Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po desetletjih ustvarjalnega sopotništva z umetnostnim kritikom Lojzetom Smaskom in krajšemu premoru zdaj radijski igri znova nastavljamo »zunanje uho«.
Zločin kolonializma in kazen upora
V dialogu stražarja lokalne uporne vojske v Afriki in zajetega humanitarca z Zahoda, željnega odkupiti se za kolonialistične grehe sorodstva, ki zanje zdaj lahko osebno plača, kratka radijska igra Ko lastovke jokajo, peta po vrsti v ciklu Obrazi migracij, opozarja tudi na neokolonializem
Kolonializem je seveda vsega obsojanja vredno, zgodovinsko zloglasno, zločinsko ekonomsko-politično početje vplivnih in močnih svetovnih režimov nad manj vplivnimi in nemočnimi. Kljub vsemu pa ima danes pojavnost kapitalistično spoštovanega neokolonializma. To je učinkovito izraženo v kratki radijski igri Ko lastovke jokajo, peti po vrsti in obenem predzadnji v problemsko zelo aktualnem premierskem programskem ciklu Obrazi migracij, predvajani v njegovem običajnem ponedeljkovem terminu, tokrat 29. marca 2021, ob 22:05 na programu Ars ter s priložnostno malce večjim zamikom slabih dveh tednov pozneje še v sicer prav tako običajnem sobotnem terminu, se pravi 10. aprila, ob 22:40 na Prvem programu.
Dobrih šest minut in pol trajajoča igra je bila posneta pred še ne dvema letoma in pol po predlogi nagrajevanega južnoafriškega dramatika Mikea van Graana v prevodu Silvane Orel Kos, dramaturgiji snovalke cikla Vilme Štritof, režiji Špele Kravogel, zvočni podobi tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene oblikovalke Darje Hlavke Godine ter igralskih interpretacijah Aljaža Jovanovića kot stražarja lokalne uporne vojske v Afriki in Saše Tabakovića kot stražarjevega ujetnika, zajetega humanitarca (učitelja) iz Kanade, željnega odkupiti se za kolonialistične grehe svojega najožjega sorodstva, vendar kaže, da bo zanje zdaj osebno plačal.
Igro uvede stopnjujoče izrazit zvok spreletavajoče se muhe, čemur sledijo v(z)dih moškega in ob še nadaljnjem vznemirjenem dihanju njegove besede, kje da je in v kakšni situaciji, ob čemer se v določenem trenutku zazdi prikrito ogorčen ali iz obupa samoobrambno celo malce prezirljiv na račun tega, da naj bi ga prodali in to nekomu res zloglasnemu, lahko pa povrh vsega še ubili ... Ves ta njegov nagovor, ki je očitno v njegovih mislih, se lahko zazdi že rahlo preveč opisno razlagalen, vendar je na srečo vseeno dovolj živ in o njem podajajoč res bistvene začetne informacije.
Premik v novo fazo nakaže naraščajoč, zloslutno delujoč glasbeni zven, nakar se oglasi ujetnikov sogovornik z vprašanjem, koliko časa je že v njihovi državi itn. Ujetnik skuša sogovornika, stražarja, pridobiti na svojo stran, češ da vidi, da je dobrega srca ipd., vendar stražar ostaja neomajen. V njunem dialogu se razkriva političnoekonomski položaj v stražarjevi državi pod usodnim vplivom kolonializma in tudi to, kako je stvari, ki so v navezi z domačo vladajočo politiko pristale v izkoriščevalskih rokah tujcev, treba na tak ali drugačen način (pre)vzeti v svoje roke. Razkrije pa se še ujetnikova sorodstvena povezanost s temi kolonialističnimi grehi.
Dialoški konflikt med njima učinkuje napeto in predvsem realno utemeljeno ter se zaključi nekako odprto, z ujetnikovimi prošenji za svobodo in naposled s spet zvočno izrazito spreletavajočo se muho, predvsem pa brez stražarjevega dokončnega odgovora.
Že iz časov suženjstva
Po prvem predvajanju igre je v že nepogrešljivem pogovoru Vilme Štritof tokrat z Natašo Posel, dolgoletno direktorico Amnesty International Slovenije, in Maxom Zimanijem, direktorjem zavoda Global za globalno učenje o razmerjih moči v svetu in o odgovornosti v novodobnem imperializmu, uvodoma bil govor o trku dveh svetov v igri, obeh po svoje ranjenih zaradi preteklega ravnanja, na prelomni točki, ko so bogate (zahodne) države izčrpale naravna bogastva v revnem svetu, izrabile njegovo poceni delovno silo ter ga pustile obubožanega in opustošenega, nakar so lokalni vplivneži vzeli v svoje roke oblast.
Bistveno pri tem je po besedah Poselove vprašanje odgovornosti ter njenega vsakodnevno nujnega preizpraševanja, kar se tiče tudi možnih rešitev situacije. Gre namreč za zgodovinski dolg in krivdo, ki jo je Evropa zagrešila s kolonializmom, s tem da ta dejansko še kar traja ... Vse to bo še naprej vplivalo na preživetje tamkajšnjih ljudi in na tokove migracij, s tem da so se razmere za migrante po svetu zaradi pandemije koronavirusa zelo poslabšale, omenjene rešitve pa bi morale biti vsekakor sistemske, temeljite.
V igri prikazana problematika je tudi po besedah Zimanija res kompleksna in se je dejansko začela že pred kolonializmom, v času suženjstva in to celo z blagoslovom - papeža! V današnjem neokolonializmu pa so pač od vlad in držav močnejše mednarodne korporacije, proti katerim je posameznik nemočen. Humanitarna pomoč Afriki je seveda koristna, a je obenem, kot opozarja Zimani, zlorabljena celo kot orožje za množično uničenje. In kot dodaja Poselova, je predvsem nujno reševati sistemske probleme, saj na primer več denarnih sredstev, kot jih legalno priteka v Afriko, iz nje odteka po nelegalnih finančnih tokovih.
Pogovor je sklenil Zimani s poudarkom, da tokratna radijska igra prikaže "samo" eno mnogih različnih resnic o Afriki, ki pa so na Zahodu bistveno premalo znane, na primer njeni zgodovinski dosežki in izobraženci. Ja, to je res še eden pojavno izredno različnih Obrazov migracij.
Po desetletjih ustvarjalnega sopotništva z umetnostnim kritikom Lojzetom Smaskom in krajšemu premoru zdaj radijski igri znova nastavljamo »zunanje uho«.
Zločin kolonializma in kazen upora
V dialogu stražarja lokalne uporne vojske v Afriki in zajetega humanitarca z Zahoda, željnega odkupiti se za kolonialistične grehe sorodstva, ki zanje zdaj lahko osebno plača, kratka radijska igra Ko lastovke jokajo, peta po vrsti v ciklu Obrazi migracij, opozarja tudi na neokolonializem
Kolonializem je seveda vsega obsojanja vredno, zgodovinsko zloglasno, zločinsko ekonomsko-politično početje vplivnih in močnih svetovnih režimov nad manj vplivnimi in nemočnimi. Kljub vsemu pa ima danes pojavnost kapitalistično spoštovanega neokolonializma. To je učinkovito izraženo v kratki radijski igri Ko lastovke jokajo, peti po vrsti in obenem predzadnji v problemsko zelo aktualnem premierskem programskem ciklu Obrazi migracij, predvajani v njegovem običajnem ponedeljkovem terminu, tokrat 29. marca 2021, ob 22:05 na programu Ars ter s priložnostno malce večjim zamikom slabih dveh tednov pozneje še v sicer prav tako običajnem sobotnem terminu, se pravi 10. aprila, ob 22:40 na Prvem programu.
Dobrih šest minut in pol trajajoča igra je bila posneta pred še ne dvema letoma in pol po predlogi nagrajevanega južnoafriškega dramatika Mikea van Graana v prevodu Silvane Orel Kos, dramaturgiji snovalke cikla Vilme Štritof, režiji Špele Kravogel, zvočni podobi tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene oblikovalke Darje Hlavke Godine ter igralskih interpretacijah Aljaža Jovanovića kot stražarja lokalne uporne vojske v Afriki in Saše Tabakovića kot stražarjevega ujetnika, zajetega humanitarca (učitelja) iz Kanade, željnega odkupiti se za kolonialistične grehe svojega najožjega sorodstva, vendar kaže, da bo zanje zdaj osebno plačal.
Igro uvede stopnjujoče izrazit zvok spreletavajoče se muhe, čemur sledijo v(z)dih moškega in ob še nadaljnjem vznemirjenem dihanju njegove besede, kje da je in v kakšni situaciji, ob čemer se v določenem trenutku zazdi prikrito ogorčen ali iz obupa samoobrambno celo malce prezirljiv na račun tega, da naj bi ga prodali in to nekomu res zloglasnemu, lahko pa povrh vsega še ubili ... Ves ta njegov nagovor, ki je očitno v njegovih mislih, se lahko zazdi že rahlo preveč opisno razlagalen, vendar je na srečo vseeno dovolj živ in o njem podajajoč res bistvene začetne informacije.
Premik v novo fazo nakaže naraščajoč, zloslutno delujoč glasbeni zven, nakar se oglasi ujetnikov sogovornik z vprašanjem, koliko časa je že v njihovi državi itn. Ujetnik skuša sogovornika, stražarja, pridobiti na svojo stran, češ da vidi, da je dobrega srca ipd., vendar stražar ostaja neomajen. V njunem dialogu se razkriva političnoekonomski položaj v stražarjevi državi pod usodnim vplivom kolonializma in tudi to, kako je stvari, ki so v navezi z domačo vladajočo politiko pristale v izkoriščevalskih rokah tujcev, treba na tak ali drugačen način (pre)vzeti v svoje roke. Razkrije pa se še ujetnikova sorodstvena povezanost s temi kolonialističnimi grehi.
Dialoški konflikt med njima učinkuje napeto in predvsem realno utemeljeno ter se zaključi nekako odprto, z ujetnikovimi prošenji za svobodo in naposled s spet zvočno izrazito spreletavajočo se muho, predvsem pa brez stražarjevega dokončnega odgovora.
Že iz časov suženjstva
Po prvem predvajanju igre je v že nepogrešljivem pogovoru Vilme Štritof tokrat z Natašo Posel, dolgoletno direktorico Amnesty International Slovenije, in Maxom Zimanijem, direktorjem zavoda Global za globalno učenje o razmerjih moči v svetu in o odgovornosti v novodobnem imperializmu, uvodoma bil govor o trku dveh svetov v igri, obeh po svoje ranjenih zaradi preteklega ravnanja, na prelomni točki, ko so bogate (zahodne) države izčrpale naravna bogastva v revnem svetu, izrabile njegovo poceni delovno silo ter ga pustile obubožanega in opustošenega, nakar so lokalni vplivneži vzeli v svoje roke oblast.
Bistveno pri tem je po besedah Poselove vprašanje odgovornosti ter njenega vsakodnevno nujnega preizpraševanja, kar se tiče tudi možnih rešitev situacije. Gre namreč za zgodovinski dolg in krivdo, ki jo je Evropa zagrešila s kolonializmom, s tem da ta dejansko še kar traja ... Vse to bo še naprej vplivalo na preživetje tamkajšnjih ljudi in na tokove migracij, s tem da so se razmere za migrante po svetu zaradi pandemije koronavirusa zelo poslabšale, omenjene rešitve pa bi morale biti vsekakor sistemske, temeljite.
V igri prikazana problematika je tudi po besedah Zimanija res kompleksna in se je dejansko začela že pred kolonializmom, v času suženjstva in to celo z blagoslovom - papeža! V današnjem neokolonializmu pa so pač od vlad in držav močnejše mednarodne korporacije, proti katerim je posameznik nemočen. Humanitarna pomoč Afriki je seveda koristna, a je obenem, kot opozarja Zimani, zlorabljena celo kot orožje za množično uničenje. In kot dodaja Poselova, je predvsem nujno reševati sistemske probleme, saj na primer več denarnih sredstev, kot jih legalno priteka v Afriko, iz nje odteka po nelegalnih finančnih tokovih.
Pogovor je sklenil Zimani s poudarkom, da tokratna radijska igra prikaže "samo" eno mnogih različnih resnic o Afriki, ki pa so na Zahodu bistveno premalo znane, na primer njeni zgodovinski dosežki in izobraženci. Ja, to je res še eden pojavno izredno različnih Obrazov migracij.
Včeraj je v 94. letu umrl skladatelj Jakob Jež. Uveljavil se je v šestdesetih kot del mlade modernistične skladateljske skupine Pro musica viva. Sledil je novemu v glasbi; v svojih kantatah, kot so Do fraig amors, Brižinski spomeniki ali Pogled zvezd je raziskal neobičajne vokalne in instrumentalne tehnike, a v tej glasbi vendarle presune predvsem vtis arhaičnega, bistro navezovanje na zgodovinska besedila in radovedna igra z zvokom. Ježa je neizmerno navdihoval človeški glas, pa tudi poezija, ki jo je uglasbil v številnih samospevih in zborih. Ko je raziskoval zapuščino skladatelja Marija Kogoja, je prišel na Gradež pri Turjaku in si tam ob gozdu ustvaril dom. Glasba Jakoba Ježa je pogosto tudi ustvarjalno čudenje nad naravo. Slovenska glasba je izgubila skladatelja s samosvojim, subtilnim ustvarjalnim dotikom in prijazno, skromno ter vsekakor veliko osebnost.
V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden.
Vsebine Programa Ars
"Ukrajinsko-poljska meja predstavlja vrata v Evropo za tiste, ki bežijo in tiste, ki se vračajo," pripoveduje litovski novinar Nikodem Szczygłowski, ki tam budno spremlja dogajanje. Piše in objavlja v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Je dobitnik nagrade za novinarske dosežke ministrstva za kulturo Republike Litve. Z njim se je pogovarjal Blaž Mazi.
Kulturni sektor je v izrednih razmerah deloval od marca 2020, pred kratkim pa so se sprostili skorajda vsi protikovidni ukrepi razen mask, prezračevanja in razkuževanja rok. Kakšne so izkušnje kulturnih ustanov z vračanjem obiskovalcev, kako poteka okrevanje kulture in kateri ukrepi bi ga lahko pospešili, so danes dopoldne razpravljali člani Nacionalnega sveta za kulturo. S sloganom Nazaj h kulturi in premislekom o vseslovenski pobudi skušajo združiti prizadevanja za ponoven obisk kulturnih prireditev. Blaž Mazi
Vsebine Programa Ars
Sredino sejo Odbora za kulturo v Državnem zboru je zaznamovala obstrukcija. Predsednica odbora Violeta Tomič je morala prositi prisotne poslance, da so za nekaj trenutkov poklicali nekaj odsotnih kolegov na glasovanje o tem, da bodo o sklepih seje kasneje glasovali dopisno. Seja je bila sicer sklicana zaradi odtegnitve financiranja večim nevladnim organizacijam, problematike razpisne politike Ministrstva za kulturo in delovanja razpisnih komisij. Blaž Mazi
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Pri Mladinski knjigi so letošnjo stoto obletnico rojstva pisateljice Ele Peroci zaznamovali z novo zbirko njenih pravljic. Med pravljicami je šest legendarnih slikanic, ki so s svojo podobo zaznamovale številne generacije otrok in odraslih. Tri zgodbe pa so ilustrirane na novo. Zbirka tako vključuje klasike sodobne slovenske pravljice, kot so: ''Moj dežnik je lahko balon'', ''Hišica iz kock'', ''Nina v čudežni deželi'', ''Muca copatarica'' in druge. Ilustrirali so jih izvrstni slovenski ilustratorji Marlenka Stupica, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec in Anka Luger Peroci.
Neveljaven email naslov