Dobitnika nagrade kresnik in Cankarjeve nagrade.

V preteklem tednu sta bili podeljeni dve pomembni literarni nagradi: novoustanovljeno Cankarjevo nagrado je za roman V Elvisovi sobi prejel Sebastijan Pregelj, trideseto Delovo nagrado kresnik pa Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Ob tem so izbrali tudi najboljši roman zadnjega desetletja, to je roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.

Veronika Simoniti, avtorica dveh romanov in treh knjig kratke proze, je v svojih delih izoblikovala prepoznaven slog: pripoveduje na videz mirno, v izbranem jeziku; dogajalni ali doživljajski nemir se bolj kaže v notranji napetosti, neredko s tistim, kar ni povedano, z neizrečenim, ki ustvarja poseben ritem. Neizrečenega je precej tudi v romanu Ivana pred morjem, zahteva ga protagonistkino brskanje po babičini skrivnostni preteklosti, ki pa se razkriva le po drobcih. Jezik je pri tem učinkovito orodje.

Petčlanska žirija je v uvodu izpostavila premikanje v prostoru in času, tisto dejansko in v človekovi notranjosti »Že v premikanju pohištva je nemalo simbolike, saj slej ko prej kaj nepričakovano pade iz predala,« piše v utemeljitvi in v nadaljevanju še: »Zamolk povzroči nered med spomini, intimnimi in kolektivnimi, ter nič manj med sentimentalnimi reminiscencami na drugo svetovno vojno, že leta pred njo in predvsem desetletja po njej. Niso vsi časi lepi, tudi stari časi niso bili le dobri. V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati … Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim. Žiriji je predsedovala Mimi Podkrižnik.

V ožjem izboru za nagrado kresnik je bil tudi pisatelj Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi. A le dva dni pred tem je prejel letos prvič podeljeno Cankarjevo nagrado, ki so jo skupaj ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, namenjena pa je avtorjem literarnih zvrsti, v katerih je pisal Ivan Cankar, torej praktično vsem. Roman V Elvisovi sobi je pripoved o odraščanju protagonista iz avtorjeve generacije in o razpadanju nekdanje skupne države, torej o osebnem zorenju in hkrati razkroju neke skupnosti.

In če dodamo še nekaj izsekov iz utemeljitve:

“Pregelj proces spreminjanja družbenih razmerij ponazori na jezikovni ravni, ko v sprva zamejeno prvoosebno perspektivo vpleta vse več elementov tedaj aktualnega diskurza, odraža pa tudi protagonistovo postopno ozaveščanje silnic, ki so razrahljale vezi otroškega prijateljstva. Z rabo »večnega sedanjika« avtor ohranja iluzijo nezaključenosti in podoživljanja vseh možnosti, ki so se odpirale v Elvisovi sobi kot simbolu neobremenjenega otroštva. /…/ Njegova pisava je artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino: ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati.”