Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Flavtist Luka Železnik, violinistka Ana Julija Mlejnik in violončelist Miloš Mlejnik bodo izvedli dela Bibra, Tartinija, Haydna in Beethovna.
Na sedmem Koncertu v Komornem studiu bo nastopil slovenski trio Lontrg. V njem igrajo uveljavljeni glasbeniki, ki v družinskem krogu raziskujejo in izvajajo repertoar za zasedbo flavte, violine in violončela. Člani tria Lontrg so: violinistka Ana Julija Mlejnik, njen partner, flavtist Luka Železnik, in violinistkin oče: priznani slovenski violončelist Miloš Mlejnik, sicer tudi dolgoletni član vodilnega slovenskega godalnega kvarteta Tartini. Trio Lontrg bo na radijskem koncertu predstavil pester spored triov, divertimento, sonato, sinfonio in variacije od zrelega baroka do visokega klasicizma – izvirne skladbe in transkripcije iz drugih zasedb avstrijskega skladatelja češkega rodu Heinricha Ignaza Franza von Bibra iz 17. stoletja, enega največjih violinskih virtuozov v 18. stoletju in skladatelja Giuseppeja Tartinija iz Pirana, ki je preminil pred 250-imi leti, ter vélikih dunajskih klasikov: avstrijskega klasicista Josepha Haydna in znamenitega nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovna, ki se je rodil pred 250-imi leti v Bonnu.
Flavtist Luka Železnik, po rodu iz Celja, je študiral flavto na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Fedji Ruplu, nato Univerzi za glasbo in dramsko umetnost na Dunaju pri profesorju Hansgeorgu Schmeiserju, kjer je leta 2011 končal magisterij iz flavte, in na Državni visoki šoli za glasbo v Stuttgartu pri profesorju Davidu Formisanu. Izpopolnjeval se je na številnih mojstrskih tečajih pripriznanih flavtistih, sodeloval pa je z različnimi slovenskimi orkestri, med drugim je bil solo pikolist simfoničnega orkestra SNG Maribor, sicer pa igra v različnih komornih zasedbah. Od leta 2017 je umetniški vodja festivala Prisluhi v Mestnem gozdu v Celju, sicer poučuje flavto na Glasbeni šoli Škofja Loka, kjer je od leta 2018 tudi pomočnik ravnatelja.
Violinistka Ana Julija Mlejnik iz Škofje Loke je leta 2013 diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Gorjanu Košuti, študij je nadaljevala na Kraljevem konservatoriju za glasbo v Bruslju pri perofesoricxi Yuzuko Horigome, leta 2016 je magistrirala, dve leti pozneje pa z izredno pohvalo uspešno končala še študij na koncertni smeri. Dve leti je študirala tudi baročno violino pri profesorju Ryu Terakadu. Od decembra 2018 je asistentka na Akademiji za glasbo v Ljubljani, sicer je stalna članica baročnega ansambla London Brandenburg Soloists, sodeluje pa tudi s komornim ansamblom Ataneres.
Violončelist Miloš Mlejnik od leta 1979 poučuje violončelo na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je bil dolgoletni redni profesor, zdaj pa je zaslužni profesor te akademije. Sam je študiral violončelo pri profesorjih Otonu Bajdetu v Ljubljani in pri Siegfriedu Palmu na Visoki šoli za glasbo v Kölnu, izpopolnjeval pa se je pri Enricu Mainardiju in Andréu Navarri. Med letoma 1977 in 1990 je bil čelist solist Orkestra Slovenske filharmonije. Na različnih mednarodnih glasbenih tekmovanjih je prejel vrsto najvišjih nagrad in priznanj, prejel je dve nagradi Prešernovega sklada – leta 1984 kot violončelist solist, leta 2001 pa kot dolgoletni član vodilnega slovenskega godalnega kvarteta Tartini.
Flavtist Luka Železnik, violinistka Ana Julija Mlejnik in violončelist Miloš Mlejnik bodo izvedli dela Bibra, Tartinija, Haydna in Beethovna.
Na sedmem Koncertu v Komornem studiu bo nastopil slovenski trio Lontrg. V njem igrajo uveljavljeni glasbeniki, ki v družinskem krogu raziskujejo in izvajajo repertoar za zasedbo flavte, violine in violončela. Člani tria Lontrg so: violinistka Ana Julija Mlejnik, njen partner, flavtist Luka Železnik, in violinistkin oče: priznani slovenski violončelist Miloš Mlejnik, sicer tudi dolgoletni član vodilnega slovenskega godalnega kvarteta Tartini. Trio Lontrg bo na radijskem koncertu predstavil pester spored triov, divertimento, sonato, sinfonio in variacije od zrelega baroka do visokega klasicizma – izvirne skladbe in transkripcije iz drugih zasedb avstrijskega skladatelja češkega rodu Heinricha Ignaza Franza von Bibra iz 17. stoletja, enega največjih violinskih virtuozov v 18. stoletju in skladatelja Giuseppeja Tartinija iz Pirana, ki je preminil pred 250-imi leti, ter vélikih dunajskih klasikov: avstrijskega klasicista Josepha Haydna in znamenitega nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovna, ki se je rodil pred 250-imi leti v Bonnu.
Flavtist Luka Železnik, po rodu iz Celja, je študiral flavto na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Fedji Ruplu, nato Univerzi za glasbo in dramsko umetnost na Dunaju pri profesorju Hansgeorgu Schmeiserju, kjer je leta 2011 končal magisterij iz flavte, in na Državni visoki šoli za glasbo v Stuttgartu pri profesorju Davidu Formisanu. Izpopolnjeval se je na številnih mojstrskih tečajih pripriznanih flavtistih, sodeloval pa je z različnimi slovenskimi orkestri, med drugim je bil solo pikolist simfoničnega orkestra SNG Maribor, sicer pa igra v različnih komornih zasedbah. Od leta 2017 je umetniški vodja festivala Prisluhi v Mestnem gozdu v Celju, sicer poučuje flavto na Glasbeni šoli Škofja Loka, kjer je od leta 2018 tudi pomočnik ravnatelja.
Violinistka Ana Julija Mlejnik iz Škofje Loke je leta 2013 diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Gorjanu Košuti, študij je nadaljevala na Kraljevem konservatoriju za glasbo v Bruslju pri perofesoricxi Yuzuko Horigome, leta 2016 je magistrirala, dve leti pozneje pa z izredno pohvalo uspešno končala še študij na koncertni smeri. Dve leti je študirala tudi baročno violino pri profesorju Ryu Terakadu. Od decembra 2018 je asistentka na Akademiji za glasbo v Ljubljani, sicer je stalna članica baročnega ansambla London Brandenburg Soloists, sodeluje pa tudi s komornim ansamblom Ataneres.
Violončelist Miloš Mlejnik od leta 1979 poučuje violončelo na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je bil dolgoletni redni profesor, zdaj pa je zaslužni profesor te akademije. Sam je študiral violončelo pri profesorjih Otonu Bajdetu v Ljubljani in pri Siegfriedu Palmu na Visoki šoli za glasbo v Kölnu, izpopolnjeval pa se je pri Enricu Mainardiju in Andréu Navarri. Med letoma 1977 in 1990 je bil čelist solist Orkestra Slovenske filharmonije. Na različnih mednarodnih glasbenih tekmovanjih je prejel vrsto najvišjih nagrad in priznanj, prejel je dve nagradi Prešernovega sklada – leta 1984 kot violončelist solist, leta 2001 pa kot dolgoletni član vodilnega slovenskega godalnega kvarteta Tartini.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov