Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kratkoprozni zbirki avtorica skozi drugačno tematsko prizmo bralca popelje v svoj značilni lok zanimanj – od skrbi za okolje in živali, fluidnosti človekove identitete do detabuizacije smrti in klasične družine.
»Čemu bi sklepali, da je prepad med človekom in svetom globlji in pomembnejši kot med dvema drugima vrstama bitij? Zakaj bi bil prepad med teboj in tem macesnom filozofsko resnejši kot med tem macesnom in na primer tistim detlom?«
Tako se sprašuje protagonist zgodbe Transfugij poljske nobelovke Olge Tokarczuk. V Transfugiju nas ta odpelje v resničnost, kjer se ljudje v ekstremni obliki rousseaujevskega vračanja k naravi odločijo za zdrs po evolucijski lestvici nazaj; spreminjajo se v živali in zatočišče v devastiranem svetu iščejo v naravnih rezervatih. Zgodba Transfugij je del zbirke Bizarne zgodbe, ki smo jo pred kratkim dobili v slovenščini, v prevodu Jane Unuk je izšla pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki.
Olga Tokarczuk je že v svojem nobelovskem predavanju z naslovom Pozorni pripovedovalec razmišljala o tem, ali je mogoče pisati zgodbe, ki bi se odmaknile od splošno veljavnih mnenj in na zadeve pogledale z drugačnega zornega kota. Prav to skuša doseči v svoji pisavi, tudi omenjeni zgodbi Transfugij, ki se odmika od antropocentrizma, pa tudi nasploh v zbirki Bizarne zgodbe. Bizarnost tu ni naključna, ob premaknjenem zornem kotu gledanja na resničnost je prav bizarnost nekakšno izhodišče pripovedi, ki vzbujajo potujenost, pravi prevajalka.
Bizarne zgodbe so zadnja izdana knjiga Olge Tokarczuk in njena tretja kratkoprozna zbirka, hkrati pa prva, ki smo jo v celoti dobili v slovenščini. V njej se bralec skozi drugačno tematsko prizmo podaja v avtoričin značilni lok zanimanj – od feminizma, skrbi za okolje in živali, fluidnosti človekove identitete, tudi spolne, do detabuizacije smrti in klasične družine. Močna linija je v zgodbah namenjena tudi človekovemu soočanju s tehnologijo in znanostjo, kljub vsemu pa je njeno primarno zanimanje namenjeno psihologiji junakov.
V kratkoprozni zbirki avtorica skozi drugačno tematsko prizmo bralca popelje v svoj značilni lok zanimanj – od skrbi za okolje in živali, fluidnosti človekove identitete do detabuizacije smrti in klasične družine.
»Čemu bi sklepali, da je prepad med človekom in svetom globlji in pomembnejši kot med dvema drugima vrstama bitij? Zakaj bi bil prepad med teboj in tem macesnom filozofsko resnejši kot med tem macesnom in na primer tistim detlom?«
Tako se sprašuje protagonist zgodbe Transfugij poljske nobelovke Olge Tokarczuk. V Transfugiju nas ta odpelje v resničnost, kjer se ljudje v ekstremni obliki rousseaujevskega vračanja k naravi odločijo za zdrs po evolucijski lestvici nazaj; spreminjajo se v živali in zatočišče v devastiranem svetu iščejo v naravnih rezervatih. Zgodba Transfugij je del zbirke Bizarne zgodbe, ki smo jo pred kratkim dobili v slovenščini, v prevodu Jane Unuk je izšla pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki.
Olga Tokarczuk je že v svojem nobelovskem predavanju z naslovom Pozorni pripovedovalec razmišljala o tem, ali je mogoče pisati zgodbe, ki bi se odmaknile od splošno veljavnih mnenj in na zadeve pogledale z drugačnega zornega kota. Prav to skuša doseči v svoji pisavi, tudi omenjeni zgodbi Transfugij, ki se odmika od antropocentrizma, pa tudi nasploh v zbirki Bizarne zgodbe. Bizarnost tu ni naključna, ob premaknjenem zornem kotu gledanja na resničnost je prav bizarnost nekakšno izhodišče pripovedi, ki vzbujajo potujenost, pravi prevajalka.
Bizarne zgodbe so zadnja izdana knjiga Olge Tokarczuk in njena tretja kratkoprozna zbirka, hkrati pa prva, ki smo jo v celoti dobili v slovenščini. V njej se bralec skozi drugačno tematsko prizmo podaja v avtoričin značilni lok zanimanj – od feminizma, skrbi za okolje in živali, fluidnosti človekove identitete, tudi spolne, do detabuizacije smrti in klasične družine. Močna linija je v zgodbah namenjena tudi človekovemu soočanju s tehnologijo in znanostjo, kljub vsemu pa je njeno primarno zanimanje namenjeno psihologiji junakov.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov