Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
Ugledni umetnici: ruska violinistka Nadežda Tokareva in harfistka Sofia Ristić, ki je bolgarsko-italijanskega rodu, sta sprejeli Slovenijo in Ljubljano kot svoj drugi dom. Nadežda Tokareva je ena izmed najopaznejših ruskih violinskih solistov, ki uspešno nastopa solistično, komorno in kot solistka z orkestri, Sofia Ristić pa je dolgoletna članica in solistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki uspešno nastopa tudi solistično in v komornih skupinah. Glasbenici bosta v studiu 13 izvedli recital z deli slovenskih skladateljev 20. in 21. stoletja: dva stavka iz Poletnih skladb za violino in harfo Iva Petrića, Fuego za solistično violino Mihaela Paša, dve Pesmi nimf za harfo solo Marjana Mozetiča, ki živi in ustvarja v Kanadi, Štiri utrinke za violino in harfo Primoža Ramovša, Triado za violino solo Pavla Mihelčiča in Capriccio notturno za violino in harfo Uroša Kreka. Napovedovalec v prenosu koncerta bo Bernard Stramič, v uvodu poslušajte tudi krajši pogovor, ki ga bo z glasbenicama izvedla urednica prenosa Tjaša Krajnc.
V jubilejni oddaji Arsove spominčice ob 90-letnici Radia Slovenija bomo prvič predvajali nove posnetke samospevov in klavirskih skladb Josipine Turnograjske, prve slovenske skladateljice, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Josipina Turnograjska je bilo umetniško ime Josipine Urbančič Toman. Poimenovala se je po gradu Turn pri Preddvoru na Gorenjskem, kjer se je rodila leta 1833 in tam preživela večino svojega kratkega življenja, po poroki se je preselila v Gradec, kjer je po bolezni umrla pri porodu, leta 1854. Bila je zelo zavedna Slovenka in velika buditeljica slovenske narodne zavesti. Svojega dela v glasbenem programu Radia Slovenija se bosta v oddaji spominjala dolgoletna urednika: Leon Engelman, glasbeni producent, urednik in pianist, ki je na Radiu Ljubljana / Radiu Slovenija tri desetletja soustvarjal glasbeni program in vodil uredništvo za resno glasbo, in dr. Franc Križnar, petnajst let urednik za komorno glasbo programa Ars, prodoren komentator in avtor strokovnih člankov o slovenski glasbeni ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, ki je s svojim znanstvenim prispevkom sodeloval tudi na mednarodnem simpoziju o ustvarjalnosti Josipine Turnograjske, junija 2018 v Preddvoru. Oddajo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc.
V jubilejni oddaji Arsove spominčice ob 90-letnici Radia Slovenija bomo prvič predvajali nove posnetke samospevov in klavirskih skladb Josipine Turnograjske, prve slovenske skladateljice, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Svojega dela v glasbenem programu Radia Slovenija se v oddaji spominjata dolgoletna urednika Leon Engelman in dr. Franc Križnar.
Inženir Osana je glas kukavice ustvaril tehnično, bilo je precej zapleteno. Eden njegovih študentov in poznejši radijski sodelavec Slavoj Jenko se je spominjal, da ? je nekaj dni ves iz sebe hodil po hodniku. Roke je držal na hrbtu in se pri tem ves čas prav po kukavičje oglašal. Študentje so se smejali, profesor pa je polglasno premleval, kako naj naredi napravo, ki bo oddajala glasove, podobne kukavičjemu petju. Slavoj Jenko je bil tudi tisti, ki ga je inženir Osana poslal po nagačeno ptico. Ta je bila le predstava za poslušalce in nastopajoče; v njene oči so bile vgrajene žarnice, ki so rdeče zasvetile, ko se je oglasila. To je le eden izmed številnih zanimivih odlomkov, ki jih boste lahko slišali v oddaji. V njej bo glavno vlogo igrala, seveda, glasba: na izjemno redkih predvojnih posnetkih, izmed katerih so tudi taki, ki jih boste zagotovo slišali ? prvič! Avtorici oddaje sta Jasna Nemec Novak in Brigita Rovšek.
Sonata No. 1, Op. 32 (Allegro energico, Lento lugubre, Allegro vivace), Ed. DSS No. 354, performed by Milanka Črešnik
Groteskni plesi / Dances grotesques, performed by Marina Horak
Utripi / Palpitations Op. 44, Ed. DSS No. 538, performed by Janez Matičič
Sonata No. 3, Op. 55 (Ascensio, Meditativo, Ritorno), Ed. DSS No. 1661, performed by Janez Matičič
Nocturno Poetico, Op. 23, Ed. DSS No. 678, performed by Milanka Črešnik
Trois Morceaux, Op. 20 (Prelude, Nocturne, Toccata), performed by Jože Fürst
10 Etudes Op. 66: Etude No. 10, Ed. DSS No. 2155, performed by Luka Borkovič
10 Etudes Op. 66: Etude No. 5, Ed. DSS No. 2155, performed by Igor Sabljič
10 Etudes Op. 66: Etude No. 1, Ed. DSS No. 2155, performed by Meta Kokošinek
12 Etudes Op. 30: Etude No. 8, Ed. DSS No. 430, performed by Milanka Črešnik
12 Etudes Op. 30: Etude No. 1, Ed. DSS No. 430, performed by Milanka Črešnik
12 Etudes Op. 30: Etude No. 2, Ed. DSS No. 430, performed by Milanka Črešnik
Intermittences, Op. 38, No. 2, Ed. DSS No. 471, performed by Janez Matičič
Preludij / Prelude No. 1 (9 Preludes, Op. 14), Ed. DSS No. 776, performed by Milanka Črešnik
Neveljaven email naslov