Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
(Pre)pogosto zamujene modrosti življenja
Dramska miniatura z veliko začetnico, kratka radijska igra Dobr’ je avtorja Gorana Vojnovića, 30. maja 2020 ob 22:40 na Prvem programu nadvse plastično oživlja disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad
Izostrena, z veliko začetnico suvereno izvedena dramska miniatura praktično epskih, dramatičnih, življenjskih, medčloveških razsežnosti, ki učinkuje kot uprizorjena z minimalnimi izraznimi sredstvi, toda premišljenimi do efektivne skrajnosti, se odigra v kratki, nekaj manj kot četrturni, 30. maja ob 22:40 na Prvem programu predvajani radijski igri Dobr’ je (2009) po tekstovni predlogi priznanega mnogostranskega ustvarjalca Gorana Vojnovića ter s postopnim profiliranjem svojstvene situacije igrskega dogajanja in njegovih likov nadvse plastično oživi disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad.
Dobr’ je nedvomno je načrtno zelo dvoumen naslov, saj namreč igra v dramaturgiji in režiji Alena Jelena, zvočni upodobitvi tonskega mojstra Matjaža Mikliča in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski izvedbi Igorja Samoborja (oče), Minu Kjuder (mama), Jureta Henigmana (njun sin Marko) in Silvestra Božiča (paznik) takoj po kratkem, zvočno sugestivnem, tolkalno zvenečem uvodnem, a skoraj hkrati že v odmevu izzvenevajočem akcentu praktično pahne poslušalstvo v tisti hip še samo približno nakazano situacijo, ki pa vendar dovolj jasno učinkuje daleč od česarkoli dobr’ga.
Ne ser’i, je slišati njega, kako po rahlem vzdihu naveličano odgovori na njeno kratko, a vljudno in kot da skoraj nekoliko milo vprašanje, kako si, nakar dialog kmalu preide na temo njunih predhodnih solo pogovorov z odvetnikom, ob čemer je takoj pomisliti najprej na tovrstno reševanje partnerske oziroma zakonske krize … Ampak vsaj tisti hip ne gre ravno za to in je situacija, kot razjasni nadaljnji dialog, še bolj zapletena. Ona in on sta namreč starša in na obisku pri ravno 18-letnem sinu, ki je trenutno v zaporu.
Vsak po svoje obremenjena, potem ko ju poklicno strog paznik napoti na mesto za obiske in ko izzveni nov, zvočno kompleksnejši akcent, ki lahko asociira na zapor ali celo na nekakšno hišo strahov, sprašujeta – mama zaskrbljeno in oče navidezno suvereno, ko skuša obvladati situacijo – in nagovarjata zaprtega sina, ki pa zdaleč ni zgovoren. A ko se končno oglasi, je to po zvočniku, torej je očitno zaprt za stekleno steno, ter se z očetom začne sporekati, saj ga je – oziroma kar obeh staršev – naveličan, nanju jezen.
Privrele besede iz njega in njuni odzivi nanje razkrivajo, da razmerja med staršema že lep čas več ni, le da si tega dolgo nista priznala, da sta skrivala najprej pred sabo in potem pred njim, Markom, ampak zdaj pa da je kar pravi čas za družinski pogovor. Po še enem kompleksnem zvočnem akcentu, ki lahko asociira že na nakopičeno tolčenje po zaporniških vratih, je situacija napeta, nadvse pristno pa jo oživljajo vsi trije družinski člani, s tem da se zdi, da nekolikšen levji delež pri tem vendarle ima spet izvrstni Igor Samobor, recimo tudi ko s skupnimi starševskimi močmi s težavo izreka(ta) dejansko zelo pomembne, vendar (pre)pogosto prezrte, četudi naposled prepoznane, a tedaj že zamujene življenjske modrosti.
Recimo, da si se življenjsko predal, ko se počutiš prvič preveč utrujeno, da bi prisluhnil; ko se ti problemi sočloveka prvič ne zdijo problemi in jih ta zato zaupa komu drugemu; ali ko prvič utihneš in do konca ne izrečeš tistega, kar misliš; ali pa konec koncev, da je človek v življenju velikokrat pameten, ampak nikoli ob pravem času! In kaj je ob teh zamujenih spoznanjih “dobr’ga”? Najprej je to pogosta fraza v pogovarjanju družinske trojice na čelu z očetom. “Dobr'” pa je po svoje morda lahko, da se slaba medčloveška situacija končno razčisti, čeprav še zmerom tudi za rešetkami.
(Pre)pogosto zamujene modrosti življenja
Dramska miniatura z veliko začetnico, kratka radijska igra Dobr’ je avtorja Gorana Vojnovića, 30. maja 2020 ob 22:40 na Prvem programu nadvse plastično oživlja disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad
Izostrena, z veliko začetnico suvereno izvedena dramska miniatura praktično epskih, dramatičnih, življenjskih, medčloveških razsežnosti, ki učinkuje kot uprizorjena z minimalnimi izraznimi sredstvi, toda premišljenimi do efektivne skrajnosti, se odigra v kratki, nekaj manj kot četrturni, 30. maja ob 22:40 na Prvem programu predvajani radijski igri Dobr’ je (2009) po tekstovni predlogi priznanega mnogostranskega ustvarjalca Gorana Vojnovića ter s postopnim profiliranjem svojstvene situacije igrskega dogajanja in njegovih likov nadvse plastično oživi disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad.
Dobr’ je nedvomno je načrtno zelo dvoumen naslov, saj namreč igra v dramaturgiji in režiji Alena Jelena, zvočni upodobitvi tonskega mojstra Matjaža Mikliča in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski izvedbi Igorja Samoborja (oče), Minu Kjuder (mama), Jureta Henigmana (njun sin Marko) in Silvestra Božiča (paznik) takoj po kratkem, zvočno sugestivnem, tolkalno zvenečem uvodnem, a skoraj hkrati že v odmevu izzvenevajočem akcentu praktično pahne poslušalstvo v tisti hip še samo približno nakazano situacijo, ki pa vendar dovolj jasno učinkuje daleč od česarkoli dobr’ga.
Ne ser’i, je slišati njega, kako po rahlem vzdihu naveličano odgovori na njeno kratko, a vljudno in kot da skoraj nekoliko milo vprašanje, kako si, nakar dialog kmalu preide na temo njunih predhodnih solo pogovorov z odvetnikom, ob čemer je takoj pomisliti najprej na tovrstno reševanje partnerske oziroma zakonske krize … Ampak vsaj tisti hip ne gre ravno za to in je situacija, kot razjasni nadaljnji dialog, še bolj zapletena. Ona in on sta namreč starša in na obisku pri ravno 18-letnem sinu, ki je trenutno v zaporu.
Vsak po svoje obremenjena, potem ko ju poklicno strog paznik napoti na mesto za obiske in ko izzveni nov, zvočno kompleksnejši akcent, ki lahko asociira na zapor ali celo na nekakšno hišo strahov, sprašujeta – mama zaskrbljeno in oče navidezno suvereno, ko skuša obvladati situacijo – in nagovarjata zaprtega sina, ki pa zdaleč ni zgovoren. A ko se končno oglasi, je to po zvočniku, torej je očitno zaprt za stekleno steno, ter se z očetom začne sporekati, saj ga je – oziroma kar obeh staršev – naveličan, nanju jezen.
Privrele besede iz njega in njuni odzivi nanje razkrivajo, da razmerja med staršema že lep čas več ni, le da si tega dolgo nista priznala, da sta skrivala najprej pred sabo in potem pred njim, Markom, ampak zdaj pa da je kar pravi čas za družinski pogovor. Po še enem kompleksnem zvočnem akcentu, ki lahko asociira že na nakopičeno tolčenje po zaporniških vratih, je situacija napeta, nadvse pristno pa jo oživljajo vsi trije družinski člani, s tem da se zdi, da nekolikšen levji delež pri tem vendarle ima spet izvrstni Igor Samobor, recimo tudi ko s skupnimi starševskimi močmi s težavo izreka(ta) dejansko zelo pomembne, vendar (pre)pogosto prezrte, četudi naposled prepoznane, a tedaj že zamujene življenjske modrosti.
Recimo, da si se življenjsko predal, ko se počutiš prvič preveč utrujeno, da bi prisluhnil; ko se ti problemi sočloveka prvič ne zdijo problemi in jih ta zato zaupa komu drugemu; ali ko prvič utihneš in do konca ne izrečeš tistega, kar misliš; ali pa konec koncev, da je človek v življenju velikokrat pameten, ampak nikoli ob pravem času! In kaj je ob teh zamujenih spoznanjih “dobr’ga”? Najprej je to pogosta fraza v pogovarjanju družinske trojice na čelu z očetom. “Dobr'” pa je po svoje morda lahko, da se slaba medčloveška situacija končno razčisti, čeprav še zmerom tudi za rešetkami.
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov