Singer Pur namreč ne pozna slogovnih zadržkov in izvaja vse, kar se izvesti da.
Neveljaven email naslov