Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na zeleno luč vlade čaka 31 filmskih projektov.
Poročali smo že o zastoju javnega sofinanciranja slovenskega filma, torej filmskega programa, ki ga po zakonu izvaja Slovenski filmski center. Slovenski filmski ustvarjalci so opozorili, kakšne težave jim povzroča blokada slovenskega filma, kot so jo poimenovali: ker producenti kljub že opravljenem delu še niso prejeli pogodbeno dogovorjenih sredstev, tudi sami ne morejo poplačati svojih sodelavcev, ki sodelujejo ali so sodelovali pri ustvarjanju javno sofinanciranih filmov. Nastala je torej veriga dolgov, pri čemer je še posebej sporno dejstvo, da jo je sprožila prav država sama, ki bi morala biti varuhinja zakonitosti in ki bi s svojim delovanjem morala dajati zgled in spodbujati zaupanje v pravni red.
Trenutno na zeleno luč vlade čaka 31 filmskih projektov; nekateri med njimi so že končani in so že doživeli uspešne mednarodne premiere, kot denimo slovenska manjšinska koprodukcija Bog obstaja, ime ji je Petrunija; številni drugi pa so se »zataknili« celo v zadnjih fazah snemanja. Nastal je dvojen problem, na katerega smo opozorili v ponedeljkovem Studiu ob 17h. Filmski center kot posredni proračunski porabnik še ni prejel sredstev od ministrstva za kulturo, saj sta se v postopek odločanja namreč vpletli še ministrsto za finance in vlada. Slednja je v zadnjih petih mesecih, odkar so filmarji opozorili na problem, vzpostavila novo pravno prakso in zanjo še ni ponudila prepričljive zakonske utemeljitve. Vlada še ni odgovorila na vprašanje, zakaj letos soodloča o tem, kdaj in kateri filmski projekti bodo poplačani. Še več: vlada še ni dala ne rdeče ne zelene luči – ima namreč pristojnost, da projekte tudi zavrne –, temveč z odločanjem odlaša. Z vladnega urada za komuniciranje so, kot smo že poročali, odgovorili le, da so projekti, o katerih že več mesecev odloča vlada tako obsežni, da potrebujejo več informacij in več časa za odločanje.
Poleg dolgov in z njimi povezanih življenjskih stisk filmskih ustvarjalcev domači producenti kot koprodukcijski partnerji ostajajo dolžni svojim partnerjem v tujini; z zastojem vlada posredno krni še njihov s trdim delom pridobljeni ugled in izvenproračunska sredstva za film, ki so jih pridobili v mednarodnem okolju. Z vprašanjem o tem, kakšna je zakonska podlaga, da sta se letos v proces potrjevanja nacionalnega filmskega programa vključila še finančno ministrstvo in vlada, sem se obrnil na predstavnike uradnih institucij.
Z urada za komuniciranje so odgovorili, da je uvrščanje projektov v Načrt razvojnih programov določeno z 31. členom Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2020/2021. Odgovorili so tudi na vprašanje, ali se z uvrščanjem filmov v Načrt razvojnih programov nepovratne državne subvencije filmov spreminjajo v investicije, za katere je potrebno soglasje vlade.
Kot so zapisali v vladi, se uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ po tolmačenju ministrstva za finance smiselno uporablja za vse projekte, ne le za investicije. Iz vlade še dodajajo, da za je to vprašanje pristojno finančno ministrstvo.
Iz finančnega ministrstva so odgovorili, da uvrščanje filmov Načrt razvojnih programov ni novost: »Filmski projekti se financirajo v skladu z veljavno shemo državne pomoči, zato morajo biti na podlagi zakona o javnih financah vključeni v Načrt razvojnih programov.« Dodajajo še, da je z vidika državnega proračuna primarno pristojni resor kulturno ministrstvo, ki je »dolžno upoštevati in posredovati proračunska pravila posrednim proračunskim uporabnikom, ki so v njegovi pristojnosti«.
In kaj pravijo na kulturnem ministrstvu? Kulturno ministrstvo je namreč tisto, ki po novi praksi oziroma tolmačenju predloži projekte oziroma gradivo v odločanje vladi. Z ministrstva za kulturo odgovarjajo, da so gradiva med njimi in ministrstvom za finance usklajena in dodajajo, da je za »uvrstitev gradiv na vlado pristojen generalni sekretariat vlade«.
Iz uradnih odgovorov je razvidno izmikanje jasnemu odgovoru na vprašanje, zakaj se je letos javno sofinanciranje slovenskega filma zataknilo, čeprav je odgovor v resnici preprost. Zataknilo se je, ker se lahko zataknilo; ker se je vlada odločila, da (tudi) na filmskem področju izkoristi vse razpoložljive vzvode odločanja za (milo rečeno) nagajanje njej domnevno nenaklonjenih filmarjev ali za (spekulativno rečeno) preureditev filmskega področja in njegovo podreditev vladni politiki in interesom njej lojalnih posameznikov. Brez dlake na jeziku lahko zapišem, da je ta pot korak nazaj v producentsko ureditev, kot smo jo poznali nekoč. Po treh desetletjih samostojne države se na filmskem področju utegnemo vrniti v predosamosvojitveno stanje, ko je bil glavni filmski producent država.
Na zeleno luč vlade čaka 31 filmskih projektov.
Poročali smo že o zastoju javnega sofinanciranja slovenskega filma, torej filmskega programa, ki ga po zakonu izvaja Slovenski filmski center. Slovenski filmski ustvarjalci so opozorili, kakšne težave jim povzroča blokada slovenskega filma, kot so jo poimenovali: ker producenti kljub že opravljenem delu še niso prejeli pogodbeno dogovorjenih sredstev, tudi sami ne morejo poplačati svojih sodelavcev, ki sodelujejo ali so sodelovali pri ustvarjanju javno sofinanciranih filmov. Nastala je torej veriga dolgov, pri čemer je še posebej sporno dejstvo, da jo je sprožila prav država sama, ki bi morala biti varuhinja zakonitosti in ki bi s svojim delovanjem morala dajati zgled in spodbujati zaupanje v pravni red.
Trenutno na zeleno luč vlade čaka 31 filmskih projektov; nekateri med njimi so že končani in so že doživeli uspešne mednarodne premiere, kot denimo slovenska manjšinska koprodukcija Bog obstaja, ime ji je Petrunija; številni drugi pa so se »zataknili« celo v zadnjih fazah snemanja. Nastal je dvojen problem, na katerega smo opozorili v ponedeljkovem Studiu ob 17h. Filmski center kot posredni proračunski porabnik še ni prejel sredstev od ministrstva za kulturo, saj sta se v postopek odločanja namreč vpletli še ministrsto za finance in vlada. Slednja je v zadnjih petih mesecih, odkar so filmarji opozorili na problem, vzpostavila novo pravno prakso in zanjo še ni ponudila prepričljive zakonske utemeljitve. Vlada še ni odgovorila na vprašanje, zakaj letos soodloča o tem, kdaj in kateri filmski projekti bodo poplačani. Še več: vlada še ni dala ne rdeče ne zelene luči – ima namreč pristojnost, da projekte tudi zavrne –, temveč z odločanjem odlaša. Z vladnega urada za komuniciranje so, kot smo že poročali, odgovorili le, da so projekti, o katerih že več mesecev odloča vlada tako obsežni, da potrebujejo več informacij in več časa za odločanje.
Poleg dolgov in z njimi povezanih življenjskih stisk filmskih ustvarjalcev domači producenti kot koprodukcijski partnerji ostajajo dolžni svojim partnerjem v tujini; z zastojem vlada posredno krni še njihov s trdim delom pridobljeni ugled in izvenproračunska sredstva za film, ki so jih pridobili v mednarodnem okolju. Z vprašanjem o tem, kakšna je zakonska podlaga, da sta se letos v proces potrjevanja nacionalnega filmskega programa vključila še finančno ministrstvo in vlada, sem se obrnil na predstavnike uradnih institucij.
Z urada za komuniciranje so odgovorili, da je uvrščanje projektov v Načrt razvojnih programov določeno z 31. členom Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2020/2021. Odgovorili so tudi na vprašanje, ali se z uvrščanjem filmov v Načrt razvojnih programov nepovratne državne subvencije filmov spreminjajo v investicije, za katere je potrebno soglasje vlade.
Kot so zapisali v vladi, se uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ po tolmačenju ministrstva za finance smiselno uporablja za vse projekte, ne le za investicije. Iz vlade še dodajajo, da za je to vprašanje pristojno finančno ministrstvo.
Iz finančnega ministrstva so odgovorili, da uvrščanje filmov Načrt razvojnih programov ni novost: »Filmski projekti se financirajo v skladu z veljavno shemo državne pomoči, zato morajo biti na podlagi zakona o javnih financah vključeni v Načrt razvojnih programov.« Dodajajo še, da je z vidika državnega proračuna primarno pristojni resor kulturno ministrstvo, ki je »dolžno upoštevati in posredovati proračunska pravila posrednim proračunskim uporabnikom, ki so v njegovi pristojnosti«.
In kaj pravijo na kulturnem ministrstvu? Kulturno ministrstvo je namreč tisto, ki po novi praksi oziroma tolmačenju predloži projekte oziroma gradivo v odločanje vladi. Z ministrstva za kulturo odgovarjajo, da so gradiva med njimi in ministrstvom za finance usklajena in dodajajo, da je za »uvrstitev gradiv na vlado pristojen generalni sekretariat vlade«.
Iz uradnih odgovorov je razvidno izmikanje jasnemu odgovoru na vprašanje, zakaj se je letos javno sofinanciranje slovenskega filma zataknilo, čeprav je odgovor v resnici preprost. Zataknilo se je, ker se lahko zataknilo; ker se je vlada odločila, da (tudi) na filmskem področju izkoristi vse razpoložljive vzvode odločanja za (milo rečeno) nagajanje njej domnevno nenaklonjenih filmarjev ali za (spekulativno rečeno) preureditev filmskega področja in njegovo podreditev vladni politiki in interesom njej lojalnih posameznikov. Brez dlake na jeziku lahko zapišem, da je ta pot korak nazaj v producentsko ureditev, kot smo jo poznali nekoč. Po treh desetletjih samostojne države se na filmskem področju utegnemo vrniti v predosamosvojitveno stanje, ko je bil glavni filmski producent država.
Počastitev prejemnikov najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke za leto 2022. Prejemnika velike Prešernove nagrade sta klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Nagrado Prešernovega sklada leta 2022 pa prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnica in pisateljica Anja Štefan za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica, dramska igralka Jette Ostan Vejrup za več premiernih vlog v zadnjih treh letih, skladatelj Damijan Močnik za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za vlogo Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri in vlogo Marguerite v Gounodovem Faustu, slikar Dušan Kirbiš za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, režiserka ter avtorica animiranih filmov Špela Čadež za režijo animiranega filma Steakhouse. Režiserka proslave ob slovenskem kulturnem prazniku je Katja Pegan.
Na predvečer kulturnega praznika bodo v Cankarjevem domu počastili prejemnike najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke. Prejemnika velike Prešernove nagrade sta tokrat klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Nagrado Prešernovega sklada leta 2022 pa prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnica in pisateljica Anja Štefan za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica, dramska igralka Jette Ostan Vejrup za več premiernih vlog v zadnjih treh letih, skladatelj Damijan Močnik za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za vlogo Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri in vlogo Marguerite v Gounodovem Faustu, slikar Dušan Kirbiš za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, režiserka ter avtorica animiranih filmov Špela Čadež za režijo animiranega filma Steakhouse.
Na predvečer kulturnega praznika bodo v Cankarjevem domu počastili prejemnike najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke. Prejemnika velike Prešernove nagrade sta tokrat klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Nagrado Prešernovega sklada leta 2022 pa prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnica in pisateljica Anja Štefan za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica, dramska igralka Jette Ostan Vejrup za več premiernih vlog v zadnjih treh letih, skladatelj Damijan Močnik za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za vlogo Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri in vlogo Marguerite v Gounodovem Faustu, slikar Dušan Kirbiš za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, režiserka ter avtorica animiranih filmov Špela Čadež za režijo animiranega filma Steakhouse.
Kultura pomeni pojem, ki opisuje tkanje občih človeških doživetij, načina življenja, vrednot in simbolov posameznika v odnosu do narave, okolja, drugega bitja in skupnosti. Slovenska kultura, dobrina, katere izročilo obhajamo, v pletivu skupnosti izraža celostno oblikovani narodni značaj, razumevanje sveta in ravnanj. Slovenci lastno državo dojemamo kot tujca, do katerega smo nezaupljivi, podcenjujoči, kot tujca, ki ga je dobro izrabiti oziroma ogoljufati. Politično kulturo zaupamo lastni nevidnosti, ki je udejanjan strah pred posledicami namišljenih sankcij vsemogočnega, tujega velikega drugega, ter kot tesnobna stiska vznemirja življenju lastne občutke v varno strašilo groze pred vsakodnevnimi pritiski, ki posledično vodijo do izbranega izginotja. Neopazen najlaže preživiš, zato dvig glave bližnjega pomeni lastno izpostavljanje in vznik zavisti do njegovega morebitnega uspeha. Slovenski značaj tako najraje časti nabirek tujega perja, s katerim se lahko varno okiti, in podcenjuje vse, kar izhaja iz vztrajnega dela naprednih posameznikov lastnega naroda. Zato zmore zgolj pomilovati smrtne skorje svoje dediščine in zanemarja vztrajnost glasnikov sedanjosti življenja. Po tisoče korakih smo tako še vedno tam, kjer smo bili. Na začetku. V negibni točki časa, iz katere umrli živim ljubeče oznanjajo, da je življenje veliko več kot zgolj obstajati, da je čudež, ki zahteva užitje biti in vsega igrivega v iskreni, zaupljivi neposrednosti odnosa z drugim. Da stremeti za lepoto, ki jo vsak od nas nosi v sebi, naseljuje prav ta prostor biti tu, kjer ni ničesar, česar živi nimamo in razblinja slepoto za sveto. Pri tem opominja, da kar nam uhaja z jezika, izvira v notranjosti in zrcali neponarejeno podobo pobeglega jeziku in misli. Da je ob odprtem srcu vse okoli nas, živeče in neživo, vselej dosegljivo, izrazno pristno, vredno posvečene nege in časa.
Društvo Asociacija - društvo nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture je v zadnjih dveh letih postalo znano zaradi opozarjanja na status kulturnega sektorja, o katerem pred krizo nismo govorili. Vsaj ne na tak način. Danes smo priča spremembam, političnim in ekonomskim, ki nevladnike in samozaposlene pehajo v nezavidljiv položaj. Kakšen je zanje kulturni praznik, premišljuje strokovna sodelavka društva Polona Torkar.
V Narodni galeriji v Ljubljani je od danes na ogled razstava del Metke Krašovec, h kateri pa so pristopili na malo drugačen način – pripravil jo je namreč karizmatični igralec Radko Polič - Rac. Razstava prinaša izbor del iz donacije Metke Krašovec Narodni galeriji leta 2016, osredotočili so se na njena manj znana dela. Metka Krašovec se je sicer v širši spomin zasidrala predvsem z dvema cikloma – zgodnjimi rdečimi podobami arhitektur in pa poznejšimi veliki slikami v modrino potopljenih angleskih obrazov. V Narodni galeriji pa so na ogled predvsem njene risbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, pove direktorica galerije dr. Barbara Jaki. Prav te so bile najbolj blizu pesniku Tomažu Šalamunu, ki je bil njen življenjski in ustvarjalni sopotnik. Ustvarjalni dialog vzpostavlja tudi razstava, saj so likovna dela pospremili s Šalamunovimi pesmimi. Oboje je izbral Radko Polič Rac, ki so ga povabili zaradi zapisa v avtobiografiji, kjer opisuje pripravo nastopa ob pesnikovi sedemdesetletnici. 42 risb in eno sliko spremljajo tudi posnetki Poličevih interpretacij Šalamunovih pesmi, pesmi in risbe pa je izbral neodvisno od naslovov in časa nastanka. Čeprav slik in risb Metke Krašovec morda v Narodni galeriji ne bi pričakovali, je ta donacija za njih neprecenljivo darilo, pa tudi velika odgovornost, še pove Barbara Jaki ob razstavi, ki bo do 8. maja kaljedoskopsko prepletala delo treh sijajnih umetnikov.
Mednarodni dan spomina na holokavst ob 77. obletnici osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz je dan, ko svet za hip zastane in zajame sapo. V koncentracijsko taborišče Auschwitz je bilo odpeljanih vsaj 3.082 ljudi iz Slovenije. Kraj smrti je izstopal po tem, da so taboriščnike fotografirali, pojasnjujejo v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, kjer so pripravili razstavo Fotografije iz Auschwitza – zgodbe s fotografij slovenskih taboriščnikov poslanih leta 1942.
"Naše poslanstvo je oživljanje zgodovinskih knjig za otroke", piše na spletni strani velikega ameriškega poznavalca pravljic Jacka Zipesa. Po predstavitvi pred dnevi v New Jerseyju so zdaj še v Minneapolisu, kjer Zipes živi kot upokojeni častni profesor Univerze v Minnesoti, predstavili knjigo, ki velja za kultno delo književnosti za otroke. A dunajski Jud Felix Salten je Bambija kot prispodobo življenja manjšine napisal za odrasle in z drugačnim sporočilom, kot ga svet pozna v priredbi Walta Disneyja. Novi prevod Jacka Zipesa je zvest izvirniku, knjiga ima zato tudi naslov "Izvirni Bambi – Zgodbe o življenju v gozdu". Knjigo, ki jo Zipes razume kot nekakšno slutnjo holokavsta, žrtev katerega se spominjamo 27. januarja, je ilustrirala slovenska umetnica Alenka Sottler. Poseben podvig je, ko Američanom, prepojenim z Disneyjevimi podobami, ob stoletnici izida izvirnega Bambija, poveste, da so živeli v zmoti. Nekateri bodo sicer dejali, da je izidu botrovalo predvsem dejstvo, da so avtorske pravice družbe Disney izzvenele in je Bambi z letošnjim januarjem v ZDA vstopil v javno domeno. Ampak Jacku Zipesu so že pred časom ponujali projekt, ki ga je sprva zavračal, nato pa se je poglobil vanj, spoznal ozadje in zaradi tega dojel izziv. Angleški prevod Whittakerja Chambersa iz leta 1928 ni upošteval vseh ravni jezika, v katerem je Felix Salten leta 1923 napisal Bambija, Walt Disney pa je iz zgodbe povlekel le eno razsežnost, namreč gozd in živalski svet. S tem je sicer pozornost rodov otrok usmeril na naravo, a obenem zamolčal pomembno sporočilo, ki zadeva človeško družbo. Jack Zipes meni, da je šlo pri adaptaciji, na podlagi katere so nastali Disneyjeve knjige in film za otroke, nekaj narobe: "Pravzaprav je zastrupil izvirnik. Seveda ga je mogoče interpretirati na različne načine. Mislim pa, da gre za zgodbo o manjšinah. Ni tako bistveno, ali je to judovska, afroameriška ali katera druga skupina, predvsem je pomembno spoznanje, kako težko je živeti v svetu, v katerega si se rodil za to, da te bodo ubili. Če se posameznik ne prilagodi in se zlije z družbo, lahko postane žrtev in tvega smrt. Živimo namreč v svetu, v katerem človeških življenj ne jemljemo resno." Zipes meni, da je Bambi Felix Salten sam. Salten – njegovo pravo ime je Siegmund Salzmann – je spremenil ime, kot Jud iz revne družine, je bil tarča okolice, izobraževal se je sam, kasneje pod mentorstvom vidnih avstrijskih intelektualcev judovskega rodu tistega časa, recimo Alfreda Schnitzlerja, pa Huga von Hofmanstahla in drugih iz kroga Karla Kraussa v kavarni Griensteidl na Dunaju. Kljub odrekanju identitete po eni strani, je podpiral sionistični krog Theodorja Hertzla, postal vplivni novinar, urednik, gledališki kritik, avtor in za nekaj časa predsednik avstrijskega PEN-a. A njegov vzpon je predvsem zasluga nadarjenosti in pa osebnih znanstev z visokim plemstvom, kjer je pomagal urejati kočljiva vprašanja ljubezenskih razmerij njegovih vidnih predstavnikov. Te zveze so mu pomagale zapustiti Avstrijo po priključitvi k Tretjemu Reichu, zatekel se je v Švico, kjer je leta 1945 umrl reven, sam in skorajda pozabljen. Črto učenja, mentorstva, vzpona in osamljenosti lahko sledimo tudi v Bambiju. Anne Savalese, urednica pri založbi Princeton University Press, pravi, da je bil že čas za novi prevod: "Mislim, da je Jack preprosto hotel bralcem predstaviti roman sam. Prav kombinacija novega prevoda in čudovitih ilustracij pa sta izdaji dala dodano vrednost. Zelo prijetno me je zato presenetila velika medijska pozornost. " Izstopajo namreč tudi ilustracije Alenke Sottler, med drugim Levstikove nagrajenke, ki pravi: "Generiram množico abstraktnih slik, v kateri zagledam prizore iz knjige. Popolnoma odprta sem na to intuitivno stran. Najprej zelo dobro preučim besedilo in nato iščem nekaj, kar bi bilo nenavadno, posebno, kar ne bi spadalo v kliše. Prav ta črno-bela interpretacija je dala temu besedilu nekoliko bolj žalosten, molovski odtenek. Ne več, da je vse ljubko in krasno, ampak da ima zgodba v ozadju temne tone. " Poti do tako ugledne založbe ne utira le znanstvo z Jackom Zipesom, ki je navdušen nad Slovenijo in je nekajkrat predaval v Ljubljani, ampak zahteva veliko truda, priporočil in dokazil. "Moram reči, da je to projekt, kakršnega si ilustrator morda želi celo življenje, pa ne pride do njega. Imela sem to čast, da sem ga dobila, in to se mi zdi na nek način krona moje kariere, da sem dejansko del nekega razkritja. ", še pravi Alenka Sottler, katere ilustracije ne le, da razkrivajo, ampak so same pravo odkritje.
Neveljaven email naslov