Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.
V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.
Prihodnji teden bo v tradicionalnem terminu festivala v Cannesu (ki so ga sicer prestavili na julij) potekalo srečanje producentov »na potezi«. Tako kot lani, ko je bila med mladimi producenti izbrana tudi Marina Gumzi, bo srečanje spet potekalo na daljavo: svoje trenutne projekte bo predstavilo 20 izbranih evropskih producentov; med njimi je v letošnjem izboru več kot polovica žensk in znova slovenski predstavnik. To je producent Andraž Jerič, eden od ustanovnih članov filmskega društva Temporama, kjer od leta 2013 dela kot producent in vodja razvoja projektov. Po vrsti kratkih in eksperimentalnih videov, glasbenih videospotov in prve sezone spletne serije V dvoje je v letu 2018 produciral Temporamin prvi celovečerni film Posledice, ki je imel uspešno mednarodno pot vse od svetovne premiere na festivalu v Torontu. V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Andraž Jerič pojasnil, katere film razvija trenutno in kako utegne pandemija preoblikovati film in kino.
V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen
Letos mineva 200 let od kongresa zavezništva Svete alianse v Ljubljani, ki je našo deželo Kranjsko postavil ob bok državam, ki so krojile tedanjo zgodovino. Še danes se ga v prestolnici spominjamo z imeni, kot so Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev in Ruski car. Ob 200. obletnici kongresa Svete alianse je potekala mednarodna spletna konferenca Kongres po kongresu v organizaciji ZRC SAZU, Slovenske matice in Avstrijskega kulturnega foruma v Ljubljani.
Z današnjim dnem se odpira tudi kultura. Kulturne ustanove, kot so knjižnice, muzeji, arhivi in galerije bodo število obiskovalcev določale glede na kvadraturo in število oseb. Za kulturne prireditve, kot so glasba, balet, ples, gledališče in kinodvorane v zaprtih javnih prostorih in na prostem morajo organizatorji zagotoviti sedišča, ki so lahko polovično zasedena.
Oddajo Glasba 20. stoletja tokrat namenjamo glasbi, ki je nastala v Združenih državah Amerike. Umetniška glasba je v Združenih državah v 20. stoletju prehodila svojo pot, dosti bolj umirjeno kot na stari celini, ki so jo ves čas pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim tokovom preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočala, da so bili pri komponiranju slogovno neobremenjeni in svobodnejši. V kratkem pregledu ameriške glasbene ustvarjalnosti v 20. stoletju bomo poslušali glasbo Henryja Cowella, Louja Harrisona, Mortona Feldmana in Miltona Babbitta.
Kvintet solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bo na radijskem koncertu predstavil tri dela za harfo v komornih zasedbah s flavto in z godali: violino, violo in violončelom. Nastopili bodo ugledni komorni glasbeniki, ki so solisti orkestra: to so flavtistka Irena Rovtar, diplomantka študija flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karolini Šantl-Zupan, violinistka in koncertna mojstrica Kana Matsui, ki je študirala violino na visoki šoli za glasbo v Tokiu, nato diplomirala na visoki šoli za glasbo v Lozáni in magistrirala na konservatoriju dunajske zasebne univerze, violistka Gea Pantner Volfand je končala podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, prvi violončelist orkestra Igor Mitrović se je po diplomi iz violončela pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval na Akademiji za glasbo v Baslu, ter harfistka Sofia Ristić, ki se je po študiju pri profesorici Patrizii Tassini na glasbenem konservatoriju v Vidmu izobraževala pri francoskem profesorju Fabriceu Pierru. Pet solistov se bo posvetilo izvedbam treh komornih del iz bogate francoske glasbene zakladnice - treh različnih obdobij 20. stoletja.
V Slovenski filharmoniji se bo ob pol osmih zvečer začel letošnji koncertni abonma Tutti Akademije za glasbo. Ta je po premoru, ko zaradi preventivnih ukrepov niso smeli organizirati koncertov, svojo koncertno sezono letos zamaknila in jo namesto januarja začenja šele danes, kljub temu pa nas do septembra čaka še veliko zanimivih koncertov.
V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat poslušamo glasbo Ottorina Respighija, enega osrednjih italijanskih simfonikov prve polovice dvajsetega stoletja. Ottorina Respighija po glasbenem slogu uvrščamo blizu impresionizmu Debussyja in Ravela, njegova največja skladateljska zasluga pa je obnova italijanske simfonične glasbe. Pri tem se je zgledoval tako po sodobnem svetu kot po glasbenih arhaizmih svoje domovine.
Neveljaven email naslov