Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
Film Corpus Christi, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca
Dvajsetletnemu Danielu se izteka bivanje v poboljševalnici, kjer so ga sredi brutalnega okolja prevzeli verski obredi in ministrira službujočemu župniku, ki navdušuje s svojim nekonvencionalnim pristopom. A kot nekdanji obsojenec ne more v semenišče in Daniela pošljejo na delo v lesni obrat v odročnem kraju. Po spletu naključij se tam predstavi za duhovnika in kmalu z velikim uspehom prevzame vodenje župnije ter pomaga krajanom pri njihovem soočenju s travmatično preteklostjo. A ves čas grozi, da ga bo ulovila tudi njegova lastna ...
Vzorec zgodbe o tujcu, ki pride v neko skupnost, in jo začne počasi spreminjati, oziroma razkrivati njeno pravo naravo, je poznan od Moliera in Gogolja do Pasolinija. Poljski celovečerec Corpus Christi, ki temelji na nekaj primerih iz resničnega življenja, ta vzorec seveda zelo dobro pozna, a hkrati upodobi realnost s tako svežino in energijo, kot da zgodbo gledamo prvič in kot da je v njej nekaj, kar sega še globlje od navedenih avtorskih izpeljav. Hkrati gledamo potovanje prestopnika Daniela, ki se po notranjem klicu prelevi v očeta Tomaža, in parabolo o življenjsko presežnem; provokativno upodobitev konfliktne, tudi grobe in nasilne vsakdanjosti ter značaja okostenelega delovanja institucij, majhnih krajev ter priliko o osebni veri, upanju in odrešitvi in o naravi religije nasploh.
Film Corpus Christi je po izvrstnem scenariju Mateusza Pacewicza režiral zanimiv poljski avtor mlajše generacije Jan Komasa in je lani doma pobral vse najvidnejše nagrade. Tudi sam bi se težko spomnil naslova, ki bi me letos bolj prevzel. Corpus Christi me je sem in tja spomnil na genialen ukrajinski film Pleme, ki je bil postavljen v zavod za gluhoneme mladoletnike, čeprav se bojim, da delam s primerjavo obema krivico, saj gre za povsem samosvoji deli. Morda jima je skupen predvsem izjemen avtorski talent in popolnoma prepričljivo obvladovanje prikazane snovi, časa in prostora. Pa to, da jima ni tuje nič človeškega, nasprotno, prav v tem najdeta misterij presežnega.
Delo vrhunsko krmari med lokalnim in univerzalnim, med humorjem in grozo, telesnim in duhovnim. Čeprav s svojim fizisom glavni igralec Bartosz Bielenia dobesedno nosi ves film, so odlično izbrani in vodeni tudi stranski liki in igralci. Gre skratka za celostno delo, ki navdušuje toliko bolj, ker bi lahko ostalo zgolj na ravni cenene anekdote.
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
Film Corpus Christi, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca
Dvajsetletnemu Danielu se izteka bivanje v poboljševalnici, kjer so ga sredi brutalnega okolja prevzeli verski obredi in ministrira službujočemu župniku, ki navdušuje s svojim nekonvencionalnim pristopom. A kot nekdanji obsojenec ne more v semenišče in Daniela pošljejo na delo v lesni obrat v odročnem kraju. Po spletu naključij se tam predstavi za duhovnika in kmalu z velikim uspehom prevzame vodenje župnije ter pomaga krajanom pri njihovem soočenju s travmatično preteklostjo. A ves čas grozi, da ga bo ulovila tudi njegova lastna ...
Vzorec zgodbe o tujcu, ki pride v neko skupnost, in jo začne počasi spreminjati, oziroma razkrivati njeno pravo naravo, je poznan od Moliera in Gogolja do Pasolinija. Poljski celovečerec Corpus Christi, ki temelji na nekaj primerih iz resničnega življenja, ta vzorec seveda zelo dobro pozna, a hkrati upodobi realnost s tako svežino in energijo, kot da zgodbo gledamo prvič in kot da je v njej nekaj, kar sega še globlje od navedenih avtorskih izpeljav. Hkrati gledamo potovanje prestopnika Daniela, ki se po notranjem klicu prelevi v očeta Tomaža, in parabolo o življenjsko presežnem; provokativno upodobitev konfliktne, tudi grobe in nasilne vsakdanjosti ter značaja okostenelega delovanja institucij, majhnih krajev ter priliko o osebni veri, upanju in odrešitvi in o naravi religije nasploh.
Film Corpus Christi je po izvrstnem scenariju Mateusza Pacewicza režiral zanimiv poljski avtor mlajše generacije Jan Komasa in je lani doma pobral vse najvidnejše nagrade. Tudi sam bi se težko spomnil naslova, ki bi me letos bolj prevzel. Corpus Christi me je sem in tja spomnil na genialen ukrajinski film Pleme, ki je bil postavljen v zavod za gluhoneme mladoletnike, čeprav se bojim, da delam s primerjavo obema krivico, saj gre za povsem samosvoji deli. Morda jima je skupen predvsem izjemen avtorski talent in popolnoma prepričljivo obvladovanje prikazane snovi, časa in prostora. Pa to, da jima ni tuje nič človeškega, nasprotno, prav v tem najdeta misterij presežnega.
Delo vrhunsko krmari med lokalnim in univerzalnim, med humorjem in grozo, telesnim in duhovnim. Čeprav s svojim fizisom glavni igralec Bartosz Bielenia dobesedno nosi ves film, so odlično izbrani in vodeni tudi stranski liki in igralci. Gre skratka za celostno delo, ki navdušuje toliko bolj, ker bi lahko ostalo zgolj na ravni cenene anekdote.
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.
V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.
Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.
Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.
Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.
Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.
Neveljaven email naslov