Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Film je bil vedno povezan z nostalgijo. Veliko cinefilov je pravzaprav nostalgikov; nostalgija je vpisana v samo naravo današnjega digitalnega medija, ki ga preganja njegova zgodovina filmskega traku; še domači filmi so nekakšni videomuzeji naših spominov: dragocene priložnosti, da vidimo, kako je bilo videti vsakdanje življenje v času, ki je minil, a hkrati v času, ki ne izginja več, temveč ga lahko pospravimo na polico. Film ima celo sposobnost, da nostalgijo prebudi tudi pri tistih, ki nekega časa sploh niso doživeli. In nostalgiji se ne da pomagati, lahko si jo le lajšamo z eskapizmom: v »zlate čase«, v romantično predstavo o svetu, ki je bil na videz bolj preprost, kot je sedanjost.
Takšno je izhodišče francoskega filma Zlati časi, ki si udejanjeno nostalgijo zamisli kot storitev: kot film, v katerega lahko vstopiš, ki je narejen samo zate. Šestdesetletni Viktor je depresiven, razočaran nad delom in svojim zakonom z Marianne; želi si, da bi se lahko vrnil v sedemdeseta, ko je bil mlad, poln življenja in načrtov za prihodnost. Ko ga Marianne zapusti, se odloči za večer v sedemdesetih, v tednu, ko sta se pred štiridesetimi leti spoznala, in ki ga zdaj ohranja v spominu kot najlepše dni svojega življenja. Viktor v bežanju v preteklost začne na moč uživati – celo tako zelo, da si ne želi več vrnitve v sedanjost.
Film Zlati časi pa vendarle ni tako romantičen – ali tako ciničen – , da bi sklenil, da je najboljše že za nami, in da je lahko le še slabše, kot je bilo. Da je romantiziranje preteklosti lahko tudi simptom privilegiranosti, film položi v usta Marianne, ko ta vidi lažna sedemdeseta, kot so jih ustvarili za Viktorja. Takole reče: »Jaz jih ne pogrešam – dajala so lažen občutek svobode. Posiljevalcev niso kaznovali, narediti splav je bila prava nočna mora in občutek sem imela, da živim v pepelniku.«
In res: tudi film je navsezadnje le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje – četudi je lahko zgodba v zgodbi v zgodbi. Zlati časi se poigravajo z metatekstualnostjo, ki ustvarja svojo lastno, vzporedno pripoved, o resnici in zgodbah, ki si jih pripovedujemo, o dejanskosti, kakršna je in kot si želimo, da bi bila. Nicolas Bedos je posnel film, ki je v svojem bistvu še vedno mainstreamovski, namenjen temu, da zabava in s srečnim koncem občinstvu da dober občutek. Vseeno pa je v njem jasno berljiv vpliv nadrealističnih filmov Charlieja Kaufmana, nostalgije Woodyja Allena in metatekstualnega preučevanja spominov Pedra Almodovarja. Ta morda deluje kot želja po nečem večjem – po nečem, kar je postavljeno jasno v prihodnost.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Film je bil vedno povezan z nostalgijo. Veliko cinefilov je pravzaprav nostalgikov; nostalgija je vpisana v samo naravo današnjega digitalnega medija, ki ga preganja njegova zgodovina filmskega traku; še domači filmi so nekakšni videomuzeji naših spominov: dragocene priložnosti, da vidimo, kako je bilo videti vsakdanje življenje v času, ki je minil, a hkrati v času, ki ne izginja več, temveč ga lahko pospravimo na polico. Film ima celo sposobnost, da nostalgijo prebudi tudi pri tistih, ki nekega časa sploh niso doživeli. In nostalgiji se ne da pomagati, lahko si jo le lajšamo z eskapizmom: v »zlate čase«, v romantično predstavo o svetu, ki je bil na videz bolj preprost, kot je sedanjost.
Takšno je izhodišče francoskega filma Zlati časi, ki si udejanjeno nostalgijo zamisli kot storitev: kot film, v katerega lahko vstopiš, ki je narejen samo zate. Šestdesetletni Viktor je depresiven, razočaran nad delom in svojim zakonom z Marianne; želi si, da bi se lahko vrnil v sedemdeseta, ko je bil mlad, poln življenja in načrtov za prihodnost. Ko ga Marianne zapusti, se odloči za večer v sedemdesetih, v tednu, ko sta se pred štiridesetimi leti spoznala, in ki ga zdaj ohranja v spominu kot najlepše dni svojega življenja. Viktor v bežanju v preteklost začne na moč uživati – celo tako zelo, da si ne želi več vrnitve v sedanjost.
Film Zlati časi pa vendarle ni tako romantičen – ali tako ciničen – , da bi sklenil, da je najboljše že za nami, in da je lahko le še slabše, kot je bilo. Da je romantiziranje preteklosti lahko tudi simptom privilegiranosti, film položi v usta Marianne, ko ta vidi lažna sedemdeseta, kot so jih ustvarili za Viktorja. Takole reče: »Jaz jih ne pogrešam – dajala so lažen občutek svobode. Posiljevalcev niso kaznovali, narediti splav je bila prava nočna mora in občutek sem imela, da živim v pepelniku.«
In res: tudi film je navsezadnje le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje – četudi je lahko zgodba v zgodbi v zgodbi. Zlati časi se poigravajo z metatekstualnostjo, ki ustvarja svojo lastno, vzporedno pripoved, o resnici in zgodbah, ki si jih pripovedujemo, o dejanskosti, kakršna je in kot si želimo, da bi bila. Nicolas Bedos je posnel film, ki je v svojem bistvu še vedno mainstreamovski, namenjen temu, da zabava in s srečnim koncem občinstvu da dober občutek. Vseeno pa je v njem jasno berljiv vpliv nadrealističnih filmov Charlieja Kaufmana, nostalgije Woodyja Allena in metatekstualnega preučevanja spominov Pedra Almodovarja. Ta morda deluje kot želja po nečem večjem – po nečem, kar je postavljeno jasno v prihodnost.
Od kod prihaja zlo? Je nekaj nujnega? Prihaja od Boga? Je narava lahko zla? To so samo nekatera od vprašanj, na katera poskuša v svežem prevodu knjige Zlo ali drama svobode odgovoriti nemški filozof Rüdiger Safranski. Zlo ali drama svobode v prevodu Toma Virka je po monografijah Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja in Romantika. Zadeva Nemcev že tretja knjiga Safranskega v zbirki Labirinti, ki izhaja pri založbi Lud Literatura. Odlomka je interpretirala Lidija Hartman.
Med 12. februarjem in 11. aprilom 2021 bo v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma več kot 150 avtorjev za območje celotne države pokazalo 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. Zakaj je dobra arhitektura pomembna za dobro družbo, pojasnjuje predstavnica Društva Maja Ivanič.
Likovno podobo radijskih iger so prvič zasnovali kustosi, tokrat iz Umetnostne galerije Maribor. Sugestivni izbor iz fotografske zbirke UGM dopolnjuje zvočne pripovedi kot paralelna likovna zgodba s spremljajočimi opisi del in njihovih avtorjev.
Državno slovesnost ob kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu je oblikoval režiser David Sipoš v okolju Narodne galerije, osrednji del proslave pa je bila podelitev nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad za življenjsko delo slovenskim umetnikom. Tadeja Krečič:
Na proslavi, ki jo je režiral David Sipoš, bodo v ospredju prejemniki najvišjih državnih nagrad s področja kulture – Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta letos prejela pesnik, pisatelj, dramatik, avtor radijskih iger Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, podelili pa bodo tudi šest nagrad Prešernovega sklada, prejeli jih bodo arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, akademski slikar Aleksander Červek, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, gledališki režiser Tomi Janežič, pesnik Brane Senegačnik in violinistka Lana Trotovšek.
Pogovor s Carlosom Pascualom o njegovi najnovejši knjigi kronik Nezakonita melanholija
Neveljaven email naslov