Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo.

V teh dneh je v spletnem arhivu Televizije Slovenija dostopen francoski dokumentarni film Berlinski zid na velikem platnu. Kot vemo, je zid med letoma 1961 in 1989 razmejeval vzhodni in zahodni Berlin in naj bi ustavil izseljevanje prebivalcev iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo. Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo. Ob tej priložnosti se je Tina Poglajen ozrla k filmskemu ustvarjanju v obeh Nemčijah.

Filmsko ustvarjanje v razdeljeni Nemčiji se je rodilo tako rekoč iz ruševin; v letih po vojni je bil velik del nemške prestolnice v popolnem razdejanju, življenje pa je bilo težko. Kljub temu je med obema deloma mesta dolgo deloval Grenzkino, ali, Kino na meji, ki je nastal skupaj z Berlinalom. Državljani Nemške demokratične republike so zaradi kina lahko redno zahajali v zahodni del mesta; če so predložili dokumente, ki so dokazovali, da prihajajo iz vzhoda, so jim v »kinu na meji« priznali popust, vojaška vlada pa je kinematografom iz Zahodnega Berlina za takšno politiko pobiranja vstopnine priznala davčno olajšavo. A medtem, ko je Berlinale deloval naprej, je Kino na meji z zidom zamrl.

Iz desetletij po vojni so v nemškem filmu dobro znani mejniki, kot je bil leta 1962 podpis Oberhausenskega manifesta, ki je prekinil z »očkovim filmom« (Papas Kino). Poznamo tudi režiserje, ki so ključno spreminjali podobo nemškega filma, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. Redkeje pa slišimo za »drugo stran« nemške filmske zgodovine. Delitev med »avtoritarnim« vzhodom in »svobodnim« zahodom namreč le ni bila tako preprosta, kot se zdi: cenzura ni obsegala le (zahodnih) filmov v Vzhodni Nemčiji, temveč je (vzhodne) filme cenzurirala tudi Zvezna republika Nemčija. O tem sem povprašala Petra Mänza, vodjo stalne zbirke in razstav v muzeju filma in televizije Nemške kinoteke.

»Režiserji, kot je bil Wolfgang Staudte, so svojo kariero začeli ob koncu obdobja nacizma, nato pa so s snemanjem filmov nadaljevali za vzhodnonemški državni filmski studio DEFA. Staudte je po romanu Podložnik Heinricha Manna posnel istoimenski film, komično dramo, v kateri se protagonist Diederich Heßling vsega boji, a se nato hitro nauči, da se mora, če hoče biti v življenju uspešen, prilizovati tistim, ki so od njega močnejši, in zatirati tiste, ki so šibkejši. Gre za primer filma, pri katerem vidimo, da so v vzhodni Nemčiji včasih snemali veliko bolj kritične filme, kot so bili dovoljeni v Zahodni Nemčiji. Podložnika so po premieri v Zahodni Nemčiji prepovedali, in trajalo je dolga leta, preden so ga lahko videli tudi Zahodni Nemci. To se je na zahodu spremenilo po Oberhausenskem manifestu in začetku novega nemškega filma, z režiserji, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. V vzhodni Nemčiji pa so režiserji, ki so bili bolj kritični, imeli vse več težav, njihove filme pa so začeli prepovedovati.«

Berlinski zid je postal propagandno sredstvo; na vzhodu so ga začeli predstavljati kot obrambo pred grožnjo napada Zahoda, na Zahodu pa kot simbol avtoritarnosti Vzhoda. Kot izvemo v dokumentarnem filmu Berlinski zid na velikem platnu, je odličen primer slednjega film Ustavite vlak 349, zahodna koprodukcija o beguncu iz vzhodnega Berlina, ki ga Američani velikodušno rešijo. V filmu je nastopil ameriški igralec Sean Flynn, sin igralca Errola Flynna, ki naj bi se pritoževal, da so dialogi v filmu proti-ameriško naravnani, zato so jih spremenili v bolj patriotske. Na vzhodu je nastal satirični film Nedeljski vozniki režiserja Gerharda Kleina in scenarista Wolfganga Kohlhaasa, ki smeši skupino nezadovoljnih meščanov, ki skušajo pobegniti iz nemške demokratične republike. Ali uspešnica Strogo zaupno o dvojnem agentu, ki v vzhodni Berlin prinese načrte za napad Zahodnih sil, film, ki so ga uspešno izvozili tudi v druge države t. i. vzhodnega bloka; film je tako na Vzhodu kot na Zahodu spodbudil v tistem času izjemno priljubljeni vohunski žanr.

Podobnih filmov je bilo na obeh straneh še nešteto, a že v šestdesetih so se stvari začele spreminjati. Najprej, seveda, s podpisom oberhausenskega manifesta, s katerim je skupina mladih in za tiste čase radikalnih zahodnonemških filmarjev razglasila, da je stari film mrtev, in da verjamejo v novega. Iz gibanja so pozneje izšli režiserji in režiserke, kot so Rainer Werner Fassbinder, Werner Herzog, Wim Wenders, Margarethe von Trotta in Helke Sander. Korenito so spremenili nemško filmsko industrijo: da se jim ne bi bilo treba uklanjati tržnim zakonitostim komercialnega filma in bi lahko snemali umetniške filme, so zahtevali državno podporo. Njihovi filmi so bili kritični do institucij, ki so privilegirale ene in zapostavljale druge, obravnavali so posledice krute nemške preteklosti, marginalizirane skupine, odtujeno mladino, meje liberalnih demokracij in novinarsko integriteto. Njihove filme, kot so Ali: Strah ti poje dušo, Jaz sem slon, gospa, Aguirre, srd božji, Ameriški prijatelj in drugi, danes uvrščajo med filmske klasike.

Konec šestdesetih je za vedno začelo spreminjati okostenele zahodnonemške strukture tudi študentsko gibanje, ki je s seboj prineslo tudi gibanje za pravice LGBT. To je imelo skupaj s feminističnim uporom izjemen učinek: Bundestag je leta 1969 dekriminaliziral homoseksualne odnose. Evforijo, ki je sledila, vendarle nekoliko zmedel film Rose von Prauenheim, Perverzen ni homoseksualec, ampak položaj, v katerem živi. Scenarij zanj je von Prauenheim napisal skupaj z Martinom Danneckerjem, ki je bil soavtor prve zahodnonemške sociološke študije o homoseksualnosti. Film predstavi vse stereotipe o gejevskem življenju, ironično potrdi vse predsodke in se izogne samopomilovanju; geji bi morali izstopati in bi morali biti ponosni na svojo »perverznost«, kot so to poimenovali drugi.

V zadnjih letih razdeljene Nemčije so zahodnonemška občinstva in kritike vzhodnonemški filmi začeli navduševati. Konrad Wolf je leta 1980 posnel Solo Sunny, film o nekdanji mehaničarki Ingrid Sommer, ki živi v (takrat še) zanikrnem Prenzlauer Bergu, s svojo glasbeno skupino izvede turnejo po državi, igra pa jo Renate Krößner, ki je za svoj nastop istega leta na Berlinalu dobila srebrnega medveda. Film je nemudoma postal uspešnica tudi zunaj meja Nemške demokratične republike. Morda tudi zato, ker je življenje v Vzhodni Nemčiji prikazal precej realistično – kar je bil velik odmik od drugih filmov studia DEFA, ki so se v tistem času že veliko bolj izogibali prikazovanju stisk in družbeno-politične represije.

Za konec seveda ne moremo mimo ikoničnega filma Nebo nad Berlinom, ki ga je leta 1987 – skoraj tik pred padcem zidu – posnel Wim Wenders. Film prikazuje razdeljeno mesto skozi oči angela varuha, ki se spusti na zemljo. Wenders je film hotel posneti na nikogaršnji zemlji tik ob zidu, zato se je sestal z vzhodnonemškim ministrom za film. Temu ni bilo všeč, da angeli lahko potujejo skozi katerikoli zid – torej, tudi berlinski zid – zato ga je zavrnil. Ekipa filma je nato postavila lažen zid na Potsdamskem trgu. Film Berlin upodobi kot razcepljeno mesto v več kot v enem pomenu besede: po eni strani je neskončno zanimivo, celo očarljivo, po drugi pa ga še vedno hudo preganja preteklost. Verjetno gre za najbolj poetičen filmski prikaz Berlina doslej, ki je zgodovinske in družbene občutke osamljenosti, ločenosti in nesreče razdeljenega mesta izrazil skozi poezijo v besedi in sliki.