Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
Te dni bi si v Škofji Loki znova lahko ogledali Škofjeloški pasijon jezuita patra Romualda, mogočno uprizoritev našega najstarejšega ohranjenega dramskega besedila, vpisanega tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Ob 300. obletnici njegovega zapisa bi bilo dogajanje letos še posebej veličastno, a epidemske razmere tega ne dopuščajo, prestavljen je na prihodnje leto.
Francis Poulenc se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pridružil znameniti francoski šesterici, skupini skladateljev, ki si je za cilj zadala vrnitev k melodiji, tematiki in kontrapunktu, natančnosti in poenostavljenosti. Po vrsti uspešnih del se je Poulenc leta 1936 vnovič zatekel k rimskokatoliški veri, na kar sta vplivala smrt prijatelja in romanje k Črni Mariji v Rocamadur. Leta 1950 je ustvaril Stabat Mater, ki predstavlja največji umetniški dosežek skladateljevih poznih let.
Z zapiranjem javnega življenja so znova zaprte tudi vse kulturne ustanove. Zapirajo se vse galerije, muzeji, knjižnice, arhivi in ograjeni parki. Omejitve bodo po sedanjih napovedih trajale do 12. aprila. V tem času tudi brezstična izposoja gradiva ne bo mogoča, saj knjižnice niso navedene med izjemami. Ker potreba po kulturi ostaja, je, kot vemo, bogato njeno spletno življenje. Tako tudi igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj začenjajo s tretjim delom spletnega projekta Čas za poezijo. S projektom so začeli novembra lani, ko so med zaprtjem gledaliških dvoran njihovim gledalcem in ljubiteljem umetnosti ponujali pobeg v svet poezije. V dveh mesecih je nastala zbirka štiriindvajsetih interpretacij pesmi Srečka Kosovela, februarja pa so projekt nadaljevali z osemnajstimi interpretacijami poezije Franceta Prešerna. Obiskovalci njihovih spletnih omrežij so jim sporočali, da jim poezija tudi v teh, za kulturo težkih časih pomaga ohranjati stik z lepoto umetniške besede, zato so se odločili, da posnamejo še en sklop, Čas za POEZIJO: IZBRANO. Tokrat bodo igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj interpretirali svojo najljubšo poezijo. Pesmi bodo po spletnih omrežjih delili dvakrat tedensko, predvidoma vsak torek in četrtek. Začenjajo danes, s pesmijo Saše Pavček Poljub zapisan, v interpretaciji Doroteje Nadrah
Gledališke uprizoritve partnerskega odnosa in vseh izzivov, povezanih z njim, se pogosto znajdejo na repertoarjih gledališč. Te tematike se je v svoji najnovejši predstavi z naslovom Preblizu lotil tudi režiser Jaša Koceli. Gre za predstavo o milenijskem paru, ženski in moškem, ki se prebijata skozi pasti večletne partnerske zveze. V glavnih vlogah nastopata Domen Valič in Lea Mihevc, sicer pa je predstava nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Paviljon. Z Jašo Kocelijem se je pogovarjala Ana Rozman in ga najprej vprašala o njegovih vzgibih za pisanje tovrstnega besedila.
Na Prvem programu Radia Slovenija bomo nocoj ob 21:05 premierno predvajali radijsko igro Veliki duhovnik Kajfa. Napisal jo je Ivan Mrak, na odru je bila prvič uprizorjena leta 1981. Več o nocojšnji radijski premieri v prispevku, ki se začenja se z odlomkom iz radijske igre. Delo je priredil Jože Valentič, ki ga je za radio tudi režiral, vendar radijske igre žal ni uspel končati – lani oktobra ga je prehitela smrt. Njegovo režijsko delo je dokončal Alen Jelen, dramaturginja je Vilma Štritof. V radijski vlogi Kajfe nastopa Pavle Ravnohrib, Poncij Pilat je Branko Jordan; glasbeni opremljevalec je Luka Hočevar, tonski mojster pa Urban Gruden.
Nocoj ob 20h si bo mogoče na spletni povezavi platforme Tretji oder premierno ogledati dramo Mestnega gledališča ljubljanskega z naslovom Le zaljubiti se ne smemo sodobnega hrvaškega dramatika Ivorja Martinića v režiji Alena Jelena. Besedilo je prevedla Diana Koloini, sicer tudi dramaturginja predstave, glasbeno opremo je prispevala Darja Hlavka Godina, scenograf je Matej Filipčič, kostumografka Belinda Radulović. Nocojšnjo spletno različico bomo gledali v režiji Klemena Dvornika. V igri Le zaljubiti se ne smemo nastopajo Bernarda Oman, Boris Ostan, Iva Krajnc Bagola in Lara Wolf. Več o nocojšnji predstavi nam bo povedal režiser Alen Jelen, ki je odgovarjal Tadeji Krečič, za kaj v drami Le zaljubiti se ne smemo gre in katere težave sodobnega človeka posebej izrisuje.
Od jesenskega zaprtja gledališč v Sloveniji, na portalu slovenskega gledališča SiGledal poteka spletna akcija Pismo mojemu igralcu. V njej so na prvem mestu gledalci, ki imajo priložnost izraziti svoja razmišljanja, vtise, pohvale igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem, s katerimi se ta čas ne moremo srečati v skupnem, posvečenem prostoru gledališča. Ob Svetovnem dnevu gledališča je v samozaložbi zavoda Novi Zato izšla knjiga 100 pisem mojemu igralcu. Izjemna miselna, izpovedna in zgodovinska vrednost je v beleženju današnjega trenutka skozi oči ljubiteljev gledališča, gledalcev, ki pišejo v rubriko Pismo mojemu igralcu. Tamara Matevc, pobudnica rubrike Pismo mojemu igralcu in sourednica portala SiGledal pa v pismih gledalcev poudarja še pomen subjektivnosti gledalčeve izkušnje. Pismo mojemu igralcu je rubrika, ki se bogati vsak dan, do konca minulega leta je bilo napisanih natančno 100 pisem. Ta so danes natisnjene v knjigi, 100 pisem mojemu igralcu. Rubrika Pisma mojemu igralcu je s časom dobila tudi partnersko rubriko Zapisi iz brloga, v katero svoj čas brez nas – gledalcev, beležijo gledališki ustvarjalci. Več na portalu SiGledal.
Bolgarski radio v okviru evroradijskega posebnega projekta Cvetna nedelja ponuja koncert najstarejšega cerkvenega pevskega zbora v mestu, Cerkvenega pevskega zbora stolne cerkve sv. Nedelje pod vodstvom dirigenta profesorja Miroslava Popsavova. dolgoletnega profesorja zborovskega dirigiranja na Narodni glasbeni akademiji Panča Vladigerova in ustanovitelja študija cerkvene glasbe. Koncert, ki ga bomo slišali, je potekal 21. novembra leta 2019, na bolgarski pravoslavni praznik Prikazanja Bogorodice (Matere božje) v templju. Ta dan je zaznamovala tudi 140. obletnica moškega pevskega zbora sofijske stolne cerkve sv. Nedelje. V liturgičnem letu bolgarske pravoslavne cerkve pa je 21. november tudi dan krščanske mladine in krščanskih družin.
Litovski radio letos v okviru posebnega evroradijskega projekta Cvetna nedelja ponuja koncert mestnega zbora Jauna muzika iz Vilne, godalnega kvarteta Mettis in violončelista Povilasa Jacunskasa, ki so nastopili na koncertu 14. marca v cerkvi sv. Katarine v Vilni. Program koncerta je sestavljala glasba Johna Tavenerja, Maxa Richterja in Vidmantasa Bartulisa.
V okviru posebnega evroradijskega glasbenega dneva Cvetna nedelja Vatikanski radio predvaja koncert, ki ga je vokalni ansambel De Labyrintho izvedel 11. januarja v Sala Assunta (dvorani Vnebovzetja) Vatikanskega radia. Slišali bomo njihovo poustvaritev Žalostink preroka Jeremije (Lamentazioni del profeta Geremia) skladatelja Marc'Antonia Ingegnerija.
Neveljaven email naslov