Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Ameriški komik Pete Davidson je na popularno sceno prodrl leta 2014, ko se je pri rosnih 20 letih pridružil ekipi NBC-jeve satirične oddaje Saturday Night Live. A tisti pravi bliskovit vzpon na estradno sceno se mu je v resnici zgodil 4 leta pozneje, ko je v tabloidnih medijih odjeknila novica, da sta s pevsko divo Ariano Grande postala novopečeni par, nato mu je slednja celo posvetila pesem na svojem albumu Sweetener (2018). Če je bil Davidson pred tem zgolj nadarjen komik, je s tem nase povlekel oči večmilijonske oboževalske baze in nenadoma postal tarča paparačev ter zvezdniških govoric.
S tega vidika je potrebno tudi videti nastanek filma Kralj Staten Islanda, v katerem danes 26-letni igralec prvič stopa v glavno vlogo v kakšnem odmevnejšem komercialnem filmu. Vloga Peta Davidsona v tem celovečercu namreč ni tista najetega igralca, ki se prelevi v kožo izmišljenega protagonista, temveč gre za njegov lastni film v vseh pomenih besede. V filmu, v katerem je prevzel tudi vlogo soscenarista in izvršnega producenta, je namreč meja med resničnimi potezami njegovega značaja in fiktivnimi pripovednimi nastavki v veliki meri zabrisana.
Davidson v filmu igra Scotta Carlina, nekoliko izgubljenega mladeniča, ki dneve preživlja ob kajenju marihuane in sanjarjenju o boljši prihodnosti. Davidson se pri tem izkaže kot karizmatičen frontman, pri katerem pa so igralske pomanjkljivosti vendarle še vedno očitne. Njegov lik je neposreden podaljšek Davidsonove lastne predstavitve samega sebe kot mentalno nestabilnega, a dobrodušnega flegmatika, kakršne redno uprizarja na svojih stand up nastopih in predvsem komičnih monologih v oddaji Saturday Night Live. Režiser, scenarist in glavni producent filma Judd Apatow pa je namesto neposredne biografske pripovedi to podlago vendarle ukrojil po nekaterih pogosto uporabljenih nastavkih ameriških neodvisnih filmov, od motiva razpadle družine, osebne krize do socialne stiske delavskega razreda. Kralj Staten Islanda s svojimi impozantnimi 136 minutami trajanja tako vseskozi prehaja od klasičnih potez najstniških komedij do resnejše značajske študije s temačnejšimi socialnimi odtenki. S tem se je Apatow tudi nekoliko oddaljil od neposredne komike njegovih prebojnih filmov 40-letni devičnik (2005) in Napumpana (2007).
Ob vsem tem pa je najbolj zgovorno produkcijsko ozadje filma. Če film po eni strani morda res daje vtis neodvisnega filma, pa gre vseeno za produkcijo studia Universal kot enega največjih medijskih podjetij na svetu. S tega vidika je film težko videti zunaj konteksta eksploatacije Davidsonove zvezdniške znamke, ki je v tem trenutku očitno dovolj zrela za obširnejšo pol-biografsko filmsko predstavitev. Dejstvo, da so dogodki in značajske poteze v njem nastavljeni tako, da jih je hkrati mogoče tako potrditi kot ovreči kot biografske, izvrstno ponazarja logiko zvezdništva v dobi družbenih omrežij, v kateri je kriterij odziva javnosti pomembnejši od njihovega statusa resničnosti. Prav to večinsko osredotočenje na Davidsona kot gonilo filma pa je hkrati tudi ovira do boljšega izdelka, ki je v svojih žanrskih namenih precej neodločen. Kralj Staten Islanda je predvsem prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Ameriški komik Pete Davidson je na popularno sceno prodrl leta 2014, ko se je pri rosnih 20 letih pridružil ekipi NBC-jeve satirične oddaje Saturday Night Live. A tisti pravi bliskovit vzpon na estradno sceno se mu je v resnici zgodil 4 leta pozneje, ko je v tabloidnih medijih odjeknila novica, da sta s pevsko divo Ariano Grande postala novopečeni par, nato mu je slednja celo posvetila pesem na svojem albumu Sweetener (2018). Če je bil Davidson pred tem zgolj nadarjen komik, je s tem nase povlekel oči večmilijonske oboževalske baze in nenadoma postal tarča paparačev ter zvezdniških govoric.
S tega vidika je potrebno tudi videti nastanek filma Kralj Staten Islanda, v katerem danes 26-letni igralec prvič stopa v glavno vlogo v kakšnem odmevnejšem komercialnem filmu. Vloga Peta Davidsona v tem celovečercu namreč ni tista najetega igralca, ki se prelevi v kožo izmišljenega protagonista, temveč gre za njegov lastni film v vseh pomenih besede. V filmu, v katerem je prevzel tudi vlogo soscenarista in izvršnega producenta, je namreč meja med resničnimi potezami njegovega značaja in fiktivnimi pripovednimi nastavki v veliki meri zabrisana.
Davidson v filmu igra Scotta Carlina, nekoliko izgubljenega mladeniča, ki dneve preživlja ob kajenju marihuane in sanjarjenju o boljši prihodnosti. Davidson se pri tem izkaže kot karizmatičen frontman, pri katerem pa so igralske pomanjkljivosti vendarle še vedno očitne. Njegov lik je neposreden podaljšek Davidsonove lastne predstavitve samega sebe kot mentalno nestabilnega, a dobrodušnega flegmatika, kakršne redno uprizarja na svojih stand up nastopih in predvsem komičnih monologih v oddaji Saturday Night Live. Režiser, scenarist in glavni producent filma Judd Apatow pa je namesto neposredne biografske pripovedi to podlago vendarle ukrojil po nekaterih pogosto uporabljenih nastavkih ameriških neodvisnih filmov, od motiva razpadle družine, osebne krize do socialne stiske delavskega razreda. Kralj Staten Islanda s svojimi impozantnimi 136 minutami trajanja tako vseskozi prehaja od klasičnih potez najstniških komedij do resnejše značajske študije s temačnejšimi socialnimi odtenki. S tem se je Apatow tudi nekoliko oddaljil od neposredne komike njegovih prebojnih filmov 40-letni devičnik (2005) in Napumpana (2007).
Ob vsem tem pa je najbolj zgovorno produkcijsko ozadje filma. Če film po eni strani morda res daje vtis neodvisnega filma, pa gre vseeno za produkcijo studia Universal kot enega največjih medijskih podjetij na svetu. S tega vidika je film težko videti zunaj konteksta eksploatacije Davidsonove zvezdniške znamke, ki je v tem trenutku očitno dovolj zrela za obširnejšo pol-biografsko filmsko predstavitev. Dejstvo, da so dogodki in značajske poteze v njem nastavljeni tako, da jih je hkrati mogoče tako potrditi kot ovreči kot biografske, izvrstno ponazarja logiko zvezdništva v dobi družbenih omrežij, v kateri je kriterij odziva javnosti pomembnejši od njihovega statusa resničnosti. Prav to večinsko osredotočenje na Davidsona kot gonilo filma pa je hkrati tudi ovira do boljšega izdelka, ki je v svojih žanrskih namenih precej neodločen. Kralj Staten Islanda je predvsem prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Predstavljamo dva odlična filma, ki sta tudi slovenski koprodukciji. Prvega podpisuje makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska. Scenarij za njen film Bog obstaja, ime ji je Petrunija izhaja iz resničnega dogodka. Drugi koprodukcijski film je posnela mlada hrvaška režiserka Dana Budisavljević – z Dnevnikom Diane Budisavljević je že poleti dvignila na noge puljsko Areno in postala zmagovalka festivala. Poseben filmski univerzuma maestra Roya Anderssona pa povzema film O neskončnosti, ki je sestavljen iz kratkih, tudi zelo duhovitih vinjet o stiskah in srečah našega vsakdana. Ali kot pravi eden izmed likov v filmu - Glavno je, da smo živi, se vam ne zdi?!
Po projekcijah na sarajevskem festivalu je še Liffe najbolj radovednim pokazal prva dela nove domače kriminalne serije Jezero; v jesenske kostanjeve gozdove, med suho listje in ježice, v magijo skrajnega slovenskega zahoda gledalca odpelje film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, prvenec Gregorja Božiča. Ken Loach pa je izhodišče svoje nove filmske zgodbe Med tem ko vas ni bilo postavil v Newcastle, kjer družina sanja o svojem stanovanju.
Liffe je v sredo odprl avtobiografski film Abela Ferrare, ki zadnja leta živi in ustvarja v Rimu. Willem Dafoe, ki je upodobil že Piera Paola Pasolinija v prejšnjem avtorjevem filmu, je v filmu Tommaso odigral režiserja samega, njegova resnična žena in hči sta odigrali sami sebe. Ferrari, ki si je ustvaril ime predvsem z vrsto žanrskih filmov, ki so postali kultni, na primer s Tatovi teles in z Angelom maščevanja, je na festivalu namenjena sekcija Posvečeno. Tesa Drev se je srečala z režiserjem.
Retrospektivni del Liffa je posvečen belgijsko-francoski cineastki Agnes Varda in njeni več kot 60 let trajajoči ustvarjalni poti, ki je usodno zaznamovala filmsko razmišljanje mnogih, ki so prišli za njo. Letos preminula Varda je snemala na vseh koncih sveta. Njena zvedavost jo je vodila do Kube, kjer je pred kamero postavila Fidela Castra. Zvedavost pa je vodila tudi programskega direktorja Liffa Simona Popka, ki je pripravil prvi celovitejši pregled kubanskega filma pri nas. Liffovo retrospektivo kubanskega filma predstavlja Denis Valič.
Tekmovalna sekcija Perspektive po štirih včerajšnjih danes ponuja še dva filma, Ray in Liz ter Razbijalka sistema. Pri tej gre za pretresljiv prikaz nezmožnosti prilagoditve devetletne deklice z vedenjsko motnjo, prežet pa je z neprizanesljivo šokantnostjo in toplo človečnostjo. V nasprotju z Ljubljano si bodo gledalci v Novem mestu lahko že danes ogledali film Medtem ko vas ni bilo angleškega režiserja Kena Loacha, ki v filmu znova načenja osrednjo temo številnih svojih filmov – delavsko izkoriščanje. Najbolj dejaven iz romunskega novega vala pa je očitno Corneliu Porumboiu, ki se po lanskem dokumentarcu Neskončni nogomet letos že predstavlja z novim filmom, tokrat igranim – Žvižgači. Gre za izvirno interpretacijo kriminalnega žanra, ki ga je avtor v svojem značilnem slogu obarval komično.
Nocoj se v Cankarjevem domu v Ljubljani začenja najbolj pričakovani filmski dogodek leta, Liffe. Organizatorji na jubilejnem 30. ljubljanskem filmskem festivalu pričakujejo milijontega obiskovalca. V šestih ljubljanskih kinih in še v treh v Mariboru, Novem mestu in Celju bodo do 24. novembra zavrteli 97 celovečernih in 18 kratkih filmov.
Liff se začenja in sicer že tridesetič po vrsti. Prvih 18 let ga je vodila Jelka Stergel. Kot je dejala v Arsovem forumu, ki bo na sporedu jutri ob 14.05 na Tretjem, je danes ponosna, da je festival uspel predstaviti najboljše filmske avtorje že na njihovih začetkih ...
Na današnji dan pred 100 leti se je rodil France Štiglic, avtor 15ih igranih celovečercev, med katerimi je tudi prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji iz leta 1948, ter avtor vrste kratkih, dokumentarnih filmov in petih televizijskih nadaljevank. Že oktober je bil v Slovenski kinoteki posvečen retrospektivi njegovih del, še do petka je v teku 1. Slovenski teden filma, namenjen filmski vzgoji, v središču katerega je prav tako Štiglic, danes pa bo v Kranju na ogled njegov na novo digitalno restavriran film Tistega lepega dne. Poroča Tesa Drev.
Poslušajte pogovora z umetnostno zgodovinarko Saro Müller in s kitaristom Makom Grgićem.
O polemiki, ki je zadnje tedne zaposlovala gledališko javnost. Potem ko je 19. oktobra novinar Peter Rak v časniku Delo opozoril, da naj bi Slovensko mladinsko gledališče zadnjih letih izgubilo polovico zvestega občinstva, umetniški ansambel pa naj bi bil razdeljen, se je danes odzvalo še vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča in ovrglo navedbe iz članka. Urban Tarman.
V ponedeljek so v Mestnem muzeju v Ljubljani nastopili violončelista Marco Testori in Gregor Fele ter čembalist Domen Marinčič. Glasbeniki so nastopili v okviru festivala Cellofest in izvedli program baročnih skladb za dva violončela in čembalo. Prispevek Marka Šetinca.
V ponedeljek se je po štirih mesecih prenovitvenih del znova odprl Muzej sodobne umetnosti v New Yorku. S 450 milijonov dolarjev vrednim projektom je muzej razširil razstavne površine za tretjino. Prispevek ameriškega dopisnika Andreja Stoparja.
V Frankfurtu se zaključuje mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Po letu 2012 nemški založniki prvič beležijo manjšo rast. Fenomen sejma so letos zvočne knjige, v ospredju raziskovalnih projektov pa je umetna inteligenca in njeni vplivi na založništvo. Sejem je odprla nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk, častna gostja je Norveška.
V slovenskem programu izstopa gostovanje Draga Jančarja na enem izmed najuglednejših prizorišč frankfurtskega sejma, tako imenovani Modri zofi, ki ga sooblikujejo štirje medijski partnerji. Pogovor je tekel o romanu In ljubezen tudi, ki se je v septembru znašel na samem vrhu lestvice avstrijske radiotelevizije ORF. Aleksander Čobec je Draga Jančarja povabil pred mikrofon tik pred njegovim današnjim nastopom v Frankfurtu.
V Frankfurtu poteka mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Na njem se predstavlja okoli 7500 razstavljavcev iz 109 držav, častna gostja je Norveška. Med osrednjimi gosti sejma je nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk. Več pa Aleksander Čobec v pogovoru z Miho Kovačem, profesorjem bibliotekarstva na ljubljanski filozofski fakulteti.
»Avstrijski Van Gogh« je krilatica, s katero so kritiki označili Richarda Gerstla, ki danes velja za prvega avstrijskega ekspresionista. Pretekli konec tedna so v dunajskem Leopoldovem muzeju odprli razstavo, ki tega sopotnika Egona Schieleja, Oskarja Kokoschke ter Gustava Klimta predstavlja v širšem kontekstu. Več o razstavi, ki bo odprta do dvajsetega januarja prihodnje leto, pa Gregor Podlogar.
Sklenil se je Festival slovenskega filma v Portorožu. Prikazanih je bilo 106 filmov, 57 v tekmovalnem programu. Festival je izzvenel v znamenju poziva tako nagrajenega režiserja Gregorja Božiča kot žiranta Roka Bička, da dobri filmi zahtevajo dobre pogoje dela, s tem sta spomnila na obljubo slovenske politike na Odboru za kulturo DZ, da je slovenskemu filmu potrebno do leta 2022 zvišati sredstva na 11 milijonov evrov. Matej Juh:
V beograjskem Muzeju sodobne umetnosti so odprli dolgo pričakovano retrospektivo ikone performansa Marine Abramović. Umetnica, ki je medtem postala svetovna zvezda, se s postavitvijo z naslovom Čistilec, nekakšno retrospektivo svojega ustvarjanja, čeprav sama tega izraza ne mara, po 44-ih letih vrača v rojstvo mesto. Razstava je premiero doživela leta 2017 na Švedskem, v Oslu jo je obiskala srbska premierka in takrat Marino Abramović povabila v Srbijo, ki je tako sedma država, kjer si je dela mogoče ogledati. In v Beogradu, pravijo organizatorji in obiskovalce, presega dosedanje postavitve.
Neveljaven email naslov