Za vsako ceno

Pastir irskega avtorja Garretta Bakerja, 19. maja 2020 ob 21:05 na Prvem programu predvajana igra, prikazuje raznovrstne medčloveške posledice vsestranskega kapitalističnega pohlepa

Asociacije na marsikaj v ne zgolj polpreteklem, temveč še kako zelo sedanjem svetovnem in domačem družbenem redu je kot hočeš nočeš pereče zaslediti v sicer že arhivski, toda skrajno aktualni radijski igri Pastir (The Shepherd) irskega avtorja Garretta Bakerja iz leta 2007 o, kot navajajo, problematiki irskega gospodarskega čudeža, ki naj bi v tedaj minulem dobrem desetletju porajal lažne občutke izobilja, s tem da naj bi igra bila predvsem zgodba o pohlepu, ki družbeno že itak vselej prevladuje, vendar je povrh tega še bolj raznovrstno družbenokritična.
Psihološka grozljivka je v žanrski osnovi ta, 19. maja ob 21:05 na Prvem programu predvajana približno 52-minutna igra, realizirana leta 2009 po prevodu Suzane Tratnik v režiji Petra Zobca, dramaturgiji Alena Jelena, zvočni podobi tonskega mojstra Matjaža Mikliča in glasbene oblikovalke Cvetke Bevc ter igralskih interpretacijah Branka Šturbeja (Jim), Nataše Barbare Gračner (Louise) in Igorja Samoborja (Daragh), s tem da bi vloge slednjih treh zlahka imele celo slovenska imena ter da razplet in zaključek igre zaznamuje izdaten delež prepričljivo zvočno uprizorjene čisto fizične groze.
Proč od obeh omenjenih zvrsti grozljivosti, v popolnoma drugo, ne usodno smer zagotovo načrtno zavajajoče nakazuje uvodni odlomek dinamičnega, pred časom nadvse popularnega disko muziciranja o “potovanju v zvok” (This is a Journey into Sound) in “povečevanju zvočne jakosti” (Pump Up the Volume), ki pa obenem še kot neke vrste “pika na i” na koncu igre lahko učinkuje tudi kot nekakšna družbenokritična prispodoba dinamičnega sodobnega časa, katerega eden od tako imenovanih imperativov je – užitek tako rekoč za vsako ceno.
In res praktično za vsako ceno, toda bolj brez užitka, gre v igri potem, ko v uvodno glasbo najprej zazveni sicer tudi kmalu izzveneli dojenčkov jok, ki mu sledita vzdih moškega, Jima, češ da je končno mir, in njegov pogovor z njo, Louise, da je pozabil kupiti vino in poklicati v banko zaradi njene nedelujoče kreditne kartice, ter predvsem po tem, ko v njun obetajoče se prijeten družinski in intimni večer (ob njenem, njemu namenjenem petju uspavanke o skrbnem pastirčku) v njuni novi hiši nenadoma na vhodna vrata nekdo odločno trka.
Po vznemirjajočem glasbenem, ostro kitarsko zvenečem vložku je pred vrati neznanec, ki najprej kot da prijazno nagovori Jima, češ da naj bi ga ta poznal, potem pa v pogovoru z obema pri vratih nastopa vse bolj čudno, zlovešče, besedno skoraj že nasilno in, kot se zdi, nekako v zvezi z njuno hišo. V vse bolj napeti situaciji, ki jo tudi nadalje prebadajo stopnjujoče variante že omenjenega zvočno vznemirjajočega vložka, pa se postopno razkriva, da naj bi Jim in Louise bila temu tipu (Daraghu) dolžna res veliko denarja, ne da bi zlasti ona karkoli vedela, saj Jim, ki je povrh vsega pred štirimi meseci kazensko, ker je v finančni stiski celo kradel na delovnem mestu, izgubil zaposlitev bančnika, že pol leta zamuja z vračanjem obrokov posojila banki in je zato ta svojo terjatev do njiju prodala menda ugledni izterjevalni “tretji osebi”.
Prava drama njiju dveh, Louise, ki je v polnokrvni interpretaciji Gračnerjeve trdno odločena, da bosta vrnila dolg in da naj prišlek takoj izgine, in Šturbejevega Jima, ki skuša nastopati odločno, se tako odvija pred Daraghom, ki je v vrhunski interpretaciji Samoborja skrajno pristno posmehljiv, zajedljiv, vse bolj zlovešč in srhljiv ter zmožen celo povsem neposredne fizične grožnje! A pravi tudi, da jima je pripravljen odpisati dolg pod določenimi pogoji, če bi Jim zanj tajno izvršil tvegano “kurirsko” nalogo …
Vendar se zdi vnaprej jasno in se tudi izkaže (medtem ko v ozadju zveni tematsko odlično izbrana nepozabna skladba Where the Wild Roses Grow z albuma Murder Ballads slovitega Nicka Cavea iz leta 1996), da se zlepa ni mogoče rešiti iz krempljev takega tipa, ki celo dobro pozna tvojo gmotno nezavidljivo preteklost in ve, da v dani situaciji lahko perspektivno izgubiš prav vse … Razen če mu (naj)prej ne odrežeš dobesedno – jezika itn.!
Igra torej poleg tega, da je grozljivka in prikazuje raznovrstne posledice vsestranskega kapitalističnega pohlepa, učinkuje kot prispodoba tega, kaj vse bi v današnji družbi nekdo v stiski lahko bil v odnosu do soljudi pripravljen storiti za ohranitev svojega položaja oziroma dosego cilja in kdo je v takšni situaciji dejansko pastir, kdo pa ovca.