Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.