Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kultni liki Sache Barona Cohena

30.10.2020


Pred tednom dni je spletno premiero doživel film Borat: Naknadni film, v katerem je britanski komik Sacha Baron Cohen že drugič nastopil v vlogi kazáškega novinarja in televizijskega zvezdnika Borata Sagdijeva.

Pred tednom dni je spletno premiero doživel film Borat: Naknadni film, v katerem je britanski komik Sacha Baron Cohen že drugič nastopil v vlogi kazáškega novinarja in televizijskega zvezdnika Borata Sagdijeva. Gre za najbolj znan lik Barona Cohena, ki je sicer svojo kariero zgradil na tem, da v preobleki in z različnimi naglasi pristopa do resničnih ljudi – do mimoidočih ali uradnikov, politikov in njihovih podpornikov ter znanih obrazov. V pogovorih in drugih zaigranih situacijah nato razgali njihova rasistična, seksistična ali homofobna stališča, pa tudi druge plati, ki jih sicer ne bi pokazali v javnosti. Ob premieri filma Borat: Naknadni film je odjeknila novica, da je Baron Cohenu tokrat uspelo posneti celo Rudyja Giulianija, Trumpovega odvetnika, ki se je v hotelski sobi pripravljal na spolni odnos z domnevno 15-letnim dekletom, sicer igralko Marijo Bakalovo. Ob tej priložnosti se Tina Poglajen ozira k najbolj znanim likom edinstvenega komika.

Za Sacho Barona Cohena je večina izmed nas prvič najverjetneje slišala leta 2002, ko je slovensko javnost razburil s filmom Ali G Indahouse. V njem namreč predlaga politiko omejevanja priseljevanja v Združeno kraljestvo, pri kateri bi vstop dovoljevali le lepoticam; ko pa na mejo prispe manj privlačno dekle, ji zabrusijo, naj se kar vrne nazaj v Slovenijo. Ali G je bil sicer lik stereotipnega mladostnika iz britanskega delavskega razreda, ki pri oblačenju in govoru posnema jamajško skupnost in črnsko hiphopersko subkulturo; serija, v kateri je nastopal, pa je Barona Cohena izstrelila med zvezde.

Ali G na svet gleda skoraj izključno skozi lastne predsodke in stereotipe; pri tem so bili ključni njegovi intervjuji z uradniki, politiki, z zvezdniki in zvezdnicami, ki jih je spravil v zadrego s politično nekorektnimi izjavami ali jih celo pripravil do tega, da so se strinjali s čim nezaslišanim. Med drugimi so mu nasedli Edwin Buzz Aldrin, David in Victoria Beckham, Noam Chomsky in Donald Trump – ki tedaj seveda še ni bil predsednik ZDA. Kot je poročala revija Rolling Stone, je Baron Cohen do intervjujev prišel tako, da je v vlogi Ali G-ja nosil snemalno opremo, z njim pa je prišel moški v poslovni obleki, za katerega so zvezdniki avtomatično predvidevali, da bo z njimi govoril on. Potem, ko so kamere že začele teči, pa je bilo že prepozno, da bi se umaknili. Sacha Baron Cohen:

Z Donaldom Trumpom sem intervju opravljal kot Ali G. Producent televizijske serije je bil čeden, vljuden Anglež v elegantnem tvidastem suknjiču; Trump je seveda domneval, da ga bo on spraševal. Potem je producent nenadoma rekel: ne, tale tukaj bo delal intervju, ime mu je Ali G. Spomnim se, kako me je Donald Trump takrat pogledal, oblečen sem bil v trenerko in govoril v slengu, poleg tega pa sem se še delal, da ne vem točno, kako mu je ime. Takoj se mu je povesil nos, bil je besen, da se bo moral pogovarjati z nekom iz nižjega razreda, namesto s tistim bistrim, imenitnim producentom. Intervju je trajal kakšnih sedem minut. V javnosti se je potem širokoustil, da je bil edini, ki je sprevidel mojo vlogo, kar pa ni res. Spraševal sem ga na primer, koliko časa ljudje že poslujejo, na kar je rekel, da človeška bitja s kamni poslujejo že milijone let, kar je smešno, ker toliko časa sploh ne obstajamo ljudje, najdbe pa pričajo, da so kupčevali s soljo, ne s »kamni«. Je pa res, da je na vprašanja odgovarjal vljudno, vsaj do trenutka, ko sem ga prosil za denar – za poslovno idejo, rokavico, s katero lahko sladoled ješ, ne da bi ti kapljal za rokav, sem hotel imeti 15 milijonov dolarjev – seveda ga ni zanimalo. Opravičil se je in odšel. Je pa verjel, da je Ali G resnična oseba.

Tri leta po huronskem uspehu prvega filma o Boratu je Sacha Baron Cohen nastopil kot Brüno Gehard, vpadljivi avstrijski gejevski TV voditelj v oddaji o modi, ki je svoje goste in gostje podobno, kot Ali G, pripravil do tega, da so dajali sporne pripombe ali nasprotovali sami sebi. Med njegovimi priljubljenimi frazami sta bili »Ach, ja« ali »Nicht, nicht«; v enem izmed nastopov pa je gosta spodbujal celo, da je odgovarjal z bodisi »naj ostanejo v getu« ali pa »na vlak za Auschwitz!«. V vlogi Brüna je na podelitvi nagrad MTV z obrazom »po nesreči« pristal v Eminemovem mednožju, odpotoval v ZDA, da bi postal »največji avstrijski zvezdnik po Hitlerju«, v Jeruzalem, kjer je v pogovoru z nekdanjim agentom Mossada in palestinskim politikom zamešal humus in Hamas, spraševal starše otroških modelov, ali bi bili ti pripravljeni shujšati ali iti na liposukcijo ter krščanskega pastorja, ki se ukvarja s »spreobračanjem gejev v heteroseksualce«, prosil, naj v heteroseksualca spremeni še njega. Takole je Sacha Baron Cohen povedal v oddaji Jimmyja Kimmela:

Zamislili smo si, da bomo film končali tako, da Brüno s svojim fantom pristane v borbi v kletki v Arkansasu. Začela naj bi se poljubljati in tako zanetila izgred. Odvetniki so mi zabičali, da ne smem izzvati pretepa. Znašel sem se torej v kletki, vanjo je vstopil še moj filmski fant, gledalo pa naju je kakšnih 2000 lokalcev. So precej zanimivi. Nekaj sto jih je bilo pravkar izpuščenih iz zapora. Na čelu so imeli svastike in druge prijazne simbole. Ko sem se začel boriti s svojim fantom, so začeli besno kričati. Zgrabila me je panika, in v paniki ne sprejemam najboljših odločitev. Zakričal sem torej: »No, bi se kdo rad tepel? Premlatil vas bom!« Mislil sem, da v kletko že ne bodo mogli. Tam je bilo še nekaj policistov, ki so nama jasno dali vedeti, da naju bodo aretirali, če bom prekršil kakšnega od dvanajstih statutov o spodobnosti. Moje možnosti so bile torej, da bom končal v arestu ali da bom pretepen do smrti. Medtem, ko sem se začel poljubljati s fantom, je nekdo iz občinstva prežagal kovino, s katero so bili na tla pritrjeni kovinski stoli, in jih začel metati v kletko. To je bil zadnji prizor v filmu, mislil sem si, tole je super, moramo končati film, zato sem se še naprej poljubljal. Ko so začeli po zraku leteti stoli, mi je šinilo v glavo, da se jim morda lahko izognem, če se uležem na hrbet. Potem sem že slišal varnostnike, ki so kričali, naj se umakneva.

Prvi film o Boratu, vulgarnemu kazaškemu novinarju z nezaslišanimi političnimi stališči, ki so skrajno patriarhalna, antisemitska, homofobna, rasistična in še kaj, ki nenehno krši družbene tabuje, je bil tako odmeven, da je imel Baron Cohen pri snemanju nadaljevanja že velike težave, saj je bil preprosto preveč znan, da bi lahko ljudi še naprej pretental, da je Borat resnična oseba. Vseeno mu je uspelo uspeh »ene najboljših komedij dvatisočih« vsaj deloma ponoviti, še posebno s pomočjo bolgarske igralke Marije Bakalove, ki so jo navdušeni kritiki označili za pravo komično odkritje, za nastop leta in za zasluženo morebitno prejemnico oskarja. Bakalova igra Boratovo 15-letno hčer, ki jo ta namerava podariti nekomu iz Trumpovega ožjega kroga, da bi Kazahstanu tako zagotovil naklonjenost ZDA. Od tod tudi razvpiti prizor z Rudyjem Giulianijem. Ta je na Tviterju zatrdil, da ni počel nič neprimernega in da je Baron Cohen navaden lažnivec. Ta se je odzval takole:

Če je to, kar je predsednikov odvetnik počel, zanj »primerno obnašanje«, potem si ne upam pomisliti, kaj vse počne z novinarkami v hotelskih sobah. Vabim vse, da si ogledajo film, prizor je resničen, storil je, kar je storil, naj se sami odločijo – nam je bilo jasno, za kaj je šlo.

Za konec še ena misel Sache Barona Cohena o tem, kakšna je razlika v sprejemu prvega in drugega filma o Boratu: če smo bili leta 2006, v času prvega filma o Boratu, morda še šokirani, kako razširjeno je skrito sovraštvo do drugačnih, v tem primeru v ZDA, potem leta 2020 ni šokiran skorajda nihče: sovraštvo se namreč ne skriva več; eden od tistih, ki ga izraža najglasneje, pa je sam predsednik ZDA.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kultni liki Sache Barona Cohena

30.10.2020


Pred tednom dni je spletno premiero doživel film Borat: Naknadni film, v katerem je britanski komik Sacha Baron Cohen že drugič nastopil v vlogi kazáškega novinarja in televizijskega zvezdnika Borata Sagdijeva.

Pred tednom dni je spletno premiero doživel film Borat: Naknadni film, v katerem je britanski komik Sacha Baron Cohen že drugič nastopil v vlogi kazáškega novinarja in televizijskega zvezdnika Borata Sagdijeva. Gre za najbolj znan lik Barona Cohena, ki je sicer svojo kariero zgradil na tem, da v preobleki in z različnimi naglasi pristopa do resničnih ljudi – do mimoidočih ali uradnikov, politikov in njihovih podpornikov ter znanih obrazov. V pogovorih in drugih zaigranih situacijah nato razgali njihova rasistična, seksistična ali homofobna stališča, pa tudi druge plati, ki jih sicer ne bi pokazali v javnosti. Ob premieri filma Borat: Naknadni film je odjeknila novica, da je Baron Cohenu tokrat uspelo posneti celo Rudyja Giulianija, Trumpovega odvetnika, ki se je v hotelski sobi pripravljal na spolni odnos z domnevno 15-letnim dekletom, sicer igralko Marijo Bakalovo. Ob tej priložnosti se Tina Poglajen ozira k najbolj znanim likom edinstvenega komika.

Za Sacho Barona Cohena je večina izmed nas prvič najverjetneje slišala leta 2002, ko je slovensko javnost razburil s filmom Ali G Indahouse. V njem namreč predlaga politiko omejevanja priseljevanja v Združeno kraljestvo, pri kateri bi vstop dovoljevali le lepoticam; ko pa na mejo prispe manj privlačno dekle, ji zabrusijo, naj se kar vrne nazaj v Slovenijo. Ali G je bil sicer lik stereotipnega mladostnika iz britanskega delavskega razreda, ki pri oblačenju in govoru posnema jamajško skupnost in črnsko hiphopersko subkulturo; serija, v kateri je nastopal, pa je Barona Cohena izstrelila med zvezde.

Ali G na svet gleda skoraj izključno skozi lastne predsodke in stereotipe; pri tem so bili ključni njegovi intervjuji z uradniki, politiki, z zvezdniki in zvezdnicami, ki jih je spravil v zadrego s politično nekorektnimi izjavami ali jih celo pripravil do tega, da so se strinjali s čim nezaslišanim. Med drugimi so mu nasedli Edwin Buzz Aldrin, David in Victoria Beckham, Noam Chomsky in Donald Trump – ki tedaj seveda še ni bil predsednik ZDA. Kot je poročala revija Rolling Stone, je Baron Cohen do intervjujev prišel tako, da je v vlogi Ali G-ja nosil snemalno opremo, z njim pa je prišel moški v poslovni obleki, za katerega so zvezdniki avtomatično predvidevali, da bo z njimi govoril on. Potem, ko so kamere že začele teči, pa je bilo že prepozno, da bi se umaknili. Sacha Baron Cohen:

Z Donaldom Trumpom sem intervju opravljal kot Ali G. Producent televizijske serije je bil čeden, vljuden Anglež v elegantnem tvidastem suknjiču; Trump je seveda domneval, da ga bo on spraševal. Potem je producent nenadoma rekel: ne, tale tukaj bo delal intervju, ime mu je Ali G. Spomnim se, kako me je Donald Trump takrat pogledal, oblečen sem bil v trenerko in govoril v slengu, poleg tega pa sem se še delal, da ne vem točno, kako mu je ime. Takoj se mu je povesil nos, bil je besen, da se bo moral pogovarjati z nekom iz nižjega razreda, namesto s tistim bistrim, imenitnim producentom. Intervju je trajal kakšnih sedem minut. V javnosti se je potem širokoustil, da je bil edini, ki je sprevidel mojo vlogo, kar pa ni res. Spraševal sem ga na primer, koliko časa ljudje že poslujejo, na kar je rekel, da človeška bitja s kamni poslujejo že milijone let, kar je smešno, ker toliko časa sploh ne obstajamo ljudje, najdbe pa pričajo, da so kupčevali s soljo, ne s »kamni«. Je pa res, da je na vprašanja odgovarjal vljudno, vsaj do trenutka, ko sem ga prosil za denar – za poslovno idejo, rokavico, s katero lahko sladoled ješ, ne da bi ti kapljal za rokav, sem hotel imeti 15 milijonov dolarjev – seveda ga ni zanimalo. Opravičil se je in odšel. Je pa verjel, da je Ali G resnična oseba.

Tri leta po huronskem uspehu prvega filma o Boratu je Sacha Baron Cohen nastopil kot Brüno Gehard, vpadljivi avstrijski gejevski TV voditelj v oddaji o modi, ki je svoje goste in gostje podobno, kot Ali G, pripravil do tega, da so dajali sporne pripombe ali nasprotovali sami sebi. Med njegovimi priljubljenimi frazami sta bili »Ach, ja« ali »Nicht, nicht«; v enem izmed nastopov pa je gosta spodbujal celo, da je odgovarjal z bodisi »naj ostanejo v getu« ali pa »na vlak za Auschwitz!«. V vlogi Brüna je na podelitvi nagrad MTV z obrazom »po nesreči« pristal v Eminemovem mednožju, odpotoval v ZDA, da bi postal »največji avstrijski zvezdnik po Hitlerju«, v Jeruzalem, kjer je v pogovoru z nekdanjim agentom Mossada in palestinskim politikom zamešal humus in Hamas, spraševal starše otroških modelov, ali bi bili ti pripravljeni shujšati ali iti na liposukcijo ter krščanskega pastorja, ki se ukvarja s »spreobračanjem gejev v heteroseksualce«, prosil, naj v heteroseksualca spremeni še njega. Takole je Sacha Baron Cohen povedal v oddaji Jimmyja Kimmela:

Zamislili smo si, da bomo film končali tako, da Brüno s svojim fantom pristane v borbi v kletki v Arkansasu. Začela naj bi se poljubljati in tako zanetila izgred. Odvetniki so mi zabičali, da ne smem izzvati pretepa. Znašel sem se torej v kletki, vanjo je vstopil še moj filmski fant, gledalo pa naju je kakšnih 2000 lokalcev. So precej zanimivi. Nekaj sto jih je bilo pravkar izpuščenih iz zapora. Na čelu so imeli svastike in druge prijazne simbole. Ko sem se začel boriti s svojim fantom, so začeli besno kričati. Zgrabila me je panika, in v paniki ne sprejemam najboljših odločitev. Zakričal sem torej: »No, bi se kdo rad tepel? Premlatil vas bom!« Mislil sem, da v kletko že ne bodo mogli. Tam je bilo še nekaj policistov, ki so nama jasno dali vedeti, da naju bodo aretirali, če bom prekršil kakšnega od dvanajstih statutov o spodobnosti. Moje možnosti so bile torej, da bom končal v arestu ali da bom pretepen do smrti. Medtem, ko sem se začel poljubljati s fantom, je nekdo iz občinstva prežagal kovino, s katero so bili na tla pritrjeni kovinski stoli, in jih začel metati v kletko. To je bil zadnji prizor v filmu, mislil sem si, tole je super, moramo končati film, zato sem se še naprej poljubljal. Ko so začeli po zraku leteti stoli, mi je šinilo v glavo, da se jim morda lahko izognem, če se uležem na hrbet. Potem sem že slišal varnostnike, ki so kričali, naj se umakneva.

Prvi film o Boratu, vulgarnemu kazaškemu novinarju z nezaslišanimi političnimi stališči, ki so skrajno patriarhalna, antisemitska, homofobna, rasistična in še kaj, ki nenehno krši družbene tabuje, je bil tako odmeven, da je imel Baron Cohen pri snemanju nadaljevanja že velike težave, saj je bil preprosto preveč znan, da bi lahko ljudi še naprej pretental, da je Borat resnična oseba. Vseeno mu je uspelo uspeh »ene najboljših komedij dvatisočih« vsaj deloma ponoviti, še posebno s pomočjo bolgarske igralke Marije Bakalove, ki so jo navdušeni kritiki označili za pravo komično odkritje, za nastop leta in za zasluženo morebitno prejemnico oskarja. Bakalova igra Boratovo 15-letno hčer, ki jo ta namerava podariti nekomu iz Trumpovega ožjega kroga, da bi Kazahstanu tako zagotovil naklonjenost ZDA. Od tod tudi razvpiti prizor z Rudyjem Giulianijem. Ta je na Tviterju zatrdil, da ni počel nič neprimernega in da je Baron Cohen navaden lažnivec. Ta se je odzval takole:

Če je to, kar je predsednikov odvetnik počel, zanj »primerno obnašanje«, potem si ne upam pomisliti, kaj vse počne z novinarkami v hotelskih sobah. Vabim vse, da si ogledajo film, prizor je resničen, storil je, kar je storil, naj se sami odločijo – nam je bilo jasno, za kaj je šlo.

Za konec še ena misel Sache Barona Cohena o tem, kakšna je razlika v sprejemu prvega in drugega filma o Boratu: če smo bili leta 2006, v času prvega filma o Boratu, morda še šokirani, kako razširjeno je skrito sovraštvo do drugačnih, v tem primeru v ZDA, potem leta 2020 ni šokiran skorajda nihče: sovraštvo se namreč ne skriva več; eden od tistih, ki ga izraža najglasneje, pa je sam predsednik ZDA.


07.03.2023

Za pisanje o sebi potrebuješ korajžo, pravi igralec Evgen Car – njegova avtobiografija zdaj kot zvočnica

Od prekmurskih ravnic in vinogradov do gledaliških odrov in mestnega vrveža nosi življenjsko pripoved igralca, pesnika in pisca dramskih besedi Evgena Carja. Njegov avtobigrafski roman Moja zgodba s podnaslovom Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi, je danes izšel kot zvočna knjiga pri Založbi kakovostnih programov RTV Slovenija v sodelovanju s programom Ars. Interpretiral pa jo je Car kar sam. Najprej član mariborske drame in nato MGL-ja do upokojitve predanosti gledališču in filmu ves čas vzporeja kmečko življenje v Prekmurju. Ni potrebno, da si vedno odličen in prvi, v svojem delu moraš uživati, pravi. V življenju je vredno vztrajati in si dovoliti biti to, kar si. "Če imam kaj norčka v sebi, sem na to ponosen. Igralec to mora imeti. In korajžo. Tudi za pisanje o sebi." Skozi zgodbe o svojih prednikih je v avtobiografiji veliko povedal o zgodovini Prekmurja. Za to je hvaležen dedoma. Oba sta razumela, da je družinsko zgodovino potrebno predajati vnukom. Režiser Alen Jelen pravi, da so zvočne avtobiografije zelo zaželene, Carjeva pa ima pronicljive misli skoraj na vsaki minuti. Od ponedeljka do petka ob 19-ih jo lahko poslušate v oddaji Odprta knjiga na programu Ars, ki tudi s tem obeležuje svojo 60-letnico. Foto: Žiga Bratoš


03.03.2023

Nora Henrika Ibsena še danes odstira patriarhalnost družbe

Ko je Nora zaloputnila z vrati, zapustila moža in tri otroke, se je stresla vsa Evropa. Tako na spletni strani Mestnega gledališča Ljubljanskega napovedujejo nocojšnjo premiero znane drame Henrika Ibsena – Nora. Naslovna junakinja je v naši zavesti prva feministka, njen odhod je ob nastanku besedila povzročil škandal. Kaj pa nam njena zgodba pripoveduje danes, skoraj stoletje in pol pozneje? Zgodba o Nori je dobro poznana. Nora in Torvald Helmer na videz živita popolno življenje, kot ga pričakuje družba 19. stoletja. Imata tri čudovite otroke, on je uradnik v banki, ona pa naredi vse, da bi bil on srečen. Zaradi ljubezni do moža je pred leti celo ponaredila njegov podpis in si izposodila denar za potovanje, ki naj bi rešilo Torvaldovo življenje. Ko grozi, da bo njena skrivnost izdana, ji mož obrne hrbet. Pomembnejša kot ljubezen do žene mu je njegova čast. Ženske si sicer danes denar lahko izposodimo v svojem imenu, a družba je še vedno patriarhalna, se strinjata dramaturginja Petra Pogorevc in režiserka Nela Vitošević, ki pravi: "Odločitev ženske, da zapusti moža ali še huje – otroke, je še danes zelo stigmatizirana. Redkokdo se vpraša, kakšni so bili razlogi in obsojane so bolj kot moški v enaki situaciji. V različnih podpornih skupinah na spletu ženske delijo svoje izkušnje – družba jih obsoja, češ da so zanemarile svoje primarne dolžnosti. Zato moramo o tem govoriti in spremeniti naše razmišljanje, da bi lahko spoštovali različne odločitve." Nela Vitošević v svojih predstavah tudi sicer pogosto razpira teme razmerij moči med spoloma in človeške osamljenosti, zato je ni presenetilo, ko jo je direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor povabila k režiji Nore. Da bi zgodbo približali sodobnemu gledalcu, pa sta se z dramaturginjo odločili izpustiti nekatere podrobnosti, ki so izrazito odsevale 19. stoletje: "Odločili sva se, da besedilo očistiva teh očitnih časovnosti in izpostaviva predvsem probleme likov, ki se dotikajo stigmatizacije žensk in iskanja individualne svobode kot problema eksistencializma. V adaptaciji pa sem nato dodala dele, v katerih zgodbi sledimo skozi Norino poznejše spominjanje. Pomembno se mi je zdelo, da iz njenega zornega kota vidimo, kaj se ji je dogajalo, skozi kakšne procese je šla in zakaj je zapustila svoj zakon. Mislim, da sem tako spojila klasični in sodobni vidik in v prvi plan postavila teme, s katerimi se občinstvo lažje poveže." Ajda Smrekar v vlogi Nore pravi, da je psihološki razvoj njene junakinje postopen, hkrati pa, da nikoli ni bila navajena drugačnega življenja, saj je oče z njo ravnal enako. Norinega moža, Torvalda Helmerja niso želeli prikazati kot enoznačnega negativca, temveč je tudi on jetnik svoje družbene funkcije. »Lahko bi ga zagovarjal na sodišču,« je o liku, ki ga igra, povedal Matej Puc. Tudi igralci Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jurij Drevenšek so izpostavili večplastnost svojih likov, ki so jim bili v izziv. Zgodba torej svoj naboj ohranja še danes. Če pa je Ibsenova drama dobro znana – bilo naj bi celo drugo najbolj uprizarjano delo po Hamletu – pa je manj znano, da je pisatelj lik ustvaril na podlagi resnične zgodbe in osebe. Laura Kieler je bila družinska prijateljica, ki je tudi sama pisala. Ko si je za moževo okrevanje skrivaj izposodila večjo vsoto in se znašla v dolgovih, ji je slavni pisatelj obrnil hrbet, njeno življenjsko stisko pa uporabil za svoje delo. Kot je v gledališkem listu zapisala Petra Pogorevc, gre torej tudi za zgodbo o tem, kako zlahka je bilo in žal tudi ostalo mogoče žensko usodo prezreti, jo brez privoljenja uporabiti in nenazadnje tudi unovčiti. Foto: MGL, Peter Giodani, izrez fotografije


03.03.2023

Festival literature sveta – Fabula

V Cankarjevem domu v Ljubljani se z nastopom ukrajinske pisateljice Oksane Zabužko uradno začenja Festival literature sveta – Fabula. Nekateri festivalski dogodki pa so potekali že pred tem, tudi sredin otvoritveni dogodek – odprtje razstave Fabulinih knjižnih naslovnic in ustvarjalnega procesa Matije Medveda v prostorih galerije DobraVaga. Sicer se bo do 30. marca v okviru festival, ki že vrsto let gosti največja imena svetovne literature, zvrstili še številni drugi dogodki – literarni nastopi, razstave, delavnice, pogovori in drugo. Izšlo je tudi že šestih knjig šestih gostujočih avtoric in avtorjev. Letos festival vstopa v jubilejno leto, saj praznuje dvajset let. Tudi zato so se organizatorji odločili, da v fokus postavijo vprašanje preteklega. Več o letošnji izvedbi pa z umetniškim vodjem festivala Aljažem Koprivnikarjem. Foto: založba Beletrina, izrez


03.03.2023

Mia Žnidarič - nedeljski prenos koncerta

Koncertno predstavitev nove Mijine plošče Obarvana lahko v nedeljo, 5.3., spremljate v živo na Programu Ars in Prvem, prav tako v video prenosu na spletnih straneh RTV Slovenija


04.03.2023

Umetnost na presečišču znanosti, tehnologije in družbe – konSekvence

Sodobna raziskovalna umetnost misli in ustvarja naš danes in prihodnost na način, da bo ta navdihujoča in etična. Zaveda se, da so pojavi robotike, umetne inteligence in drugih tovrstnih organizmov neizbežni, zato se ne bori proti njim, temveč jih gnete in osmišlja. V marcu si v Cukrarni v Ljubljani, pa tudi na drugih lokacijah, na razstavi konSekvence – Fragmenti možnega ekosistema lahko ogledamo plodove platforme konS, dela več kot 30-ih avtoric in avtorjev, ki je v dobrih treh letih postavljala temelje sodobni umetnosti na presečišču znanosti, tehnologije in družbe. Foto: Žiga Bratoš


28.02.2023

Antigona z dijaki

Petindvajseto leto zapored že na Arsu predvajamo literarne večere ob maturitetnem branju, zadnja leta pa nekatere oddaje tudi izvajamo v živo pred občinstvom, še posebej ob letošnji 60-letnici programa Ars. Poudarke iz Sofoklejeve Antigone je v oddajo Literarni večer prelil Nejc Rožman Ivančič, izvedena bo v dvorani Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana, poleg profesionalnih igralcev pa bodo v njej v vlogi zbora nastopile dijakinje Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana pod mentorstvom Andreja Jusa.


28.02.2023

31. Dnevi komedije se začenjajo s predstavo, v kateri blesti Mojca Fatur

V Celje s predstavo SiTi teatra Nikoli ni prepozno prihajajo 31. Dnevi komedije, na katerih si bodo gledalci do 12. marca v tekmovalnem programu lahko ogledali 8 najboljših komedij, ki trenutno igrajo na slovenskih odrih. Čeprav je festival zelo dobro obiskan, pa bi za večji preboj prireditelji nujno potrebovali višja denarna sredstva. Foto: SiTi Teater – Mojca Fatur v monokomediji Nikoli ni prepozno


25.02.2023

Urška Djukić prejela cezarja

V Parizu so podelili filmske nagrade Cezar. Glavna favorita sta bila z enajstimi nominacijami film Nedolžen Louisa Garrella in z desetimi film Dvanajstega ponoči Dominika Molla – bolje jo je odnesel zadnji, ki prejel osrednje tri nagrade, za scenarij po predlogi, režijo in najboljši film. Častnega cezarja je iz rok Brada Pitta prejel David Fincher, enega izmed cezarjev pa je prejela tudi slovenska režiserka in scenaristka Urška Djukić za kratki animirani film Babičino seksualno življenje. Foto: Slovenski filmski center


24.02.2023

Ena za reko: zgodba Save

Tesa Drev Juh je pred mikrofon povabila Roka Rozmana in Rožleta Bregarja, ustvarjalca dokumentarca Ena za reko: zgodba Save, zmagovalnega filma letošnjega Festivala gorniškega filma. Foto: EPA


24.02.2023

V teku je 73. Berlinale

V Berlinu se izteka 73. Berlinale. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki festival spremlja, so letošnji filmski vrhunci posvečeni ljubezenskim tematikam, med njimi so dela Christiana Petzolda, Changa Leeja, Lile Aviles in Celine Song. Foto: EPA


24.02.2023

Dnevi etnografskega filma

Sinoči so se v Slovenski kinoteki začeli Dnevi etnografskega filma, mednarodni festival, ki omogoča vpogled v različne realnosti sodobnega časa in v okoliščine, ki zaznamujejo naš vsakdan. Filmi, ki jih bodo prikazali na festivalu, so nastajali po vsem svetu, od Evrope, bližnjega Vzhoda, južne in latinske Amerike, pa v različnih državah vzhodne in južne Azije. Včeraj so v Kinoteki že prikazali nizozemska kratka filma Vodne poti in Mush Room for Thought, nemški film Ohranjanje tradicije, ki prikazuje katoliške običaje v Mehiki in ZDA, zvečer pa je festival uradno odprl češki film Živa voda, za katerega je režiser Pavel Borecký odpotoval med jordanske nomade in se posvetil njihovi oskrbi z vodo. Tina Poglajen se je o programu letošnjega festivala, ki bo trajal do sobote, pogovarjala z Miho Pečetom, direktorjem festivala in strokovnim sodelavcem Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. Foto: Žít vodu/Living Water, Pavel Borecký. Vir foto: Dnevi etnografskega filma


25.02.2023

Ukrajinski pisatelj Mark Livin gost v Pomniku miru na Cerju

Na predvečer prve obletnice ruskega napada na Ukrajino je v Pomniku miru na Cerju potekal pogovor z mladim ukrajinskim pisateljem Markom Livinom, ki ga je vodila predsednica Slovenskega PEN-a Tanja Tuma. Ukrajinski avtor je podpisan pod leposlovna dela, piše pa tudi strokovne knjige o psihologiji, je predavatelj in strokovnjak s področja medijev. Svoje pripovedovanje je začel z besedami zavedanja, da so bile vse težave pred začetkom vojne nepomembne in drobne. Ob tem ga je iz njegovega maternega jezika odlično in z občutkom prevajala Andreja Kalc. Foto: Eva Furlan


23.02.2023

O vojni v Ukrajini prek izbranih predmetov in skozi otroške oči

Mineva leto dni od začetka ruskega napada na Ukrajino. Različne organizacije in institucije ob tem pripravljajo dogodke – v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so tako danes odprli dve manjši razstavi, ki temo osvetljujeta prek izbranih predmetov ter skozi otroške oči. "Nekje januarja sem sama pri sebi občutila, da se bo vojna zagotovo zgodila. Večkrat sem celo sanjala, da odhajam iz neke hiše." Tako se na razstavi Ukrajina pripoveduje začne ena od 26 zgodb ukrajinskih beguncev oziroma begunk, saj je med njimi zgolj en moški. Nekatere so vojno pričakovale, druge ne, večina pa je odhod doživela kot nujo in ne izbiro. Kdaj in kako oditi in kaj spakirati? Razstava ta vprašanja osvetljuje tudi prek predmetov, ki so jih uspele vzeti s seboj v Slovenijo. Kakšno pa je doživljanje otrok? Na razstavi Mama, jaz nočem vojne pred muzejem so sopostavljene reprodukcije risb ukrajinskih otrok iz časa spopada ter poljskih otrok, ki so izkusili okupacijo nacistične Nemčije. Otroci še danes rišejo podobne motive, poudari kustosinja Katarina Jurjavčič o razstavi, ki je del skupnega poljsko-ukrajinskega projekta 1939-45 POLJSKA/2022 UKRAJINA. Leto po začetku napada, ko morda naše sočutje in pozornost že upadata, je prav otroško doživljanje s svojo univerzalnostjo in brezčasnostjo ganljiv protivojni manifest. Foto: Sofiia, 15 let, Korosten, izsek dela z rastave Mama, jaz nočem vojne


23.02.2023

Samo en cvet, akademija ob Kajuhovem letu

100-letnico rojstva našega najpomembnejšega predstavnika partizanske lirike Karla Destovnika Kajuha smo obeležili lani 13. decembra, leto 2023 pa je vlada razglasila za Kajuhovo leto. Slavnostna akademija Samo en cvet, ki sta jo organizirala Ministrstvo za kulturo in Ustanova Franca Rozmana – Staneta, je napolnila Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Foto: zajem posnetka prireditve na TV SLO 2


22.02.2023

Tomaž Brejc : Čas prebujenja : slovenska umetnost 1880-1918

Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Tako bo nedvomno lepo sprejeto tudi njegovo novo monumentalno delo – Čas prebujenja : slovenska umetnost 1880-1918, ki so ga z založbo Beletrina predstavili v polnem avditoriju Narodne galerije v Ljubljani. V ponedeljek, 16. novembra 1896 ob treh popoldne, se je v salonu hotela »pri Maliču« vršilo prvo predvajanje »živečih fotografij« v Ljubljani in med njimi so gledalci videli Lumièrov Prihod brzovlaka na postajo La Ciotat: leto po tem, ko je bil filmček posnet. Tomaž Brejc nas v svojo novo knjigo ne uvede z likovno umetnostjo – temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi in dodaja, da se ni osredinjal na kanon slovenske zgodovine umetnosti. Kot pri pahljači se pred bralcem razpirajo različni zorni koti obravnavanega obdobja, spoznamo se tudi z ozadji ustvarjanja umetnikov in izriše se rojevanje slovenskega likovnega modernizma v razponu od algoričnega realizma bratov Šubic do Jakopičevega barvnega izraza. Z impresionisti je tedaj v ospredje stopala sama likovnost, pri njenem raziskovanju pa je bila ključna krajina. Ikonizacija krajine je tako naslov enega od treh večjih sklopov knjige, prvi in zadnji pa sta Moderna estetska kultura in Prizori iz modernega življenja. Del modernega življenja pa je pri nas tedaj v večji meri postajala likovna umetnost, tudi z leta 1908 zgrajenim Jakopičevim paviljonom. Politične in družbene razsežnosti, zgodovinske podrobnosti, tedanji odzivi medijev, pisma in besede umetnikov … vse to in še kaj preplete Brejc v svojem delu, ki pa ga zazanamuje tudi oseben pristop in poskus vživljanja v tedanje doživljanje del. Da je o res obsežnem delu težko strniti misli, je pokazala tudi predstavitev – po Brejčevem uvodnem predavanju je sledil še pogovor v katerem je ob Brejcu sodeloval še Andrej Smrekar, prvi bralec in komentator monografije. Tomaž Brejc pa že piše nadaljevanje o času ekspresionizma, knjiga naj bi prav tako izšla pri založbi Beletrina. Foto: Nina Pernat, vir: založba Beletrina


21.02.2023

Velik del učencev nima možnosti do izobraževanja v maternem jeziku

Kar 40 odstotkov učencev na svetu nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki ga govori ali razume, poudarjajo pri UNESCU. Čeprav je to še vedno velik problem, pa se kaže napredek pri razumevanju pomena večjezičnega izobraževanja. Temu je namenjen tudi današnji mednarodni dan maternega jezika, ki poteka na temo večjezično izobraževanje - potreba po spremembi izobraževanja. V Sloveniji se potreba po takšnem izobraževanju najbolj kaže pri romskih otrocih in otrocih priseljencev.


21.02.2023

V Berlinu še vedno odmeva Supermoč, dokumentarec o Ukrajini

Berlin je ta hip filmska prestolnica, gosti svoj 73. filmski festival. Tudi letos se ga udeležujejo predstavniki Slovenskega filmskega centra in številni cineasti – Urša Menart tam predstavlja nastajajoči film Vse, kar je narobe s tabo, Ivan Gergolet na tržnici igrani prvenec Mož brez krivde, prav danes pa poteka tudi prireditev Knjige na Berlinalu – med romani, ki jih producentom predstavljajo kot potencialno zanimive za film, je tudi odličen avtofikcijski roman Dijane Matković Zakaj ne pišem. V središču festivala pa so seveda filmi – nekaj si jih je pogledala Ingrid Kovač Brus. Foto: zajem zaslona prispevka TV Slovenija


17.02.2023

Marko Črnčec Trio - Jazz Ars All Stars

V nedeljo, 19. februarja, bo v ljubljanski Cukrarni nastopil mednarodni trio pianista Marka Črnčeca. Z njim bosta še bobnar Kristijan Krajnčan in kontrabasist Josh Ginsburg. Koncert bo posvečen glasbi legendarnega komponista Mojmirja Sepeta. Tudi v video prenosu!


16.02.2023

Mantuanijeva nagrada Moniki Kartin

Mag. Monika Kartin je postala prejemnica Mantuanijeve nagrade za leto 2022, najvišjega stanovskega priznanja na področju muzikologije na Slovenskem, ki jo Slovensko muzikološko društvo podeljuje bienalno od leta 2004. Priznanje je prejela na slovesnosti ob 30-letnici Slovenskega muzikološkega društva, ki je potekala 15. 2. 2023 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Predlog za podelitev nagrade, ki ga je soglasno potrdila petčlanska komisija, je podal prof. dr. Matjaž Barbo, tudi slavnostni govornik na proslavi ob 30-letnici društva. V predlogu je med drugim zapisal, da je Monika Kartin "z bogatim delovanjem na področju širše pojmovane muzikologije pomembno, morda celo ključno zaznamovala slovensko glasbeno življenje in kulturo nasploh". Foto: Saša Krajnc


16.02.2023

Začenja se Berlinale, ki bo spet politično angažiran

S filmom ameriške režiserke Rebecce Miller Prišla je k meni se v Berlinu začenja 73. mednarodni filmski festival, ki je med vsemi velikimi festivali politično najbolj angažiran. In tako bo tudi letos. Berlin se bo za deset dni spremenil v filmsko prestolnico, a le 18 celovečernih filmov se bo potegovalo za zlatega medveda – med njimi so animirani in dokumentarni filmi, komedije, drame in drugi žanri. Med prvimi se bo na Berlinalu zavrtel morda najbolj pričakovani film – dokumentarni Superpower Seana Penna in Aarona Kaufmana, ki sta ga posnela v Ukrajini. "To je film, ki je nastal v težavnih okoliščinah, prikazuje pa tudi vlogo umetnikov in umetnosti v težkih časih," pravi umetniški direktor Carlo Chatrian, direktorica Mariette Rissenbeer pa dodaja, da pripravljajo posebne dogodke, ki bodo povezani z vojno v Ukrajini in revolucijo v Iranu. "Poudarila bi rada, da bo letošnji berlinale modro-rumen, saj se vsi zelo zavedamo vojne, ki se je pred skoraj letom dni začela v Ukrajini." Berlinale pa sestavljajo številni spremljevalni dogodki; na koprodukcijski tržnici bo svoj novi film v nastajanju predstavila Urša Menart, na sejmu se bo zavrtel prvenec Ivana Gergoleta Mož brez krivde, pisateljica Dijana Matković pa se je s svojim odličnim avtofikcijskim romanom Zakaj ne pišem uvrstila na poseben dogodek, namenjen knjigam, iz katerih bi lahko nastali filmi. Festival bo trajal vse do prihodnje sobote, ko bo eden izmed tekmovalnih filmov iz rok predsednice žirije Kristen Stewart prejel zlatega medveda. Lani je zlatega medveda dobila katalonska režiserka Carla Simón, pogovor z njo lahko slišite v oddaji Razgledi in razmisleki. Foto: EPA


Stran 10 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov