Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čakalnica

19.10.2020


Razstava Čakalnica predstavlja dela Andrzeja Wróblewskega, enega od vodilnih poljskih umetnikov 20. stoletja.

Kaj pomeni biti človek, ki čaka, je eno od vprašanj razstave Čakalnica v ljubljanski Moderni galeriji, na kateri so na ogled dela poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda med najbolj samosvojimi motivi tega umetnika, ki postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. A pri čakanju v njegovem opusu ne gre le za izkušnjo nekdanje socialistične oziroma komunistične Evrope, temveč je to prizorišče za obračun z življenjem nasploh, poudarja Marko Jenko, eden izmed kustosov razstave

Čakanje in čakalnico lahko v opusu Andrzeja Wróblewskega razumemo večplastno. Na najbolj neposredni ravni seveda lahko razmišljamo o čakanju v vsakdanjem življenju, v nekoliko širšem pomenu pa o mentaliteti čakalnice, kot je o nekdanjem Vzhodu razmišljal dramatik Heiner Müller. Vsi naj bi namreč čakali nekaj, za kar so pravzaprav vedeli, da ne bo nikoli prišlo – revolucija in brezrazredna družba se nista uresničili. Temo čakanja na razstavi razširi tudi izbor istočasnih čakalnic iz serije slovenskega slikarja Marjana Dovjaka.

Če je ena izmed rdečih niti razstave Andrzeja Wróblewskega v Moderni galeriji torej čakanje, pa je ključno tudi potovanje. Wróblewski v svojem kratkem življenju ni deloval le kot umetnik, temveč tudi kot umetnostni kritik – in v tej vlogi je skupaj Barbaro Majewsko leta 1956 potoval po Jugoslaviji. Šlo je za čas t.i. odjuge pod Hruščevom, torej po Stalinovi smrti leta 1953 in v politične stike se je vpenjalo tudi njuno potovanje, je povedala sokustosinja razstave Magdalena Ziółkowska

»Neposredni razlog za njun prihod v Jugoslavijo je bil pakt, ki sta ga leta 1955 Tito in Gomułka podpisala o sodelovanju med Poljsko in Jugoslavijo na področju kulture. Načrtovali so veliko mednarodno potujočo razstavo poljske sodobne umetnosti, ki bi bila na ogled v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju. Andrzej in Barbara naj bi v sklop priprav na razstavo raziskala kulturno življenje v Jugoslaviji, se srečala z umetniki in predstavniki ustanov in se spoznala s sodobnimi umetniškimi tendencami in gibanji v Jugoslaviji ter potem o tem poročala na Poljskem. In v resnici sta tedaj napisala dva članka o jugoslovanski umetniški sceni. Razstavo so leta 1957 sicer res izvedli, bila je na ogled v Moderni galeriji, a je Wróblevski žal že pred tem nepričakovano umrl in na razstavi ni bil navzoč. A z razstavo Čakalnica ne govorimo le o njunem obisku, temveč gledamo širše. Ozremo se na obdobje petdesetih, t. i. obdobje odjuge, a ta zgodovinski trenutek bi radi prenesli tudi v sedanjost. Pred nekaj meseci so bile prav tako številne vrste ljudi na ulici – in tako je ta zgodovinska metafora nenadoma postala zelo sodobna in spet zanimiva. To je zelo pomembno – tudi če govorimo o umetnosti izpred petdesetih ali sedemdesetih let, lahko nanjo gledamo iz sodobne perspektive, jo razumemo s svojimi izkušnjami in izhodišči.«

Čakanju in potovanju sta namenjena tudi dva izmed šestih sklopov razstave, ki jih je predstavil sokustos Wojciech Grzybał:

»Prvi segment se imenuje Delegata in pripoveduje o poti Andrzeja Wroblevskega in Barbare Majowske v Jugoslavijo jeseni 1956. Naslednji segment je naslovljen Ženskar, in tu med drugim vidimo pomembno delo, ki združuje motiv nagrobnika in ženskarja. Sledi sklop z motivi spreminjanja človeka v stol. To je ključen del razstave – tu so na ogled predvsem upodobitve čakalnic in vrst. Potem so še sklopi: matere, protagonist in deček – ta je prav tako zelo pomemben del razstave. Gre za najmanjšo sobo razstave, temno prebarvano, predstavljenih pa je pet upodobitev dečkov v različnih tehnikah. Številna dela so tokrat na ogled prvič po petdesetih ali šestdesetih letih, nekatera pa niso bila na ogled še nikoli.«

Wróblewski je o čakanju razmišljal tudi v scenariju za kratki film Čakalnica in razvidno je, da se različne teme pri njem prepletajo – predvsem pa sta si v njegovem poznem obdobju blizu čakanje in smrt. Najbolj jasno je temo čakanja razvil v motivu človeka, ki se spreminja v stol, tema smrti oziroma slutnja propada pa se stopnjuje po njegovi vrnitvi iz Jugoslavije. Sokustos razstave Marko Jenko pa med drugim poudarja tudi, da se ne želijo spraševati, kje je tisti čas glede na današnje stanje, ampak kje smo mi glede na tisti čas. Vprašanje si lahko v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Andreja Wróblewskega in Inštitutom Adama Mickiewicza, zastavite še do 10. januarja.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Čakalnica

19.10.2020


Razstava Čakalnica predstavlja dela Andrzeja Wróblewskega, enega od vodilnih poljskih umetnikov 20. stoletja.

Kaj pomeni biti človek, ki čaka, je eno od vprašanj razstave Čakalnica v ljubljanski Moderni galeriji, na kateri so na ogled dela poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda med najbolj samosvojimi motivi tega umetnika, ki postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. A pri čakanju v njegovem opusu ne gre le za izkušnjo nekdanje socialistične oziroma komunistične Evrope, temveč je to prizorišče za obračun z življenjem nasploh, poudarja Marko Jenko, eden izmed kustosov razstave

Čakanje in čakalnico lahko v opusu Andrzeja Wróblewskega razumemo večplastno. Na najbolj neposredni ravni seveda lahko razmišljamo o čakanju v vsakdanjem življenju, v nekoliko širšem pomenu pa o mentaliteti čakalnice, kot je o nekdanjem Vzhodu razmišljal dramatik Heiner Müller. Vsi naj bi namreč čakali nekaj, za kar so pravzaprav vedeli, da ne bo nikoli prišlo – revolucija in brezrazredna družba se nista uresničili. Temo čakanja na razstavi razširi tudi izbor istočasnih čakalnic iz serije slovenskega slikarja Marjana Dovjaka.

Če je ena izmed rdečih niti razstave Andrzeja Wróblewskega v Moderni galeriji torej čakanje, pa je ključno tudi potovanje. Wróblewski v svojem kratkem življenju ni deloval le kot umetnik, temveč tudi kot umetnostni kritik – in v tej vlogi je skupaj Barbaro Majewsko leta 1956 potoval po Jugoslaviji. Šlo je za čas t.i. odjuge pod Hruščevom, torej po Stalinovi smrti leta 1953 in v politične stike se je vpenjalo tudi njuno potovanje, je povedala sokustosinja razstave Magdalena Ziółkowska

»Neposredni razlog za njun prihod v Jugoslavijo je bil pakt, ki sta ga leta 1955 Tito in Gomułka podpisala o sodelovanju med Poljsko in Jugoslavijo na področju kulture. Načrtovali so veliko mednarodno potujočo razstavo poljske sodobne umetnosti, ki bi bila na ogled v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju. Andrzej in Barbara naj bi v sklop priprav na razstavo raziskala kulturno življenje v Jugoslaviji, se srečala z umetniki in predstavniki ustanov in se spoznala s sodobnimi umetniškimi tendencami in gibanji v Jugoslaviji ter potem o tem poročala na Poljskem. In v resnici sta tedaj napisala dva članka o jugoslovanski umetniški sceni. Razstavo so leta 1957 sicer res izvedli, bila je na ogled v Moderni galeriji, a je Wróblevski žal že pred tem nepričakovano umrl in na razstavi ni bil navzoč. A z razstavo Čakalnica ne govorimo le o njunem obisku, temveč gledamo širše. Ozremo se na obdobje petdesetih, t. i. obdobje odjuge, a ta zgodovinski trenutek bi radi prenesli tudi v sedanjost. Pred nekaj meseci so bile prav tako številne vrste ljudi na ulici – in tako je ta zgodovinska metafora nenadoma postala zelo sodobna in spet zanimiva. To je zelo pomembno – tudi če govorimo o umetnosti izpred petdesetih ali sedemdesetih let, lahko nanjo gledamo iz sodobne perspektive, jo razumemo s svojimi izkušnjami in izhodišči.«

Čakanju in potovanju sta namenjena tudi dva izmed šestih sklopov razstave, ki jih je predstavil sokustos Wojciech Grzybał:

»Prvi segment se imenuje Delegata in pripoveduje o poti Andrzeja Wroblevskega in Barbare Majowske v Jugoslavijo jeseni 1956. Naslednji segment je naslovljen Ženskar, in tu med drugim vidimo pomembno delo, ki združuje motiv nagrobnika in ženskarja. Sledi sklop z motivi spreminjanja človeka v stol. To je ključen del razstave – tu so na ogled predvsem upodobitve čakalnic in vrst. Potem so še sklopi: matere, protagonist in deček – ta je prav tako zelo pomemben del razstave. Gre za najmanjšo sobo razstave, temno prebarvano, predstavljenih pa je pet upodobitev dečkov v različnih tehnikah. Številna dela so tokrat na ogled prvič po petdesetih ali šestdesetih letih, nekatera pa niso bila na ogled še nikoli.«

Wróblewski je o čakanju razmišljal tudi v scenariju za kratki film Čakalnica in razvidno je, da se različne teme pri njem prepletajo – predvsem pa sta si v njegovem poznem obdobju blizu čakanje in smrt. Najbolj jasno je temo čakanja razvil v motivu človeka, ki se spreminja v stol, tema smrti oziroma slutnja propada pa se stopnjuje po njegovi vrnitvi iz Jugoslavije. Sokustos razstave Marko Jenko pa med drugim poudarja tudi, da se ne želijo spraševati, kje je tisti čas glede na današnje stanje, ampak kje smo mi glede na tisti čas. Vprašanje si lahko v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Andreja Wróblewskega in Inštitutom Adama Mickiewicza, zastavite še do 10. januarja.


27.08.2021

Kino Otok v Izoli

Vsebine Programa Ars


27.08.2021

Filmski festival v Karlovih Varih

Vsebine Programa Ars


27.08.2021

Za družbene spremembe s knjigo v roki!

Vsebine Programa Ars


20.08.2021

Kdo se boji kulture?

“Malo poležiš in pojambraš, da ti država časti rento, ti pa lahko bluziš. V bistvu so kar prebrisani tile kulturniki, medtem, ko norci dejansko garajo za minimalca,” je samo ena od izjav o slovenski kulturi, ki jo lahko srečate na družabnih omrežjih ali digitalnih panojih po mestih v okviru kampanje Kulturno-kreativni imperativ, s katero Center za kreativnost, ki deluje pod okriljem Muzeja za arhitekturo v Ljubljani, opozarja na zmotna prepričanja o kulturno-kreativnem sektorju. Blaž Mazi.


20.08.2021

Sequentia: Pesmi in videnja o koncu sveta

Vsebine Programa Ars


Stran 43 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov