Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Giordano Bruno

10.06.2020


Vedno nujna obramba svobode izražanja

Zagovarjanje čiste resnice, strpnosti do drugače mislečih, spoštovanja vsake oblike življenja je v središču radijske igre Giordano Bruno avtorja Vilija Ravnjaka, 4. junija ob 22:05 na Arsu posvečene nedavno umrlemu glavnemu igralcu Jožetu Mrazu

Kdo bi si mislil, da lahko dandanašnji družbenopolitično (a seveda vseeno bolj politično kot družbeno) nedvomno problematičen čas tako aktualno prikazuje oziroma nadvse živo asociira nanj radijska igra izpred približno dveh desetletij in pol, ki so jo uvrstili na spored sicer priložnostno v spomin na nedavno umrlega enega od dveh glavnih igralcev v njej, igralsko vsestranskega Jožeta Mraza, in ki resda avtorsko, toda zagotovo tudi zgodovinsko zavezujoče obravnava še veliko bolj oddaljeno obdobje izpred dobrih štirih stoletij in predvsem v njem izjemno pomembno, znamenito osebnost.
Z imenom in priimkom nje naslovljena, v produkciji mariborskega Radia realizirana, zdaj pa 4. junija ob 22:05 na programu Ars predvajana, dobre tri četrt ure trajajoča igra Giordano Bruno dramskega avtorja Vilija Ravnjaka, režiserke Marie Millas, redaktorice Lučke Gruden, tonskega mojstra Iva Smogavca in glasbene opremljevalke Zdenke Majerič ter igralskega tria skupaj z Mrazom (v naslovni vlogi) prav tako glavnega igralca Marka Simčiča (veliki inkvizitor Bellarmino) in tudi Bojana Maroševiča (stražar Tibor) je o predsmrtnem času tega velikega znanstvenika in filozofa, v zaporniški celici vpletenega v zadnje pogovore z velikim inkvizitorjem, preden ga bodo na papeški ukaz zaradi cerkveno očitanih mu bogokletnosti sežgali na grmadi.
Poudarjena zvočnost sama po sebi, torej intenzivna ali eksperimentalna uporaba raznih zvokov (razen odmeva), ni bistvena za igro, tembolj pa je njena besedilna sporočilnost oziroma igralsko interpretativna izraznost. Uvede jo sicer znaten pasus večglasnega moško-ženskega, postopno zborovskega cerkvenega petja, ob njem pa je malce zatem že tudi resen nagovor discipliniranega stražarja Tiborja, ki ponoči ustavi prišleka, namenjenega k zaporniškim celicam, ter odgovor strogega, gospodovalnega velikega inkvizitorja Bellarmina, ki ga je Tibor ustavil, na poti k zaprtemu, menda nikoli spečemu Giordanu Brunu.
Nadvse aktualno zveni vse, kar se je sicer zgodilo že pred davnimi časi, recimo ko inkvizitor skuša spreobrniti Bruna, da bi se pokesal in si s tem rešil življenje, ter mu pravi, da se začenja velika katoliška obnova sveta in da je konec popuščanjem do posameznikov, ki širijo krivo vero in begajo vernike. Bruno pa odgovarja med drugim, da ne more preklicati svojih “bogokletnosti”, saj da so bile vedno v lasti izobraženih in svobodno mislečih ljudi in da si jih je od njih samo sposodil, umrl pa da bo nedolžen zaradi obtožb, naperjenih ne proti njemu, temveč proti resnici!
Inkvizitor nato omenja Brunu, kaj vse bi lahko postal in še dosegel, če bi se pokesal, medtem ko Bruno ugotavlja, da je Cerkev v vojni prepričanj in da se papeški dvor, kot je videti, jasno zaveda, da je od zmage v tej vojni odvisno, v katero smer bo krenila civilizacija. V interpretaciji Jožeta Mraza je Bruno umirjen in življenjsko pomirjen, za razliko od njega pa je inkvizitor Marka Simčiča najprej skoraj kipeče jezljiv, recimo ko Bruno spregovori o že davno začetem cerkvenem zlorabljanju Kristusa, in naposled vse bolj nebogljen. Grozeči inkvizitorjev očitek Brunu pa je, da zagovarja popolno svobodo, tudi religije, a da je vprašljivo, ali so ljudje za kaj takega zreli in se družba ne bo v hipu razkrojila v popolno anarhijo. Bruno pa odvrača, da je istočasno treba ljudi vzgajati v strpnosti do drugače mislečih in delujočih, jih naučiti spoštovati vsako obliko življenja in verovanja …
Dragocenih, svarečih misli v igri ne zmanjka: da (je) Cerkev s svojim početjem povzroča(la) indoktrinacijo religije in iz kristjanov ustvarja(la) ideološke zafrustrirance; da bo obramba svobode izražanja vedno potrebna, saj da se bodo pojavljali ljudje, ki jih bo strah svobode, ker sta za duhovno svobodo potrebni popolna zrelost in etičnost, medtem ko je inkvizicija večna, spreminja le svoje obličje, vedno enaka pa je duhovno.

Kje je danes kak »Giordano Bruno«?

Po cerkveno-pevski medigri sledi razkritje papeškega prizadevanja za Brunovo kesanje, kar pa je itak ves čas na dlani, da bi to predvsem koristilo Cerkvi. Sicer pa se v tem recimo drugem delu igre vse – z izjemo Brunovega pogovora s stražarjem o različnih doživljanjih pojma smrti – nekoliko odmakne od popolne realističnosti pogovorov z inkvizitorjem v njuna medsebojna, včasih tudi odmevajoče ozvočena razmišljanja, na primer inkvizitorja o spoznanju, kako so njegova prepričanja v primerjavi z Brunovimi trhla. Govor med njima pa je tudi o inkvizitorjevem občutku krivde, kesanju ali o tem, da je (bil) samo igračka v rokah Cerkve, in navsezadnje celo o njegovem občutenju oziroma spoznanju čiste ljubezni do sočloveka.
Ja, iz igre bi lahko bilo vsakomur jasno, da bi dandanes še kako potrebovali kakega “Giordana Bruna” (ali kar več njih). Ampak, najbrž bi mu tudi dandanes šlo enako težko, čeprav po njegovem pojmovanju dejansko niti ne.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Giordano Bruno

10.06.2020


Vedno nujna obramba svobode izražanja

Zagovarjanje čiste resnice, strpnosti do drugače mislečih, spoštovanja vsake oblike življenja je v središču radijske igre Giordano Bruno avtorja Vilija Ravnjaka, 4. junija ob 22:05 na Arsu posvečene nedavno umrlemu glavnemu igralcu Jožetu Mrazu

Kdo bi si mislil, da lahko dandanašnji družbenopolitično (a seveda vseeno bolj politično kot družbeno) nedvomno problematičen čas tako aktualno prikazuje oziroma nadvse živo asociira nanj radijska igra izpred približno dveh desetletij in pol, ki so jo uvrstili na spored sicer priložnostno v spomin na nedavno umrlega enega od dveh glavnih igralcev v njej, igralsko vsestranskega Jožeta Mraza, in ki resda avtorsko, toda zagotovo tudi zgodovinsko zavezujoče obravnava še veliko bolj oddaljeno obdobje izpred dobrih štirih stoletij in predvsem v njem izjemno pomembno, znamenito osebnost.
Z imenom in priimkom nje naslovljena, v produkciji mariborskega Radia realizirana, zdaj pa 4. junija ob 22:05 na programu Ars predvajana, dobre tri četrt ure trajajoča igra Giordano Bruno dramskega avtorja Vilija Ravnjaka, režiserke Marie Millas, redaktorice Lučke Gruden, tonskega mojstra Iva Smogavca in glasbene opremljevalke Zdenke Majerič ter igralskega tria skupaj z Mrazom (v naslovni vlogi) prav tako glavnega igralca Marka Simčiča (veliki inkvizitor Bellarmino) in tudi Bojana Maroševiča (stražar Tibor) je o predsmrtnem času tega velikega znanstvenika in filozofa, v zaporniški celici vpletenega v zadnje pogovore z velikim inkvizitorjem, preden ga bodo na papeški ukaz zaradi cerkveno očitanih mu bogokletnosti sežgali na grmadi.
Poudarjena zvočnost sama po sebi, torej intenzivna ali eksperimentalna uporaba raznih zvokov (razen odmeva), ni bistvena za igro, tembolj pa je njena besedilna sporočilnost oziroma igralsko interpretativna izraznost. Uvede jo sicer znaten pasus večglasnega moško-ženskega, postopno zborovskega cerkvenega petja, ob njem pa je malce zatem že tudi resen nagovor discipliniranega stražarja Tiborja, ki ponoči ustavi prišleka, namenjenega k zaporniškim celicam, ter odgovor strogega, gospodovalnega velikega inkvizitorja Bellarmina, ki ga je Tibor ustavil, na poti k zaprtemu, menda nikoli spečemu Giordanu Brunu.
Nadvse aktualno zveni vse, kar se je sicer zgodilo že pred davnimi časi, recimo ko inkvizitor skuša spreobrniti Bruna, da bi se pokesal in si s tem rešil življenje, ter mu pravi, da se začenja velika katoliška obnova sveta in da je konec popuščanjem do posameznikov, ki širijo krivo vero in begajo vernike. Bruno pa odgovarja med drugim, da ne more preklicati svojih “bogokletnosti”, saj da so bile vedno v lasti izobraženih in svobodno mislečih ljudi in da si jih je od njih samo sposodil, umrl pa da bo nedolžen zaradi obtožb, naperjenih ne proti njemu, temveč proti resnici!
Inkvizitor nato omenja Brunu, kaj vse bi lahko postal in še dosegel, če bi se pokesal, medtem ko Bruno ugotavlja, da je Cerkev v vojni prepričanj in da se papeški dvor, kot je videti, jasno zaveda, da je od zmage v tej vojni odvisno, v katero smer bo krenila civilizacija. V interpretaciji Jožeta Mraza je Bruno umirjen in življenjsko pomirjen, za razliko od njega pa je inkvizitor Marka Simčiča najprej skoraj kipeče jezljiv, recimo ko Bruno spregovori o že davno začetem cerkvenem zlorabljanju Kristusa, in naposled vse bolj nebogljen. Grozeči inkvizitorjev očitek Brunu pa je, da zagovarja popolno svobodo, tudi religije, a da je vprašljivo, ali so ljudje za kaj takega zreli in se družba ne bo v hipu razkrojila v popolno anarhijo. Bruno pa odvrača, da je istočasno treba ljudi vzgajati v strpnosti do drugače mislečih in delujočih, jih naučiti spoštovati vsako obliko življenja in verovanja …
Dragocenih, svarečih misli v igri ne zmanjka: da (je) Cerkev s svojim početjem povzroča(la) indoktrinacijo religije in iz kristjanov ustvarja(la) ideološke zafrustrirance; da bo obramba svobode izražanja vedno potrebna, saj da se bodo pojavljali ljudje, ki jih bo strah svobode, ker sta za duhovno svobodo potrebni popolna zrelost in etičnost, medtem ko je inkvizicija večna, spreminja le svoje obličje, vedno enaka pa je duhovno.

Kje je danes kak »Giordano Bruno«?

Po cerkveno-pevski medigri sledi razkritje papeškega prizadevanja za Brunovo kesanje, kar pa je itak ves čas na dlani, da bi to predvsem koristilo Cerkvi. Sicer pa se v tem recimo drugem delu igre vse – z izjemo Brunovega pogovora s stražarjem o različnih doživljanjih pojma smrti – nekoliko odmakne od popolne realističnosti pogovorov z inkvizitorjem v njuna medsebojna, včasih tudi odmevajoče ozvočena razmišljanja, na primer inkvizitorja o spoznanju, kako so njegova prepričanja v primerjavi z Brunovimi trhla. Govor med njima pa je tudi o inkvizitorjevem občutku krivde, kesanju ali o tem, da je (bil) samo igračka v rokah Cerkve, in navsezadnje celo o njegovem občutenju oziroma spoznanju čiste ljubezni do sočloveka.
Ja, iz igre bi lahko bilo vsakomur jasno, da bi dandanes še kako potrebovali kakega “Giordana Bruna” (ali kar več njih). Ampak, najbrž bi mu tudi dandanes šlo enako težko, čeprav po njegovem pojmovanju dejansko niti ne.


14.05.2020

Spletni abonma SF

Vsebine Programa Ars


14.05.2020

Kovač anarhist

Vsebine Programa Ars


13.05.2020

Kohezija

Vsebine Programa Ars


13.05.2020

Tolmačenje slovenskega znakovnega jezika

Vsebine Programa Ars


13.05.2020

Janko Petrovec o Zvestobi

Vsebine Programa Ars


12.05.2020

Cannes 2020

Vsebine Programa Ars


12.05.2020

P74

Vsebine Programa Ars


12.05.2020

Nagrade OHO

Vsebine Programa Ars


11.05.2020

Enej Gala

Vsebine Programa Ars


11.05.2020

Simona Hamer

Vsebine Programa Ars


11.05.2020

Cankar

Vsebine Programa Ars


11.05.2020

Kulturna politika

Vsebine Programa Ars


09.05.2020

Glasba povezuje: dr. Helena Korošec

Helena Korošec je doktorica znanosti, kot visokošolska učiteljica je zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani za področje lutkovnega in dramskega izražanja. Po končanem študiju v okviru nemškega inštituta za zvočno terapijo je pridobila certifikat praktičarka zvočne masaže Peter Hess® in certificirana strokovnjakinja Peter Hess KliK® na področju komunikacije z zvokom za otroke. Metode dela z zvokom in njegove učinke študira v okviru Britanske akademije za terapijo z zvokom oziroma The British Academy for Sound Therapy. Z dr. Heleno Korošec smo se pogovarjali o glasbi in lutki v pedagoškem procesu, pa tudi o delovanju zvočnih posod na človekovo celostno počutje. Potovali smo na Miklavževo goro v Tuhinjski dolini, se spomnili na ljudsko muziciranje in tradicijo pritrkavanja ter razmišljali o povezavi med zvokom gonga in zvenom zvonov. foto:dr. Helena Korošec (osebni arhiv)


09.05.2020

Glasba povezuje: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer

Ob 8.02 se nam bo po telefonski zvezi pridružila lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer. Spomnili se bomo Zvezdice Zaspanke in drugih marionet, ki so v mali dvoranici v kotu Levstikovega trga nastopale v lutkovnih predstavah, tudi Žogice Marogice češkega avtorja Jana Malika v režiji Jožeta Pengova, ki je aktualna še danes. »Dedek in babica pripadata odpisani generaciji, kljub temu pa skupaj z otroki odpihneta papirnatega zmaja.« Potovali bomo v preddverje Križank, ko vreme še ni bilo tako turbulentno in je ob toplih večerih izvedbo operne predstave zmotilo le oddaljeno brnenje mopeda znamke Tomos, in razmišljali o prepletu likovne umetnosti in glasbe v umetniškem opusu in življenju. Tudi to sobotno jutro vas vabimo, da skupaj z nami zapojete, zaplešete, obudite spomin in z nami delite zgodbo iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, babic in dedkov. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si »Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Na fotografiji: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer (osebni arhiv)


09.05.2020

Glasba povezuje: glasbene želje in glasbeni spomini, ki ste jih delili z nami

»Glasba je z nami od nekdaj, je del narave in je del nas. Sčasoma so se razvili biološki mehanizmi, s katerimi se nas glasba dotakne in nas premakne. Znanstveniki jo raziskujemo, uporabljamo pa jo lahko vsi, kadarkoli, kjerkoli. Še posebej, kadar smo zaprti med štiri stene.« (dr. Maja Derlink) Učinki poslušanja glasbe so raznovrstni, glavni mehanizem delovanja pa je prek vzbujenih čustev in s tem povezane aktivacije različnih možganskih omrežij. Fiziološki učinki se kažejo v srčno-žilnih spremembah, spremembi dihanja, izločanju hormonov, v imunskem sistemu in mišični napetosti. Psihološki učinki glasbe so vidni na področju psihomotoričnega, čustvenega, miselnega in socialnega delovanja posameznika. »Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Poslušanje glasbe je nefarmakološka, cenovno dostopna in neinvazivna metoda zdravljenja, njeni začetki segajo do prvih civilizacij. Starejši so danes v tem smislu odrinjeni, saj danes poslušanje glasbe temelji na uporabi tehnologije, ki je starejšim manj dostopna. Po drugi strani poslušanje glasbe posamezno, predvsem pa v skupini omogoča povezovanje med ljudmi, kar je osnova dobrega razvoja in ohranjanja zdravja vsakega posameznika, tudi starostnikov. Program S skritim leskom se oglaša zakopan spomin nastaja v sodelovanju s strokovnimi sodelavci in z mislijo na učinke poslušanja glasbe na psihofizično počutje, pa tudi v želji snovati skupaj in prispevati k vidnosti že obstoječih raziskav s področja vpliva glasbe na psihofizično počutje. Saj – kot je zapisala dr. Isabelle Peretz s kanadske katedre za raziskave nevrokognitivnih funkcij glasbe: »Glasba zmanjšuje stres in tesnobo. Lajša bolečino in v telesu sprošča molekule užitka. To je znanstveno dokazano. Zakaj bi se torej temu odrekali?« Program soustvarjajo: dr. Maja Derlink (Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani), lutkovna oblikovalka in pedagoginja Agata Freyer, Katarina Habe (Akademija za glasbo, Univerza v Ljubljani), glasbena terapevtka Mihaela Kavčič, dr. Helena Korošec (Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani), prof. Uroš Kovačič (Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. mag. Špela Loti Knoll (Inštitut Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo), režiser, lutkar, pedagog in violončelist Edi Majaron, dr. Rajko Muršič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. med. spec. Igor M. Ravnik, študentka socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Veronika Rogelj in sodelavci Radia Slovenija (Mojca Blažej Cirej, Urban Gruden, Darja Hlavka Godina, Alen Jelen, Tina Ogrin, Gregor Pirš, Saška Rakef in drugi).


08.05.2020

Damjan Damjanovič

Vsebine Programa Ars


07.05.2020

Ljubljana se klanja Sloveniji

Vsebine Programa Ars


07.05.2020

Posledice epidemije

Vsebine Programa Ars


06.05.2020

Erotikon

Vsebine Programa Ars


06.05.2020

Kulturniki

Vsebine Programa Ars


Stran 84 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov