Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Steklenem atriju Mestne hiše je na ogled fotografska razstava Mnemosis Andreja Lamuta.
Nejasne, sanjske podobe zabrisanih motivov morda niso naša prva misel ob omembi fotografije, a prav taka so dela mladega fotografa Andreja Lamuta. Če je njegova prejšnja serija Nokturno z naslovom namigovala na noč, so noči oziroma stanju med spanjem in budnostjo zavezane tudi njegove fotografije na razstavi Mnemosis, ki bo od danes na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani.
Fotografije Andreja Lamuta se v likovnem smislu zdijo skorajda bližje slikarstvu kot fotografiji. Zrnati in nejasni motivi lovijo ravnotežje na meji med razpoznavnostjo in abstrakcijo. Podobe iz realnega sveta zaradi fotografovega pristopa prehajajo v fantastično. Drevesa, ljudje in drugi motivi so le še slutnja ali morda privid. Ta odločitev pa ni le estetska, temveč je zvezana z vsebino – umetnik namreč želi evocirati spremenjeno stanje zavesti, imenovano dnevna parahipnagogija – stanje med spanjem in budnostjo, ki ga pogosto spremljajo fantazme, miselni prebliski ali nenadne ideje. Ko se zavemo svoje okolice, ti prebliski izginejo. Kot je o seriji zapisala Mirjam Čančer, avtor fotografije v seriji razume kot vizualno materializacijo nedostopnih, oddaljenih misli in podob, za katere posameznik ve, da so obstajale v njegovi zavesti, vendar v spomin ne more priklicati njihove vsebine. Tudi tokrat je avtor posegel po analogni fotografiji, ki mu omogoča neposrednejši stik s fotografskim gradivom. Uporabil pa je tudi specifično tehniko razvijanja, ki traja eno uro, medtem je treba premikati banjico z razvijalcem.
Če fotografijo pogosto tesno povezujemo s spominom, pa Andrej Lamut poudarja, kako krhek in neujemljiv je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji. Naslov razstave Mnemosis morda res izhaja iz imena grške boginje spomina – Menmozine, a gledalec ima ob ogledu njegovih fotografij predvsem občutek, da mu je spomin na neko podobo spolzel med živčnimi celicami možganov.
V Steklenem atriju Mestne hiše je na ogled fotografska razstava Mnemosis Andreja Lamuta.
Nejasne, sanjske podobe zabrisanih motivov morda niso naša prva misel ob omembi fotografije, a prav taka so dela mladega fotografa Andreja Lamuta. Če je njegova prejšnja serija Nokturno z naslovom namigovala na noč, so noči oziroma stanju med spanjem in budnostjo zavezane tudi njegove fotografije na razstavi Mnemosis, ki bo od danes na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani.
Fotografije Andreja Lamuta se v likovnem smislu zdijo skorajda bližje slikarstvu kot fotografiji. Zrnati in nejasni motivi lovijo ravnotežje na meji med razpoznavnostjo in abstrakcijo. Podobe iz realnega sveta zaradi fotografovega pristopa prehajajo v fantastično. Drevesa, ljudje in drugi motivi so le še slutnja ali morda privid. Ta odločitev pa ni le estetska, temveč je zvezana z vsebino – umetnik namreč želi evocirati spremenjeno stanje zavesti, imenovano dnevna parahipnagogija – stanje med spanjem in budnostjo, ki ga pogosto spremljajo fantazme, miselni prebliski ali nenadne ideje. Ko se zavemo svoje okolice, ti prebliski izginejo. Kot je o seriji zapisala Mirjam Čančer, avtor fotografije v seriji razume kot vizualno materializacijo nedostopnih, oddaljenih misli in podob, za katere posameznik ve, da so obstajale v njegovi zavesti, vendar v spomin ne more priklicati njihove vsebine. Tudi tokrat je avtor posegel po analogni fotografiji, ki mu omogoča neposrednejši stik s fotografskim gradivom. Uporabil pa je tudi specifično tehniko razvijanja, ki traja eno uro, medtem je treba premikati banjico z razvijalcem.
Če fotografijo pogosto tesno povezujemo s spominom, pa Andrej Lamut poudarja, kako krhek in neujemljiv je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji. Naslov razstave Mnemosis morda res izhaja iz imena grške boginje spomina – Menmozine, a gledalec ima ob ogledu njegovih fotografij predvsem občutek, da mu je spomin na neko podobo spolzel med živčnimi celicami možganov.
Literarno nagrado kritiško sito, deseto po vrsti, je pred nekaj urami prejel Muanis Sinanović, in sicer za svojo četrto pesniško zbirko Krhke karavane. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, v končni žiriji pa je sodelovalo 12 članov društva.
.abeceda [ansambel za novo glasbo] deluje v sklopu Inštituta .abeceda. Delovanja zasedbe je mogoče razumeti dvoplastno. Obenem gre za združenje glasbenikov, ki lahko delujejo kot standardna komorna zasedba, specializirana za izvajanje sodobne glasbe, po drugi strani pa gre za širšo platformo, ki je trdno vpeta v opravilnost celotnega Inštituta .abeceda. V tem pogledu ponuja možnost za delovanje, preizkušanje ter predstavitve mladim skladateljem in izvajalcem, torej je nekakšen laboratorij za zagotavljanje infrastrukturne opore.
V ljubljanski Drami je bila sinoči premierno uprizorjena monodramska pripoved vsestranskega umetnika Jana Fabra, ki je tudi tokrat v avtorski projekt Nočni pisec združil različne umetniške izraze in teme, dnevniške zapiske, odlomke iz gledaliških besedil in znane skladbe, ki se vpletajo v njegovo biografijo. V slovenski različici predstave, ki je del širšega evropskega eksperimenta, je podobo Fabrovega alter ega poosebil in utelesil igralec Marko Mandić. Predstavo si je ogledala Magda Tušar.
Danes pozno popoldne je bila v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki slavnost s podelitvijo Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno slovensko literarno delo s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja. Že več kot mesec dni vemo, da so bili nominiranci štirje avtorji romanov: Andrej Blatnik, Gašper Kralj, Mirana Likar in Lucija Stepančič, izmed njih pa je žirija izbrala roman Škrbine Gašperja Kralja.
Nocoj bodo v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki drugič podelili Cankarjevo nagrado; leta 2019 so jo ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU – kot poklon velikemu književniku in kot priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku, izdano v knjižni obliki. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja (pesniška zbirka, roman, drama, zbirka kratkih pripovedi ali esejev). Žirija, ki jo sestavljajo Matej Bogataj, Ana Geršak, Niko Grafenauer, Darja Pavlič in Ivan Verč, je že aprila izbrala štiri nominirance - letos so to samo romani: Luknje Andreja Blatnika, Škrbine Gašperja Kralja, Pripovedovalec Mirane Likar in Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič.
Primož Trdan in Lidija Hartman v živo s snemanja koncerta na strehi Radia Slovenija
Vsebine Programa Ars
Z odprtjem skupinske razstave Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov se danes začenja obeleževanje 5. obletnice ustanovitve Dobre Vage, galerijskega, razstavnega in projektnega prostora pod arkadami na ljubljanski tržnici. Glavne programske smernice so: kolektivno vodenje galerije ter spodbujanje mladih umetnic in umetnikov v treh programskih sklopih Odprti atelje, Umetnik/umetnica na mesec ter prodajna galerija. Prispevek je pripravila Petra Tanko.
V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat predvajamo komorni skladbi Alfreda Šnitkeja, Klavirski trio in Sonato za violončelo in klavir št. 1. Šnitke je z neverjetno lahkoto uporabljal sredstva iz različnih glasbenih govoric, ki so mu bila na voljo, jih združeval ali ločeval kot dobesedne ali variirane citate, izkrivljene, predelane in na novo ustvarjene, ter povezoval na videz nasprotujoče si glasbene odlomke ali zvočne skupke. V glasbi Alfreda Šnitkeja je pomembno komponento pomenila ideja minljivosti in minevanja. Muzikolog Theodor Adorno je zapisal, da je bil celoten opus Alfreda Šnitkeja usmerjen h kompozicijskim preoblikovanjem, ki so predstavljala metaforo izginevanja, njegova glasba je bila slovo od življenja. Tudi sam skladatelj je rekel, da je nekoč na papir zapisal prečudovit akord, ki je kmalu za tem zarjavel.
Razstava Živimo v vznemirljivih časih, ki jo je pretekli teden odpovedal minister za kulturo Vasko Simoniti, ponovno vznemirja. V Koroški galeriji likovnih umetnosti so s strani ministrstva prejeli danes klic, da ministrstvo ne odpoveduje razstave, ki naj bi bila na ogled med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije v Evropskem parlamentu. V galeriji se bodo najprej posvetovali z umetniki ali bodo razstavo, po vseh peripetijah, kljub temu izvedli.
Zgodovinski spomin ohranjamo s pomočjo in močjo podob. Kolektivni spomin Slovenk in Slovencev je zaznamovalo tudi dogajanje pred 30 leti. V narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je na ogled razstava fotografij ob 30-letnici samostojnosti Slovenije, kot jo je ovekovečil fotoreporter Srđjan Živulović. Leta bežijo in spomini bledijo. Tri desetletja po prelomnih dogodkih je jasno, da je Živulović eden tistih fotoreporterjev, ki so za vedno zaznamovali kolektivne impresije Slovencev. Podobe osamosvojitve v našem spominu so velikokrat prav njegove fotoreporterske stvaritve.
Začetek gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice se odmika tudi zato, ker Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Mestna občina Ljubljana ne zmoreta skleniti dogovora o zemljiščih v lasti ljubljanske občine. Nacionalni svet za kulturo zato obe strani poziva, naj do konca junija skleneta dogovor, saj je od tega odvisna usoda gradbenega dovoljenja za projekt NUK2. Blaž Mazi
Neveljaven email naslov