Tako je že pred več kot desetletjem razmišljal Peter Semolič, ki z novo pesniško zbirko Robovi nadaljuje vprašanja o bivanju in končnosti.

Med pesniškimi knjigami, ki jih je v knjižni zbirki Prišleki izdalo Literarno-umetniško društvo Literatura, je tudi zbirka Petra Semoliča Robovi. Odstira vprašanja o bivanju in končnosti, odgovorov pa seveda ne pričakuje. Založba je v predstavitvi izpostavila verza:

»Dovolj sem star, da vem, kaj me čaka na koncu poti, a ko bom tam, bom tam prvič,«

Peter Semolič, avtor dvanajstih pesniških zbirk in romana za otroke, je, kot nakazuje naslov njegove najnovejše zbirke, očitno prišel do nekega prehodnega območja. Do roba … oziroma do robov, saj je oznaka v množini. Toda, ali so ti robovi mehki ali ostri? So to osebni ali družbeni robovi; mogoče pesniški ali pa spoznavni? Avtor večino pesniških zbirk datira, jih postavi v čas in prostor, vendar njegova poezija ni aktualistična, prej bi lahko rekli, da je brezčasna. V Robovih sega celo daleč v geološko preteklost zemlje, tja do fosilov, ki so vendarle zapustili neko sled. In seveda se takoj pojavi vprašanje, kaj bo ostalo za nami.

A robnost ni nekaj novega v poeziji Petra Semoliča. Že pred več kot desetletjem je v pesmi Jezero zapisal:

»Rob je visok, nikoli nisem splezal do njega, pogledal čezenj.«

Tedaj ga je pustil v pogojnem naklonu, v novi zbirki Robovi pa se je brez strahu zazrl čezenj.