Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
Ukrajina in Slovenija imata skupno Unescovo območje naravne dediščine: bukove pragozdove. Ukrajina ima kar sedem območij vpisanih na Unscove sezname. Mesto Lvov, denimo, je stičišče vzhodne in zahodne kulture z elementi obeh svetov, ukrajinske lesene cerkve so dediščina celotnega človeštva. Kulturna dediščina je v oboroženih spopadih velikokrat tarča, saj predstavlja materialni okvir za identitete tam živečih ljudi. Zaposleni v muzejih in kulturnih ustanovah so ob začetku vojne skušali zaščititi, kar je bilo mogoče, del artefaktov so skrili tudi na Poljskem. Kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino v Ukrajini, v tem trenutku ne ve nihče. Blaž Mazi
Po tem, ko so decembra v Moderni galeriji tudi uradno potrdili, da bo Slovenijo na letošnjem Beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše, so slovenski paviljon v kavarni Moderne galerije uradno predstavili Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo, direktor Moderne galerije dr. Aleš Vaupotič in kustos slovenskega paviljona dr. Robert Simonišek. Ob lanskoletni novici, da bo Slovenijo letos zastopal Marko Jakše, so se v javnosti pojavila tudi ugibanja glede lokacije paviljona, ki se je v preteklih nekaj izvedbah bienala nahajal v glavnih prostorih Arzenala. Prostor je težko zagotoviti, še zlasti za več let, saj se je treba dogovarjati vsako leto znova, pravi Judita Krivec Dragan. Nadaljuje, da se bomo tudi letos predstavili v sklopu Arzenala, četudi na drugi lokaciji. Dela Marka Jakšeta, ki se v javnosti ne pojavlja, se sicer dobro povezujejo s temo domišljije in nadrealizma, ki ju je kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje, izziv pa je bil izbrati dela iz njegovega obsežnega opusa. Na ogled bodo slike iz zadnjih dveh desetletij, kot pravi kurator Robert Simonišek sta z umetnikom v ospredje postavila domišljijo kot tako. Postavitev bodo opremili s posebnimi svetlobnimi elementi in peskom, je kurator še pojasnil glede paviljona, ki bo v Benetkah svoja vrata odprl 21. aprila.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Nocoj ob 19:30 se Simfonični orkester RTV Slovenija vrača v svoj koncertni cikel Kromatika – tokrat z mlado domačo solistično zasedbo in dirigentom Raoulom Grüneisom. Koncert boste lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Arsu.
"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator," pravi ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk. Rodila se je v luganski regiji, a že dolgo časa živi v Kijevu. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Z njo se je za Svet kulture pogovarjal Vlado Motnikar. "Veliko intervjujev dajem. Občasno pišem članke za vzhodne medije, Slovenijo, Veliko Britanijo in druge države. Ni lahko pisati, že s fikcijo je problem, kaj šele s poezijo. A imamo odgovornost in kultura lahko pomaga kot nekakšna vedenjska terapija. Morali bomo ustvariti nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril sovražnik. Ruska propaganda je obsežna, zato uporabljamo pripovedovanje zgod, da ljudem pojasnjujemo, kaj se dogaja. Moji intervjuji so del informacijske vojne in informacijska vojna je prav tako del prave vojne," dodaja Jakimčuk.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
V ponedeljek se je pričel letošnji cikel sodobne glasbe Zvokotok, ki ga je tokrat oblikoval Sreven Loy, dirigent, skladatelj, strasten promotor nove glasbe v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi letošnje koncertne serije ter o njegovem delu z asnamblom Neofonía in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Odprtje ljubljanske Cukrarne je bilo lani nedvomno dogodek leta na kulturnem področju. Usmeritve novega prostora je tedaj nakazala razstava Čudovitost spomina, zdaj pa se z obsežno skupinsko razstavo Vračanje pogleda posvečajo umetnicam, ki v Sloveniji delujejo od devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Žal je tema žensk in umetnic še vedno aktualna, pravi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, ki je razstavo zasnovala v sodelovanju s še tremi kuratorkami – Maro Anjoli Vujić, Matejo Podlesnik in Alenko Trebušak. Na ogled so postavile dela skoraj šestdesetih ustvarjalk v različnih medijih – od slik, skulptur, videov, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov, pestre pa so tudi obravnavane teme, ki so razdeljene v štiri sklope: urbana in naravna krajina, telo oziroma figura, umetnostni sistem in družbeno politično okolje. Ti sklopi niso strogo začrtani in se med seboj prepletajo. Tudi zgodovino umetnosti vse preveč določa moški pogled, je ena izmed misli razstave, ki se z naslovom naslanja na knjigo Johna Bergerja Načini gledanja, v kateri se pisec sprašuje o pogledih na žensko v zgodovini umetnosti, ko je bila pogosto upodobljena kot objekt poželenja.
Kulturni center bar Cukrarna v Ljubljani nadaljuje koncertno sodelovanje s tretjim programom Radia Slovenija – programom Ars. Tokrat bosta v ospredju glas mlade pevke in vibrafon – Ajda Stina Turek in Vid Jamnik bosta na koncertu predstavila svoj skupni projekt, album Rajska ptica.
Neveljaven email naslov