Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov