Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobitnika nagrade kresnik in Cankarjeve nagrade.
V preteklem tednu sta bili podeljeni dve pomembni literarni nagradi: novoustanovljeno Cankarjevo nagrado je za roman V Elvisovi sobi prejel Sebastijan Pregelj, trideseto Delovo nagrado kresnik pa Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Ob tem so izbrali tudi najboljši roman zadnjega desetletja, to je roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.
Veronika Simoniti, avtorica dveh romanov in treh knjig kratke proze, je v svojih delih izoblikovala prepoznaven slog: pripoveduje na videz mirno, v izbranem jeziku; dogajalni ali doživljajski nemir se bolj kaže v notranji napetosti, neredko s tistim, kar ni povedano, z neizrečenim, ki ustvarja poseben ritem. Neizrečenega je precej tudi v romanu Ivana pred morjem, zahteva ga protagonistkino brskanje po babičini skrivnostni preteklosti, ki pa se razkriva le po drobcih. Jezik je pri tem učinkovito orodje.
Petčlanska žirija je v uvodu izpostavila premikanje v prostoru in času, tisto dejansko in v človekovi notranjosti »Že v premikanju pohištva je nemalo simbolike, saj slej ko prej kaj nepričakovano pade iz predala,« piše v utemeljitvi in v nadaljevanju še: »Zamolk povzroči nered med spomini, intimnimi in kolektivnimi, ter nič manj med sentimentalnimi reminiscencami na drugo svetovno vojno, že leta pred njo in predvsem desetletja po njej. Niso vsi časi lepi, tudi stari časi niso bili le dobri. V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati … Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim. Žiriji je predsedovala Mimi Podkrižnik.
V ožjem izboru za nagrado kresnik je bil tudi pisatelj Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi. A le dva dni pred tem je prejel letos prvič podeljeno Cankarjevo nagrado, ki so jo skupaj ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, namenjena pa je avtorjem literarnih zvrsti, v katerih je pisal Ivan Cankar, torej praktično vsem. Roman V Elvisovi sobi je pripoved o odraščanju protagonista iz avtorjeve generacije in o razpadanju nekdanje skupne države, torej o osebnem zorenju in hkrati razkroju neke skupnosti.
In če dodamo še nekaj izsekov iz utemeljitve:
“Pregelj proces spreminjanja družbenih razmerij ponazori na jezikovni ravni, ko v sprva zamejeno prvoosebno perspektivo vpleta vse več elementov tedaj aktualnega diskurza, odraža pa tudi protagonistovo postopno ozaveščanje silnic, ki so razrahljale vezi otroškega prijateljstva. Z rabo »večnega sedanjika« avtor ohranja iluzijo nezaključenosti in podoživljanja vseh možnosti, ki so se odpirale v Elvisovi sobi kot simbolu neobremenjenega otroštva. /…/ Njegova pisava je artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino: ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati.”
Dobitnika nagrade kresnik in Cankarjeve nagrade.
V preteklem tednu sta bili podeljeni dve pomembni literarni nagradi: novoustanovljeno Cankarjevo nagrado je za roman V Elvisovi sobi prejel Sebastijan Pregelj, trideseto Delovo nagrado kresnik pa Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Ob tem so izbrali tudi najboljši roman zadnjega desetletja, to je roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.
Veronika Simoniti, avtorica dveh romanov in treh knjig kratke proze, je v svojih delih izoblikovala prepoznaven slog: pripoveduje na videz mirno, v izbranem jeziku; dogajalni ali doživljajski nemir se bolj kaže v notranji napetosti, neredko s tistim, kar ni povedano, z neizrečenim, ki ustvarja poseben ritem. Neizrečenega je precej tudi v romanu Ivana pred morjem, zahteva ga protagonistkino brskanje po babičini skrivnostni preteklosti, ki pa se razkriva le po drobcih. Jezik je pri tem učinkovito orodje.
Petčlanska žirija je v uvodu izpostavila premikanje v prostoru in času, tisto dejansko in v človekovi notranjosti »Že v premikanju pohištva je nemalo simbolike, saj slej ko prej kaj nepričakovano pade iz predala,« piše v utemeljitvi in v nadaljevanju še: »Zamolk povzroči nered med spomini, intimnimi in kolektivnimi, ter nič manj med sentimentalnimi reminiscencami na drugo svetovno vojno, že leta pred njo in predvsem desetletja po njej. Niso vsi časi lepi, tudi stari časi niso bili le dobri. V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati … Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim. Žiriji je predsedovala Mimi Podkrižnik.
V ožjem izboru za nagrado kresnik je bil tudi pisatelj Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi. A le dva dni pred tem je prejel letos prvič podeljeno Cankarjevo nagrado, ki so jo skupaj ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, namenjena pa je avtorjem literarnih zvrsti, v katerih je pisal Ivan Cankar, torej praktično vsem. Roman V Elvisovi sobi je pripoved o odraščanju protagonista iz avtorjeve generacije in o razpadanju nekdanje skupne države, torej o osebnem zorenju in hkrati razkroju neke skupnosti.
In če dodamo še nekaj izsekov iz utemeljitve:
“Pregelj proces spreminjanja družbenih razmerij ponazori na jezikovni ravni, ko v sprva zamejeno prvoosebno perspektivo vpleta vse več elementov tedaj aktualnega diskurza, odraža pa tudi protagonistovo postopno ozaveščanje silnic, ki so razrahljale vezi otroškega prijateljstva. Z rabo »večnega sedanjika« avtor ohranja iluzijo nezaključenosti in podoživljanja vseh možnosti, ki so se odpirale v Elvisovi sobi kot simbolu neobremenjenega otroštva. /…/ Njegova pisava je artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino: ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati.”
Prenos plenarnega predavanja Jurija Krpana s Kulturnega bazarja 2021.
Kultura je v procesu osamosvajanja Slovenije odigrala eno izmed ključnih vlog. Med najaktivnejšimi je bilo Društvo slovenskih pisateljev, ki je od leta 1987 pa do osamosvojitve objavilo več kot šestdeset apelov, pozivov in protestov. Prehod v nov družbenopolitični sistem pa si težko prestavljamo tudi brez subkulture, še posebej skupine Laibach in panka. Kako pa je s kulturo po osamosvojitvi? Ali smo danes bolj kulturni kot leta 1991? Kulturne ponudbe je več, kulture v širšem pomenu besede pa manj.
V Komornem studiu bo nastopil kvartet saksofonistk Roya, v katerem igrajo virtuozne glasbenice iz Slovenije, Hrvaške in Poljske, ki so diplomantke glasbenih akademij v Ljubljani, Póznanju, Lyonu in na Dunaju ter nagrajenke vrste glasbenih tekmovanj. Nastanek kvarteta sta jeseni 2013 spodbudili ugledna slovenska saksofonistka Betka Bizjak Kotnik in saksofonistka Jovana Joka iz hrvaške Istre, ki sta profesorici saksofona na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. V kvartet sta pritegnili saksofonistko Petro Horvat iz Varaždina in poljsko saksofonistko Weroniko Partyko, ki prav tako poučujeta saksofon na ljubljanskih glasbenih šolah. Kvartet se je s samostojnimi koncerti predstavil na festivalih v Sloveniji, v Av-striji, na Hrvaškem, Madžarskem, Poljskem, v Srbiji in Franciji ter v Argentini, kjer je s svojimi vrhunski¬mi in temperamentnimi interpretacijami požel veliko navdušenja poslušalcev. Saksofonistke kvarteta Roya so se predstavile tudi na koncertih Foruma sodobne glasbe v Ljubljani in Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev v Slovenski filharmoniji, pripravljajo pa tudi tematske koncerte npr. glasbe v slogu tanga in tradicionalne glasbe z elementi ljudskega vokalnega izročila.
Roman Boruta Kraševca Agni, ki ga je izdalo Literarnoumetniško društvo Šerpa, bi bil lahko zgolj pripoved o klasičnem ljubezenskem trikotniku, a ji dodatne poudarke in barve dajeta še zorni kot najstnice in pogled domače živali - kunke. Prvinsko in nagonsko najbolj pride do izraza v dvojici eros-tanatos.
Tosca, mojstrovina skladatelja Giacoma Puccinija še vedno privablja najširše občinstvo po vsem svetu zavoljo svoje vizionarske prepletenosti političnega ozadja z neizprosno igro moči in čustev, so zapisali v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer bo nocoj premiera te opere o vzponu in padcu primadone. Pod režijo tretje letošnje premiere v ljubljanski operi se podpisuje Aleš Berger, scenograf je Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, dirigentsko vodstvo pa je zaupano Lorisu Voltoliniju.
26. Slovenski dnevi knjigi, vseslovenski festival, ki v številnih slovenskih mestih običajno poteka ob koncu aprila, je bil letos, tako kot še marsikaj, prestavljen na primernejši čas, namen ostaja enak: širjenje bralne kulture v neposrednem stiku z občinstvom. Program ostaja splet festivalskega in sejemskega dogajanja: dopoldne otroška in mladinska literatura, popoldne predstavitve najnovejših knjižnih izdaj z raznovrstnimi omizji, zvečer literarna branja in glasbeni dogodki, ob tem pa še stojnična prodaja. Poleg številnih slovenskih avtoric in avtorjev bo nastopilo še nekaj tujih gostov, med osrednjimi poudarki pa so tudi interaktivne oblike približevanja literature, kot so sodelovanje z galerijami, svetlobne postavitve ali likovne in fotografske razstave.
Do 20. junija bo v Kranju potekal igralski filmski festival Krafft, ki namerava v gorenjsko prestolnico, od koder so prišli ugledni filmski režiserji in igralci, spet pripeljati svetovne filmske presežke na področju igre, nadarjene in globalno prepoznavne igralce in igralke ter vrhunske strokovnjake in strokovnjakinje. Gre za prvi festival v širši regiji, ki se osredotoča na igralsko umetnost v avdiovizualni produkciji. Organizatorji so festival pospremili s sloganom: Življenje je igra.
Med slovenskim občinstvom je opera Madame Butterfly zelo priljubljena, o čemer pričajo tudi njene pogoste uprizoritve. V Mariboru se jih je doslej zvrstilo devet, predzadnja je bila v sezoni 2008/2009, zadnja pa prejšnji petek, 4. junija. Pod režijo te uprizoritve se podpisuje Pier Francesco Maestrini, ki ga mariborsko operno občinstvo že dobro pozna, dirigent je Stefano Romani, scenograf in oblikovalec videa Nicolás Boni, kostumograf pa Luca dall’ Alpi. Nocojšnji izvajalci bodo: Rebeka Lokar (Čo-Čo-San), Renzo Zulian (Pinkerton), Jaki Jurgec (Sharpless), Irena Petkova (Suzuki), Dušan Topolovec (Góro), Klavdija Kuzkin (Kate Pinkerton), Bogdan Stopar (Jamadori), Alfonz Kodrič (Bonec), Sebastijan Čelofiga (cesarjev komisar), Bojan Hinteregger (uradnik registrature) in Dada Kladenik (Butterflyjina mama).
“Slovenski center PEN je v desetletjih delovanja pomagal, opozarjal in reševal pisatelje, novinarje in disidente po svetu, zdaj je Slovenija tista, ki potrebuje pomoč,” je na 53. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu dejal Boris A. Novak, ki je v več jeziki prebral pesem Svoboda je glagol. Pisatelji in pisateljice so v četrtek pretresali aktualno dogajanje na okroglih mizah o prihodnosti svobode in pisateljih v akciji.
Neveljaven email naslov