Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Protestna uprizoritev simbolne smrti.
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je pred ministrstvom za kulturo izvedel tretjo protestno akcijo, ki ji je dal naslov Poslednja akcija za kulturo. Potem ko so kulturniki na prvih protestih polepili ministrstvo z listi, na katere so napisali pozive in klicaje, na drugih pred vrati ministrstva pustili svoje poklicne predmete in rekvizite, ki jih zaradi ne-dela ne morejo uporabljati, so se na tretjih protestih ulegli na cesto pred ministrstvo in nekaj časa nepremično ležali ter tako uprizorili simbolno smrt.
Del tretjih protestov je tudi delo Braca Dimitrijevića, ki je razprostrto na stavbi Muzeja sodobne umetnosti Metelkova in gleda v ministrstvo za kulturo. Predstavlja slehernika, in sicer tistega slehernika, ki ga je epidemija prizadela, ki se ga ne sliši in podcenjuje. Delo ima naslov Naključni mimoidoči, ki sem ga srečal in kliče k dialogu z ministrstvom.
Razlogi za proteste so enaki, ponavljajo se že desetletje. Umetnostna zgodovinarka Petja Grafenauer je povedala, da kulturni sektor tudi pred to vlado ni bil reorganiziran, ni bil premišljen, politika se ga izogiba …, ukrepi v času epidemije pa niso zadostni. Dodala je še, da si želi, da bi po poletnem času kulturniki oblikovali svojo vizijo tega, kako bi morala kultura v Sloveniji delovati.
Čeprav je imel tretji protest naslov Poslednja akcija za kulturo, to ne pomeni, da kulturniki odslej ne bodo več protestirali. Odslej se bodo pridružili skupnim petkovim protestom, “množični manifestaciji proti fašizmu, militarizaciji in represiji, ki jo pripravlja več političnih pobud in novih političnih skupnosti”.
Protestna uprizoritev simbolne smrti.
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je pred ministrstvom za kulturo izvedel tretjo protestno akcijo, ki ji je dal naslov Poslednja akcija za kulturo. Potem ko so kulturniki na prvih protestih polepili ministrstvo z listi, na katere so napisali pozive in klicaje, na drugih pred vrati ministrstva pustili svoje poklicne predmete in rekvizite, ki jih zaradi ne-dela ne morejo uporabljati, so se na tretjih protestih ulegli na cesto pred ministrstvo in nekaj časa nepremično ležali ter tako uprizorili simbolno smrt.
Del tretjih protestov je tudi delo Braca Dimitrijevića, ki je razprostrto na stavbi Muzeja sodobne umetnosti Metelkova in gleda v ministrstvo za kulturo. Predstavlja slehernika, in sicer tistega slehernika, ki ga je epidemija prizadela, ki se ga ne sliši in podcenjuje. Delo ima naslov Naključni mimoidoči, ki sem ga srečal in kliče k dialogu z ministrstvom.
Razlogi za proteste so enaki, ponavljajo se že desetletje. Umetnostna zgodovinarka Petja Grafenauer je povedala, da kulturni sektor tudi pred to vlado ni bil reorganiziran, ni bil premišljen, politika se ga izogiba …, ukrepi v času epidemije pa niso zadostni. Dodala je še, da si želi, da bi po poletnem času kulturniki oblikovali svojo vizijo tega, kako bi morala kultura v Sloveniji delovati.
Čeprav je imel tretji protest naslov Poslednja akcija za kulturo, to ne pomeni, da kulturniki odslej ne bodo več protestirali. Odslej se bodo pridružili skupnim petkovim protestom, “množični manifestaciji proti fašizmu, militarizaciji in represiji, ki jo pripravlja več političnih pobud in novih političnih skupnosti”.
V oddaji Glasba 20. stoletja bomo poslušali glasbo Hansa Wernerja Henzeja in Luciana Beria. Oba sodita med skladatelje, ki so se upirali zakoreninjenim omejitvam posameznih kompozicijskih usmeritev, in ki so predvsem iskali osebni glasbeni izraz, osvobojen zunanjih pritiskov. V oddaji bomo poslušali Simfonijo št. 4 Hansa Wernerja Henzeja in Ljudske pesmi Luciana Beria.
Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo nam pošljite do 8. junija 2021
Vsebine Programa Ars
V tokratni oddaji bomo spoznali glasbene estetike treh skladateljev, ki so delovali v polju glasbenega modernizma, vendar pa so do glasbenih idej pristopali povsem različno. Mauricio Kagel je glasbo povezoval z gledališčem, filmom, pogosto pa je prestopal tudi čez meje gledališča absurda. Pierre Boulez je glasbo dojemal kot umetnost pretanjenih zvočnih struktur, podkrepljenih z intelektualno vsebino, György Ligeti pa je deloval kot tenkočutni zvočni umetnik, ki je do glasbenih idejo prihajal prek sluha samega.
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov