Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Amerika in pandemija

11.08.2020


Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo.

Združene države Amerike so država z najslabšo pandemično statistiko na svetu. Število okužb je preseglo 5,2 milijona, število smrti zaradi diagnoze covid-19 165 tisoč. Pandemija je različne dele ZDA prizadela na različne načine. Javno življenje je v dobršni meri še zmeraj ohromljeno in medtem, ko se Američani pripravljajo na volitve, tehtajo, do katere mere naj odprejo gospodarstvo, ali naj pošljejo otroke v šolo, le ožji krogi glasno razmišljajo, kako je pohod novega koronavirusa vplival na kulturno-umetniško sceno v ZDA. Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo. Obenem pa v nasprotju z Evropo glede kulture v ZDA ni družbenega dogovora in država v to sfero ne posega tako odločilno, kot pri nas.

Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi.

Združene države Amerike so, tudi kar zadeva kulturo, zgodba zase. Pa vendar, paradoksalno, prav pandemija kaže, kako pomemben je (lahko) družbeni dogovor tudi na tej strani Atlantika. Govoriti v isti sapi o New Yorku, Washingtonu, Los Angelesu, Chicagu, Dallasu, Denverju, Jacksonu in Tallahaseeju na primer ni prav zelo plodovito početje. A nekaj skupnih potez, ki jih pandemija pušča na obrazu ameriške kulture, je mogoče videti brez posebnega napora. Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi. Kdor se je lahko, se je v teh časih znebil zunanjih sodelavcev. Za lažjo predstavo, kaj pravzaprav pomeni v ZDA široko razumljeno področje kulture, umetnosti in zabave, je zgovoren primer New Yorka. Po podatkih županstva področje filma, televizije, glasbe, oglaševanja, založništva in digitalnih vsebin samo v mestu New York ustvari 305 tisoč delovnih mest in 104 milijarde dolarjev dobička letno. Zgolj Broadway v tem pogledu prispeva skoraj 97 tisoč delovnih mest in skoraj 15 milijarde dolarjev. V enem letu. Zaprtje gledaliških, opernih, plesnih, koncertnih in drugih dvoran, popolnoma enako kot opustele ulice ter zaprti prostori newyorških galerij in muzejev učinkuje kot šok. Ustanova Smithsonian v Washingtonu, ki z devetnajstimi muzeji, enaindvajsetimi knjižnicami, številnimi raziskovalnimi središči in živalskim vrtom predstavlja največji tovrstni kompleks na svetu, je leta 2019 preštela 23,3 milijona obiskovalcev. Delna ustavitev in preusmeritev dela takšne ustanove in selitev Kennedyjevega centra, osrednjega prizorišča uprizoritvenih umetnosti v ameriškem glavnem mestu, v virtualno razsežnost, pomeni seveda popolno ohromitev kulturnega življenja. Osem muzejev, živalski vrt in arboretum so deloma sicer odprli svoja vrata, a vsaj kar zadeva muzeje, le-ti sprejemajo omejeno število obiskovalcev, ki si morajo vstopnice rezervirati vnaprej po spletu.

Raziskava Američani za umetnost (American for the Arts), ki je zajela vzorec 11 tisoč umetnikov, je pokazala, da je 62 odstotkov vprašanih zaradi pandemije izgubilo zaposlitev, 94. odstotkom se je občutno zmanjšal dohodek.

Nekateri so svojo dejavnost skušali prilagoditi novim razmeram. Predstave potekajo pred kamerami iz dnevnih sob umetnikov, ateljejev, performansi nimajo živega občinstva, pogovori, predstavitve knjig so virtualni, nekateri muzeji in galerije so odprli svoje zbirke na spletu. Pandemija v ZDA namreč ne odnaša le sanj in eksistence posameznikov, ampak tudi ustanov. Kritik in Pulitzerjev nagrajenec Jerry Saltz opozarja, da številne ustanove preprosto nimajo dovolj sredstev, da bi lahko prebrodile daljše obdobje v latentnem stanju. Ugledne umetniške šole, kot je San Francisco Art Institute s 150-letno tradicijo, jeseni ne bodo vpisovale novih študentov. Kultura in umetnost v tem okolju ne nosita odločujočega pečata nacionalne samobitnosti, da bi v to zgodbo opazno vstopala država. Konec koncev, ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Kar v Evropi razumemo kot področje ministrstva za kulturo, si v ZDA deli množica institucij, od nacionalnih ustanov za umetnost in humanistiko do oddelkov za umetniške programe na ministrstvih za zunanje zadeve in izobraževanje. Zvezna vlada recimo financira Ustanovo Smithsonian, Nacionalno umetniško galerijo in Ameriški spominski muzej holokavsta. Mesta in zvezne države so v sklopu pomoči zaradi pandemije tudi kulturnim institucijam ponudili ugodna posojila, čeprav praksa teh mesecev kaže na izrazito pomanjkanje preglednosti pri dodeljevanju pomoči.  Ponekod pomagajo tudi z nepovratnimi sredstvi. Tako je recimo ponovno zaživel program ulične umetnosti v Washingtonu po tem, ko ga je mesto prav zaradi pandemične krize zamrznilo, a nato našlo sredstva, ker je konec junija želelo tudi vizualno poudariti pomen sprejemanja zakona o Zveznem okrožju Kolumbija kot o 51. zvezni državi ZDA v predstavniškem domu kongresa. Razlog za podporo uličnim muralistom je bil torej političen.

Ampak v ameriški naravi je, da ljudje, ki jih je usoda podrla na tla, vstanejo, otresejo prah in gredo naprej. Tudi Jerry Saltz v svojem razmišljanju ostaja optimist. Priznava, da bo življenje po pandemiji zelo drugačno, a se ob ugotovitvi, da smo priče zadnjim dnem umetniškega sveta, kot ga poznamo, takoj vpraša, ali nismo morda že priče prvim dnevom novega, še neznanega sveta umetnosti. Tržišče in podporniki bodo znova oblikovali priložnosti, če ne, pa bodo razsežnosti prostora in ponudbe zakrili »krivico« in škodo. Razkošje, ki si ga je drugje težko privoščiti, in sistem, ki glede dosežkov vzbuja zavist, a v katerem je preveč stvari prepuščenih naključju in zasebnim vzgibom, da bi ga bilo v drugih okoljih dobro posnemati.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Amerika in pandemija

11.08.2020


Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo.

Združene države Amerike so država z najslabšo pandemično statistiko na svetu. Število okužb je preseglo 5,2 milijona, število smrti zaradi diagnoze covid-19 165 tisoč. Pandemija je različne dele ZDA prizadela na različne načine. Javno življenje je v dobršni meri še zmeraj ohromljeno in medtem, ko se Američani pripravljajo na volitve, tehtajo, do katere mere naj odprejo gospodarstvo, ali naj pošljejo otroke v šolo, le ožji krogi glasno razmišljajo, kako je pohod novega koronavirusa vplival na kulturno-umetniško sceno v ZDA. Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo. Obenem pa v nasprotju z Evropo glede kulture v ZDA ni družbenega dogovora in država v to sfero ne posega tako odločilno, kot pri nas.

Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi.

Združene države Amerike so, tudi kar zadeva kulturo, zgodba zase. Pa vendar, paradoksalno, prav pandemija kaže, kako pomemben je (lahko) družbeni dogovor tudi na tej strani Atlantika. Govoriti v isti sapi o New Yorku, Washingtonu, Los Angelesu, Chicagu, Dallasu, Denverju, Jacksonu in Tallahaseeju na primer ni prav zelo plodovito početje. A nekaj skupnih potez, ki jih pandemija pušča na obrazu ameriške kulture, je mogoče videti brez posebnega napora. Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi. Kdor se je lahko, se je v teh časih znebil zunanjih sodelavcev. Za lažjo predstavo, kaj pravzaprav pomeni v ZDA široko razumljeno področje kulture, umetnosti in zabave, je zgovoren primer New Yorka. Po podatkih županstva področje filma, televizije, glasbe, oglaševanja, založništva in digitalnih vsebin samo v mestu New York ustvari 305 tisoč delovnih mest in 104 milijarde dolarjev dobička letno. Zgolj Broadway v tem pogledu prispeva skoraj 97 tisoč delovnih mest in skoraj 15 milijarde dolarjev. V enem letu. Zaprtje gledaliških, opernih, plesnih, koncertnih in drugih dvoran, popolnoma enako kot opustele ulice ter zaprti prostori newyorških galerij in muzejev učinkuje kot šok. Ustanova Smithsonian v Washingtonu, ki z devetnajstimi muzeji, enaindvajsetimi knjižnicami, številnimi raziskovalnimi središči in živalskim vrtom predstavlja največji tovrstni kompleks na svetu, je leta 2019 preštela 23,3 milijona obiskovalcev. Delna ustavitev in preusmeritev dela takšne ustanove in selitev Kennedyjevega centra, osrednjega prizorišča uprizoritvenih umetnosti v ameriškem glavnem mestu, v virtualno razsežnost, pomeni seveda popolno ohromitev kulturnega življenja. Osem muzejev, živalski vrt in arboretum so deloma sicer odprli svoja vrata, a vsaj kar zadeva muzeje, le-ti sprejemajo omejeno število obiskovalcev, ki si morajo vstopnice rezervirati vnaprej po spletu.

Raziskava Američani za umetnost (American for the Arts), ki je zajela vzorec 11 tisoč umetnikov, je pokazala, da je 62 odstotkov vprašanih zaradi pandemije izgubilo zaposlitev, 94. odstotkom se je občutno zmanjšal dohodek.

Nekateri so svojo dejavnost skušali prilagoditi novim razmeram. Predstave potekajo pred kamerami iz dnevnih sob umetnikov, ateljejev, performansi nimajo živega občinstva, pogovori, predstavitve knjig so virtualni, nekateri muzeji in galerije so odprli svoje zbirke na spletu. Pandemija v ZDA namreč ne odnaša le sanj in eksistence posameznikov, ampak tudi ustanov. Kritik in Pulitzerjev nagrajenec Jerry Saltz opozarja, da številne ustanove preprosto nimajo dovolj sredstev, da bi lahko prebrodile daljše obdobje v latentnem stanju. Ugledne umetniške šole, kot je San Francisco Art Institute s 150-letno tradicijo, jeseni ne bodo vpisovale novih študentov. Kultura in umetnost v tem okolju ne nosita odločujočega pečata nacionalne samobitnosti, da bi v to zgodbo opazno vstopala država. Konec koncev, ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Kar v Evropi razumemo kot področje ministrstva za kulturo, si v ZDA deli množica institucij, od nacionalnih ustanov za umetnost in humanistiko do oddelkov za umetniške programe na ministrstvih za zunanje zadeve in izobraževanje. Zvezna vlada recimo financira Ustanovo Smithsonian, Nacionalno umetniško galerijo in Ameriški spominski muzej holokavsta. Mesta in zvezne države so v sklopu pomoči zaradi pandemije tudi kulturnim institucijam ponudili ugodna posojila, čeprav praksa teh mesecev kaže na izrazito pomanjkanje preglednosti pri dodeljevanju pomoči.  Ponekod pomagajo tudi z nepovratnimi sredstvi. Tako je recimo ponovno zaživel program ulične umetnosti v Washingtonu po tem, ko ga je mesto prav zaradi pandemične krize zamrznilo, a nato našlo sredstva, ker je konec junija želelo tudi vizualno poudariti pomen sprejemanja zakona o Zveznem okrožju Kolumbija kot o 51. zvezni državi ZDA v predstavniškem domu kongresa. Razlog za podporo uličnim muralistom je bil torej političen.

Ampak v ameriški naravi je, da ljudje, ki jih je usoda podrla na tla, vstanejo, otresejo prah in gredo naprej. Tudi Jerry Saltz v svojem razmišljanju ostaja optimist. Priznava, da bo življenje po pandemiji zelo drugačno, a se ob ugotovitvi, da smo priče zadnjim dnem umetniškega sveta, kot ga poznamo, takoj vpraša, ali nismo morda že priče prvim dnevom novega, še neznanega sveta umetnosti. Tržišče in podporniki bodo znova oblikovali priložnosti, če ne, pa bodo razsežnosti prostora in ponudbe zakrili »krivico« in škodo. Razkošje, ki si ga je drugje težko privoščiti, in sistem, ki glede dosežkov vzbuja zavist, a v katerem je preveč stvari prepuščenih naključju in zasebnim vzgibom, da bi ga bilo v drugih okoljih dobro posnemati.


14.08.2021

Dvogovori umetnic/umetnikov: Iris Pokovec in Claudi Sovre

Mlada slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre nista še nikoli sodelovala in se osebno ne poznata, pa vendar ju je Žiga Bratoš povabil k skupnemu pogovoru. Sprejela sta izziv. Čeprav so njuni pristopi precej različni, sta oba igriva in tudi poglobljena ustvarjalca. Segata v skupni bazen blišča popularne kulture in potrošništva, ki ga hkrati prevprašujeta. Vsaj nekaj je v njunih delih filozofije pop arta. O tem, kakšne razmisleke tako nenavadno srečanje prinese, več v oddaji, ki je četrta in zadnja v poletnem ciklu Dvogovori umetnic/umetnikov. Tega je zasnovala Petra Tanko. Na fotografijah Iris Pokovec in Claudi Sovre, osebni arhiv


12.08.2021

Sebastian Jung: Intenzivna nega

Vsebine Programa Ars


11.08.2021

Jonas Kaufmann v Cankarjevem domu

Vsebine Programa Ars


06.08.2021

Dvogovori umetnic/umetnikov: Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic

V tretji oddaji cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je zasnovala Petra Tanko, sta gosta Boštjan Videmšek, novinar in pisatelj, ter fotoreporter Matjaž Krivic. Z njima smo se pogovarjali o skupnem zasledovanju novinarskih zgodb sedanjosti in motivaciji. V tem trenutku najbolj odmeva zgodba iz Kenije o zadnjih dveh severnih belih nosoroginjah in reševanju funkcionalno že izumrle vrste, ki sta jo soustvarila z Majo Prijatelj Videmšek. Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic sta s knjigo Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti ubrala k podnebni in okoljski tematiki povsem svež pristop. Videmškove članke sicer objavljajo največji svetovni časopisi, revije in spletni portali. Je avtor šestih knjig: Vojna terorja (v angleščini izšla pod naslovom 21st Century Conflicts), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen, Ultrablues (soavtor skupaj s Samom Rugljem in Žigo X. Gombačem), Na begu (v nemščini izšla pod naslovom Auf der Flucht), Dispatches from the Frontlines of Humanity (Cambridge Scholars Publishing) in Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (UMco), ki je bila lani izbrana za slovensko knjigo leta, v angleščini pa je izšla pod naslovom Plan B: How Not to Lose Hope in the Times of Climate Crisis. Videmšek je prejemnik številnih domačin in tujih novinarskih nagrad. Je tudi avtor dveh gledaliških iger – Rokova modrina (o pokojnem smučarju Roku Petroviču, svojemu vzorniku) in Lau(f) Story o češkem maratoncu in disidentu Emilu Zatopku. Matjaž Krivic je večkrat nagrajeni dokumentarni fotograf, ki dolgoročno spremlja zgodbe ljudi in krajev. Že 25 let v svojem intenzivnem, osebnem in estetsko prepričljivem slogu beleži obličje zemlje in upodablja revnejše dele sveta, ki jih zaznamujejo tradicija, družbeni nemiri in močna navzočnost religije. V zadnjih letih se je usmeril v okoljska vprašanja in se s svojim delom zavzema za bolj zeleno prihodnost. Njegovo delo in multimedijski projekti so bili na ogled v številnih galerijah, muzejih, razstaviščih na prostem v Sloveniji in po svetu ter na mednarodnih fotografskih festivalih, kot so La Gacilly Photo, Les Rencontres d’Arles in Visa pour l’image. Njegove fotografije objavljajo nacionalni in najrazličnejši mednarodni mediji, kot so Wired, Geo, Stern, Spiegel, Le Figaro, Le Monde, Newsweek, GQ, Internationale, D - La Repubblica, Wall Street Journal, Forbes in številni drugi. V četrti, zadnji oddaji poletnega cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, bosta gosta slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre. Gostil ju bo Žiga Bratoš.


06.08.2021

Festival Radovljica

S koncertom v tamkajšnji cerkvi sv. Petra se začenja 39. Festival Radovljica, ki bo do 22. avgusta ponudil deset raznolikih koncertnih večerov. Današnjemu odprtju festivala z ansamblom Sonatore de la Gioiosa Marca boste lahko prisluhnili tudi v neposrednem prenosu na našem tretjem programu. Festival Radovljica vsako leto ponudi pester spored, ki se sicer osredinja okoli takoimenovane stare glasbe, hkrati pa te okvire tudi venomer presega, predvsem s programi, ki so tako ali drugače vezani na slovenski prostor. Letos sta taka koncerta dva: torkov večer bo namenjen instrumentalnim skladbam, ki jih je nekoč hranila ljubljanska stolnica, prvič po njihovih izvirnih izvedbah na začetku 19. stoletja pa bomo v četrtek 19. avgusta lahko slišali samospeve ter klavirsko glasbo, ki jo je napisal baron Eduard de Lannoy, in je verjetno zvenela tudi ob aristokratskih druženjih na dvorcu Viltuš pri Mariboru. Omenimo še koncert, ki se bo tradicionalno preselil v cerkev z izjemnimi orglami v Velesovem, kjer bo Bart Jacobs z orkestrom rekonstruiral glasbo, ki jo je kot solist z orkestrsko spremljavo nekoč igral sam Johann Sebastian Bach, pa večer glasbe Johna Dowlanda, s katero se je z večkrat nagrajeno lansko debitantsko solistično ploščo proslavil slovenski lutnjar Bor Zuljan in jo bo prvič v Sloveniji predstavil prihodnji petek.


06.08.2021

Spot Program Ars (Nataša Dolenc)

Vsebine Programa Ars


06.08.2021

Spot Program Ars (Ivan Lotrič)

Vsebine Programa Ars


05.08.2021

Festival kratkega filma Shots

Vsebine Programa Ars


04.08.2021

Razstava Evropa – dediščina humanistov

Vsebine Programa Ars


03.08.2021

Goran Vojnovič: Nekoč so bili ljudje

Vsebine Programa Ars


Stran 44 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov