Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov