Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Ameriški komik Pete Davidson je na popularno sceno prodrl leta 2014, ko se je pri rosnih 20 letih pridružil ekipi NBC-jeve satirične oddaje Saturday Night Live. A tisti pravi bliskovit vzpon na estradno sceno se mu je v resnici zgodil 4 leta pozneje, ko je v tabloidnih medijih odjeknila novica, da sta s pevsko divo Ariano Grande postala novopečeni par, nato mu je slednja celo posvetila pesem na svojem albumu Sweetener (2018). Če je bil Davidson pred tem zgolj nadarjen komik, je s tem nase povlekel oči večmilijonske oboževalske baze in nenadoma postal tarča paparačev ter zvezdniških govoric.
S tega vidika je potrebno tudi videti nastanek filma Kralj Staten Islanda, v katerem danes 26-letni igralec prvič stopa v glavno vlogo v kakšnem odmevnejšem komercialnem filmu. Vloga Peta Davidsona v tem celovečercu namreč ni tista najetega igralca, ki se prelevi v kožo izmišljenega protagonista, temveč gre za njegov lastni film v vseh pomenih besede. V filmu, v katerem je prevzel tudi vlogo soscenarista in izvršnega producenta, je namreč meja med resničnimi potezami njegovega značaja in fiktivnimi pripovednimi nastavki v veliki meri zabrisana.
Davidson v filmu igra Scotta Carlina, nekoliko izgubljenega mladeniča, ki dneve preživlja ob kajenju marihuane in sanjarjenju o boljši prihodnosti. Davidson se pri tem izkaže kot karizmatičen frontman, pri katerem pa so igralske pomanjkljivosti vendarle še vedno očitne. Njegov lik je neposreden podaljšek Davidsonove lastne predstavitve samega sebe kot mentalno nestabilnega, a dobrodušnega flegmatika, kakršne redno uprizarja na svojih stand up nastopih in predvsem komičnih monologih v oddaji Saturday Night Live. Režiser, scenarist in glavni producent filma Judd Apatow pa je namesto neposredne biografske pripovedi to podlago vendarle ukrojil po nekaterih pogosto uporabljenih nastavkih ameriških neodvisnih filmov, od motiva razpadle družine, osebne krize do socialne stiske delavskega razreda. Kralj Staten Islanda s svojimi impozantnimi 136 minutami trajanja tako vseskozi prehaja od klasičnih potez najstniških komedij do resnejše značajske študije s temačnejšimi socialnimi odtenki. S tem se je Apatow tudi nekoliko oddaljil od neposredne komike njegovih prebojnih filmov 40-letni devičnik (2005) in Napumpana (2007).
Ob vsem tem pa je najbolj zgovorno produkcijsko ozadje filma. Če film po eni strani morda res daje vtis neodvisnega filma, pa gre vseeno za produkcijo studia Universal kot enega največjih medijskih podjetij na svetu. S tega vidika je film težko videti zunaj konteksta eksploatacije Davidsonove zvezdniške znamke, ki je v tem trenutku očitno dovolj zrela za obširnejšo pol-biografsko filmsko predstavitev. Dejstvo, da so dogodki in značajske poteze v njem nastavljeni tako, da jih je hkrati mogoče tako potrditi kot ovreči kot biografske, izvrstno ponazarja logiko zvezdništva v dobi družbenih omrežij, v kateri je kriterij odziva javnosti pomembnejši od njihovega statusa resničnosti. Prav to večinsko osredotočenje na Davidsona kot gonilo filma pa je hkrati tudi ovira do boljšega izdelka, ki je v svojih žanrskih namenih precej neodločen. Kralj Staten Islanda je predvsem prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Ameriški komik Pete Davidson je na popularno sceno prodrl leta 2014, ko se je pri rosnih 20 letih pridružil ekipi NBC-jeve satirične oddaje Saturday Night Live. A tisti pravi bliskovit vzpon na estradno sceno se mu je v resnici zgodil 4 leta pozneje, ko je v tabloidnih medijih odjeknila novica, da sta s pevsko divo Ariano Grande postala novopečeni par, nato mu je slednja celo posvetila pesem na svojem albumu Sweetener (2018). Če je bil Davidson pred tem zgolj nadarjen komik, je s tem nase povlekel oči večmilijonske oboževalske baze in nenadoma postal tarča paparačev ter zvezdniških govoric.
S tega vidika je potrebno tudi videti nastanek filma Kralj Staten Islanda, v katerem danes 26-letni igralec prvič stopa v glavno vlogo v kakšnem odmevnejšem komercialnem filmu. Vloga Peta Davidsona v tem celovečercu namreč ni tista najetega igralca, ki se prelevi v kožo izmišljenega protagonista, temveč gre za njegov lastni film v vseh pomenih besede. V filmu, v katerem je prevzel tudi vlogo soscenarista in izvršnega producenta, je namreč meja med resničnimi potezami njegovega značaja in fiktivnimi pripovednimi nastavki v veliki meri zabrisana.
Davidson v filmu igra Scotta Carlina, nekoliko izgubljenega mladeniča, ki dneve preživlja ob kajenju marihuane in sanjarjenju o boljši prihodnosti. Davidson se pri tem izkaže kot karizmatičen frontman, pri katerem pa so igralske pomanjkljivosti vendarle še vedno očitne. Njegov lik je neposreden podaljšek Davidsonove lastne predstavitve samega sebe kot mentalno nestabilnega, a dobrodušnega flegmatika, kakršne redno uprizarja na svojih stand up nastopih in predvsem komičnih monologih v oddaji Saturday Night Live. Režiser, scenarist in glavni producent filma Judd Apatow pa je namesto neposredne biografske pripovedi to podlago vendarle ukrojil po nekaterih pogosto uporabljenih nastavkih ameriških neodvisnih filmov, od motiva razpadle družine, osebne krize do socialne stiske delavskega razreda. Kralj Staten Islanda s svojimi impozantnimi 136 minutami trajanja tako vseskozi prehaja od klasičnih potez najstniških komedij do resnejše značajske študije s temačnejšimi socialnimi odtenki. S tem se je Apatow tudi nekoliko oddaljil od neposredne komike njegovih prebojnih filmov 40-letni devičnik (2005) in Napumpana (2007).
Ob vsem tem pa je najbolj zgovorno produkcijsko ozadje filma. Če film po eni strani morda res daje vtis neodvisnega filma, pa gre vseeno za produkcijo studia Universal kot enega največjih medijskih podjetij na svetu. S tega vidika je film težko videti zunaj konteksta eksploatacije Davidsonove zvezdniške znamke, ki je v tem trenutku očitno dovolj zrela za obširnejšo pol-biografsko filmsko predstavitev. Dejstvo, da so dogodki in značajske poteze v njem nastavljeni tako, da jih je hkrati mogoče tako potrditi kot ovreči kot biografske, izvrstno ponazarja logiko zvezdništva v dobi družbenih omrežij, v kateri je kriterij odziva javnosti pomembnejši od njihovega statusa resničnosti. Prav to večinsko osredotočenje na Davidsona kot gonilo filma pa je hkrati tudi ovira do boljšega izdelka, ki je v svojih žanrskih namenih precej neodločen. Kralj Staten Islanda je predvsem prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.
Živahni in raznovrstni simfonični plesi iz muzikala Zgodba z zahodne strani Leonarda Bernsteina in oddaljeni zvočni svetovi Mehike, Kanade, Misisipija ...
Prelet ozemlja Združenih držav Amerike bo zaznamovalo kulturno pojmovanje optimizma in pesimizma; skoznju pa bomo poskusili razumeti tudi zanimiv fenomen novoletnih zaobljub. In ker prestop iz starega v novo v prihodnjih urah čaka še dežele v Severni, Srednji in Južni Ameriki, bodo prvo januarski jutranji glasbeni program spletala tudi dela skladateljev iz Kanade, ZDA, Mehike, Brazilije in Argentine.
Oddaljeni zvočni svetovi Brazilije, Gvajane, Bolivije in klasična glasba Kube ...
Albert Ginastera, Astor Piazolla, Claudio Arrau ... ob njih pa glasba oddaljenih zvočnih svetov Grenlandije, Francoske Gvajane, Brazilije ...
In morje … morje … morje … Potovanje iz starega v novo, z umetniško besedo. In glasbo.
Praznovanje novega leta je danes po vsem svetu povezano z glasnimi zvoki, svetlobo in ognjem. 'Novoletni let' nad mirom Atlantika pa je priložnost za razmislek o tem, kakšno vlogo ima in je predvsem nekoč imela v ritualu novega leta – voda.
Štirje časovni pasovi združujejo Afriko in Evropo – dva bogata, vsak zase raznolika svetova, ki ju poleg časa druži (in tudi razdvaja) zgodovina osvajanj, kolonializma, gibanja neuvrščenih, migracijskih valov in tako naprej. Ob tej burni zgodovinski dinamiki bomo odprli vprašanje, kako razumeti različne oblike praznovanja novega leta skozi prizmo kulturnega stika. Glasbo britanskega skladatelja Geralda Finzija in irskega skladatelja Johna Fielda bodo dopolnjevali oddaljeni zvočni svetovi Irske, Portugalske, Maroka, Slonokoščene obale, Malija. Januar se imenuje po rimskem bogu Janusu – bogu z dvema obrazoma, od katerih eden gleda naprej in drugi nazaj. V prvih urah tega meseca bomo zato razmislili tudi o moči kolektivnega spomina in kolektivne pozabe, zaustavili pa se bomo tudi ob običaju pregledov leta, ki jih v prazničnem obdobju pripravljajo posamezniki, ustanove in mediji.
Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo.
Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo.
Iz starega v novo se je skupaj z Irakom, Jemnom in Savdsko Arabijo zavrtela tudi Armenija. Iz njenega ljudskega izročila in bogate tradicije ruske romantične glasbe je črpal tudi skladatelj Aram Hačaturjan. Slišali bomo njegov valček iz orkestralne suite Maškarada, nadaljevali bomo z glasbo velikega ruskega poeta Petra Iljiča Čajkovskega, zaustavili se bomo tudi ob ruskem novem letu, naše potovanje v novo leto okoli sveta pa bodo tokrat bogatili tudi oddaljeni zvočni svetovi Iraka, Jemna, Turčije ...
Pri preletu ozemelj držav nekdanje Sovjetske zveze se bomo vprašali, kako so ideološki aparati velikih ekonomskih paradigem na eni in tehnološki napredek na drugi strani v preteklosti preoblikovali dojemanje in pojmovanje časa. Ob glasbi Aleksandra Porfirjeviča Borodina, Nikolaja Andrejeviča Rimskega Korsakova in Cezarja Antonoviča Cuija pa bomo poslušali tudi oddaljene zvočne svetove Gruzije, Armenije, Azerbajdžana, Irana, Omana ...
V časovnem pasu UTC +4 bodo glasbene podobe Claudea Debussyja dopolnjevali oddaljeni zvočni svetovi Pakistana, Afganistana, Turkmenistana, Uzbekistana; ob širokogrudnih obdarovalskih navadah Srednje Azije pa bomo poleg razmišljanja o tem, zakaj se sploh obdarujemo, si pošiljamo voščilnice in si částimo pijačo, poskušali odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj čutimo obvezo, da podarjeno vrnemo.
V časovnem pasu UTC +5 lahko prisluhnete oddaljenim zvočnim svetovom Kirgizistana, Nepala, Butana, Indije; ob izjemno pestrih prazničnih letnih ciklih v Indiji pa se bomo vprašali o različnih oblikah koledarja in o tem, kako so skupnosti v davni preteklosti koledar vzpostavile in ga uporabljale za usmerjanje in osmišljanje življenja.
Na našem dosedanjem sprehodu po časovnih pasovih smo v novo leto že vstopili s prebivalci pacifiških otoških dežel, Avstralije in azijskega Daljnega vzhoda. Zdaj se čez Indijo, Srednjo Azijo, Bližnji vzhod in sibirska prostranstva počasi približujemo Evropi in Afriki, kjer v novo leto vstopi največ držav hkrati. Z glasbo skladateljev in interpretov, ki prihajajo iz dežel posameznega časovnega pasu, jih bomo v družbi z oddaljenimi zvočnimi svetovi vsakič znova pospremili iz starega v novo. Novoletno potovanje pa bo tudi v nadaljevanju prepleteno z esejskimi razmišljanji o najrazličnejših kulturnih vidikih novoletnega praznovanja. …
V časovnem pasu UTC +7 lahko prisluhnete oddaljenim zvočnim svetovom Tibeta in Kitajske, govorili pa bomo tudi o ognjemetu in novoletni zvočni krajini - ognjemet so namreč iznašli na Kitajskem in prav izdelava pirotehnike je ena najstarejših neprekinjenih obrti oziroma industrij v tej deželi.
Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. V časovnem pasu UTC +8 lahko v oddaji MUsica noster amor prisluhnete koncertu Sinfoniette iz Hongkonga, v družbi oddaljenih zvočnih svetov lahko potujete v Mongolijo, Tajvan, Sibirijo, na Japonsko in Bali; in ker smo s sprehodom po časovnih pasovih prišli do prvih držav t. i. Daljnega vzhoda, kjer bodo konec januarja oziroma v začetku februarja novo leto praznovali še enkrat, bomo govorili tudi o luninem koledarju in lunarnem novem letu.
Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. V časovnem pasu UTC +9 lahko prisluhnete sodobni aboriginski poeziji, operi Voss - priredbi istoimenskega romana avstralskega pisatelja Patricka Whitea in oddaljenim zvočnim svetovom Papuanske Nove Gvineje in Sibirije.
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Neveljaven email naslov