Na Televiziji Slovenija si lahko ta petek v rubriki Kinoteka ogledate prvega od del iz cikla znanstvenofantastičnega filma, in sicer Nevidnega človeka Jamesa Whalea iz leta 1933.

Na Televiziji Slovenija si lahko ta petek v rubriki Kinoteka ogledate prvega od del iz cikla znanstvenofantastičnega filma, in sicer Nevidnega človeka Jamesa Whalea iz leta 1933. V središču je znanstvenik, ki izumi formulo za nevidnost. Denis Valič razmišlja o vplivu tega filma na žanr grozljivke.

Če bi nas kateri izmed velikih poznavalcev zgodovine filma ­– pa naj bi to bil tradicionalist »stare šole«, kot na primer Georges Sadoul, ali pa predstavnik sodobnega zgodovinopisja, kot na primer David Bordwell ­–, želel seznaniti z likom Jamesa Whalea, ameriškega režiserja angleških korenin, bi nam ga najverjetneje predstavil kot eno od »tragičnih osebnosti« zgodovine filma. Kot cineasta, ki je s svojo inovativnostjo, tehnično podkovanostjo, slogovno virtuoznostjo ter idejno prodornostjo temeljno pripomogel k razvoju filmske umetnosti, a je kmalu zatem postal žrtev lastnega uspeha. Danes zanj vedo le redki, čeprav smo na prelomu stoletja dobili odmevno in uspešno kostumsko dramo, delno biografske Bogove in pošasti, s katerimi je Bill Condon poskušal obuditi spomin na tega mojstra grozljivk. Poleg tega nam je eden najuspešnejših filmov letošnjega leta ponudil novo interpretacijo lika, ki ga je v svet filma vpeljal prav Whale – Nevidnega človeka.

Kdo je torej James Whale, avtor prvega Nevidnega človeka iz leta 1933? Odgovor, ki ga ponuja večina zgodovinskih pregledov sedme umetnosti, je osupljivo enoznačen: James Whale velja za eno ključnih figur pri izoblikovanju žanra klasične grozljivke. Lahko bi celo rekli, da mu je četverka del, posnetih v odboju od leta 1931 do leta 1935, namreč Frankenstein, Stara mračna hiša, Nevidni človek in Frankensteinova nevesta, prinesla kar prestižni naziv enega izvornih očetov grozljivke. Kar bo presenetilo tiste, ki so bili prepričani, da vloga »očeta« tega žanra pripada Francozu Georgesu Mélièsu. A to ni povsem natančno. Če že, je bil Méliès »praoče« grozljivke. Njegova dela, v največji meri ustvarjena že v teku prvega desetletja 20. stoletja, so sprožila rojstvo bolj generičnega žanra domišljijskega filma oziroma filmske fantastike; vpeljala so tudi posamezne tehnično-slogovne postopke, na primer dvojno in večkratno ekspozicijo, spreminjanje hitrosti (torej upočasnitve, pohitritve), pa stop trik. Ti postopki so pomenili temelje za proces formacije žanra klasične grozljivke.

Ta, na prvi pogled specifično hollywoodski žanr, se je torej formiral v procesu, ki je potekal skozi celotna 20. leta in v katerem so se prepletali tako močni, izrazito evropski vplivi, kot tudi že značilno hollywoodski elementi. Prve je bilo še najbolj izrazito zaznati na duhovno-idejni ravni. To so bili vplivi nemškega ekspresionizma ter gledališča Maxa Reinhardta. Poenostavljeno jih lahko povzamemo kot umik od naturalističnih oblik in barv, poudarjeno prikazovanje notranjega sveta posameznika in njegovih čustev, kar se je na vizualni ravni izražalo preko posebnih scenografskih rešitev, osvetlitve, kompozicij, ki so težile k poudarjanju deformacij, vpeljave subjektivne kamere. Med hollywoodske vplive pa velja v prvi vrsti vključiti nadgradnjo tradicije ti. Shockerjev ter groteskne igralske kreacije Lona Chaneyja.

Vsi ti vplivi so se naposled združili v nizu filmov iz studia Universal, pri katerih je osrednjo vlogo odigral prav James Whale. Kot prišlek iz Evrope je dobro poznal tako njeno ekspresionistično tradicijo, kot tudi temačno atmosfero porajajoče se industrijske družbe (njegov rojstni Dudley je bil eno prvih središč industrijske revolucije). Nenazadnje je v okvir žanra klasične grozljivke znal domiselno zliti tudi osebno izkušnjo vojne in povojnih strahov. Zato ne preseneča, da je prav Whale grozljivki dal nekaj arhetipskih pošasti – na primer ikoničnega Frankensteina, ob katerem razmišlja o nečloveški, pošastni naravi ljudi, pa Nevidnega človeka, s katerim je sijajno utelesil tisto primarno človeško čustvo, »nevidni« strah. In prav to delo predstavlja slogovni vrhunec njegovega niza grozljivk, hkrati pa še vedno aktualen portret norosti, ki se porodi iz človekove želje po moči in nadvladi drugega.

S svojimi deli je Whale razkril skoraj neskončni potencial grozljivega žanra – nagovoril je nekaj najbolj primarnih človekovih čustev in s tem sprožil osupljivi razcvet grozljivke v naslednjih desetletjih. A ta je bil kmalu tako silovit in ploden, da je pod težo njegovega uspeha v pozabo utonilo tudi Whaleovo ime.