Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Ameriški komik Pete Davidson je na popularno sceno prodrl leta 2014, ko se je pri rosnih 20 letih pridružil ekipi NBC-jeve satirične oddaje Saturday Night Live. A tisti pravi bliskovit vzpon na estradno sceno se mu je v resnici zgodil 4 leta pozneje, ko je v tabloidnih medijih odjeknila novica, da sta s pevsko divo Ariano Grande postala novopečeni par, nato mu je slednja celo posvetila pesem na svojem albumu Sweetener (2018). Če je bil Davidson pred tem zgolj nadarjen komik, je s tem nase povlekel oči večmilijonske oboževalske baze in nenadoma postal tarča paparačev ter zvezdniških govoric.
S tega vidika je potrebno tudi videti nastanek filma Kralj Staten Islanda, v katerem danes 26-letni igralec prvič stopa v glavno vlogo v kakšnem odmevnejšem komercialnem filmu. Vloga Peta Davidsona v tem celovečercu namreč ni tista najetega igralca, ki se prelevi v kožo izmišljenega protagonista, temveč gre za njegov lastni film v vseh pomenih besede. V filmu, v katerem je prevzel tudi vlogo soscenarista in izvršnega producenta, je namreč meja med resničnimi potezami njegovega značaja in fiktivnimi pripovednimi nastavki v veliki meri zabrisana.
Davidson v filmu igra Scotta Carlina, nekoliko izgubljenega mladeniča, ki dneve preživlja ob kajenju marihuane in sanjarjenju o boljši prihodnosti. Davidson se pri tem izkaže kot karizmatičen frontman, pri katerem pa so igralske pomanjkljivosti vendarle še vedno očitne. Njegov lik je neposreden podaljšek Davidsonove lastne predstavitve samega sebe kot mentalno nestabilnega, a dobrodušnega flegmatika, kakršne redno uprizarja na svojih stand up nastopih in predvsem komičnih monologih v oddaji Saturday Night Live. Režiser, scenarist in glavni producent filma Judd Apatow pa je namesto neposredne biografske pripovedi to podlago vendarle ukrojil po nekaterih pogosto uporabljenih nastavkih ameriških neodvisnih filmov, od motiva razpadle družine, osebne krize do socialne stiske delavskega razreda. Kralj Staten Islanda s svojimi impozantnimi 136 minutami trajanja tako vseskozi prehaja od klasičnih potez najstniških komedij do resnejše značajske študije s temačnejšimi socialnimi odtenki. S tem se je Apatow tudi nekoliko oddaljil od neposredne komike njegovih prebojnih filmov 40-letni devičnik (2005) in Napumpana (2007).
Ob vsem tem pa je najbolj zgovorno produkcijsko ozadje filma. Če film po eni strani morda res daje vtis neodvisnega filma, pa gre vseeno za produkcijo studia Universal kot enega največjih medijskih podjetij na svetu. S tega vidika je film težko videti zunaj konteksta eksploatacije Davidsonove zvezdniške znamke, ki je v tem trenutku očitno dovolj zrela za obširnejšo pol-biografsko filmsko predstavitev. Dejstvo, da so dogodki in značajske poteze v njem nastavljeni tako, da jih je hkrati mogoče tako potrditi kot ovreči kot biografske, izvrstno ponazarja logiko zvezdništva v dobi družbenih omrežij, v kateri je kriterij odziva javnosti pomembnejši od njihovega statusa resničnosti. Prav to večinsko osredotočenje na Davidsona kot gonilo filma pa je hkrati tudi ovira do boljšega izdelka, ki je v svojih žanrskih namenih precej neodločen. Kralj Staten Islanda je predvsem prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Ameriški komik Pete Davidson je na popularno sceno prodrl leta 2014, ko se je pri rosnih 20 letih pridružil ekipi NBC-jeve satirične oddaje Saturday Night Live. A tisti pravi bliskovit vzpon na estradno sceno se mu je v resnici zgodil 4 leta pozneje, ko je v tabloidnih medijih odjeknila novica, da sta s pevsko divo Ariano Grande postala novopečeni par, nato mu je slednja celo posvetila pesem na svojem albumu Sweetener (2018). Če je bil Davidson pred tem zgolj nadarjen komik, je s tem nase povlekel oči večmilijonske oboževalske baze in nenadoma postal tarča paparačev ter zvezdniških govoric.
S tega vidika je potrebno tudi videti nastanek filma Kralj Staten Islanda, v katerem danes 26-letni igralec prvič stopa v glavno vlogo v kakšnem odmevnejšem komercialnem filmu. Vloga Peta Davidsona v tem celovečercu namreč ni tista najetega igralca, ki se prelevi v kožo izmišljenega protagonista, temveč gre za njegov lastni film v vseh pomenih besede. V filmu, v katerem je prevzel tudi vlogo soscenarista in izvršnega producenta, je namreč meja med resničnimi potezami njegovega značaja in fiktivnimi pripovednimi nastavki v veliki meri zabrisana.
Davidson v filmu igra Scotta Carlina, nekoliko izgubljenega mladeniča, ki dneve preživlja ob kajenju marihuane in sanjarjenju o boljši prihodnosti. Davidson se pri tem izkaže kot karizmatičen frontman, pri katerem pa so igralske pomanjkljivosti vendarle še vedno očitne. Njegov lik je neposreden podaljšek Davidsonove lastne predstavitve samega sebe kot mentalno nestabilnega, a dobrodušnega flegmatika, kakršne redno uprizarja na svojih stand up nastopih in predvsem komičnih monologih v oddaji Saturday Night Live. Režiser, scenarist in glavni producent filma Judd Apatow pa je namesto neposredne biografske pripovedi to podlago vendarle ukrojil po nekaterih pogosto uporabljenih nastavkih ameriških neodvisnih filmov, od motiva razpadle družine, osebne krize do socialne stiske delavskega razreda. Kralj Staten Islanda s svojimi impozantnimi 136 minutami trajanja tako vseskozi prehaja od klasičnih potez najstniških komedij do resnejše značajske študije s temačnejšimi socialnimi odtenki. S tem se je Apatow tudi nekoliko oddaljil od neposredne komike njegovih prebojnih filmov 40-letni devičnik (2005) in Napumpana (2007).
Ob vsem tem pa je najbolj zgovorno produkcijsko ozadje filma. Če film po eni strani morda res daje vtis neodvisnega filma, pa gre vseeno za produkcijo studia Universal kot enega največjih medijskih podjetij na svetu. S tega vidika je film težko videti zunaj konteksta eksploatacije Davidsonove zvezdniške znamke, ki je v tem trenutku očitno dovolj zrela za obširnejšo pol-biografsko filmsko predstavitev. Dejstvo, da so dogodki in značajske poteze v njem nastavljeni tako, da jih je hkrati mogoče tako potrditi kot ovreči kot biografske, izvrstno ponazarja logiko zvezdništva v dobi družbenih omrežij, v kateri je kriterij odziva javnosti pomembnejši od njihovega statusa resničnosti. Prav to večinsko osredotočenje na Davidsona kot gonilo filma pa je hkrati tudi ovira do boljšega izdelka, ki je v svojih žanrskih namenih precej neodločen. Kralj Staten Islanda je predvsem prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Od kod prihaja zlo? Je nekaj nujnega? Prihaja od Boga? Je narava lahko zla? To so samo nekatera od vprašanj, na katera poskuša v svežem prevodu knjige Zlo ali drama svobode odgovoriti nemški filozof Rüdiger Safranski. Zlo ali drama svobode v prevodu Toma Virka je po monografijah Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja in Romantika. Zadeva Nemcev že tretja knjiga Safranskega v zbirki Labirinti, ki izhaja pri založbi Lud Literatura. Odlomka je interpretirala Lidija Hartman.
Med 12. februarjem in 11. aprilom 2021 bo v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma več kot 150 avtorjev za območje celotne države pokazalo 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. Zakaj je dobra arhitektura pomembna za dobro družbo, pojasnjuje predstavnica Društva Maja Ivanič.
Likovno podobo radijskih iger so prvič zasnovali kustosi, tokrat iz Umetnostne galerije Maribor. Sugestivni izbor iz fotografske zbirke UGM dopolnjuje zvočne pripovedi kot paralelna likovna zgodba s spremljajočimi opisi del in njihovih avtorjev.
Državno slovesnost ob kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu je oblikoval režiser David Sipoš v okolju Narodne galerije, osrednji del proslave pa je bila podelitev nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad za življenjsko delo slovenskim umetnikom. Tadeja Krečič:
Na proslavi, ki jo je režiral David Sipoš, bodo v ospredju prejemniki najvišjih državnih nagrad s področja kulture – Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta letos prejela pesnik, pisatelj, dramatik, avtor radijskih iger Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, podelili pa bodo tudi šest nagrad Prešernovega sklada, prejeli jih bodo arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, akademski slikar Aleksander Červek, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, gledališki režiser Tomi Janežič, pesnik Brane Senegačnik in violinistka Lana Trotovšek.
Pogovor s Carlosom Pascualom o njegovi najnovejši knjigi kronik Nezakonita melanholija
Neveljaven email naslov