Prisluhnite izbranim najnovejšim slovenskim kratkim zgodbam.

Tretji program radia Slovenija, program Ars, je letos spomladi razpisal že 29. natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Izbrana besedila so namenjena objavi v desetminutnem Literarnem nokturnu. Natečaja s tako častitljivo tradicijo na Slovenskem ni, verjetno pa tudi ne s tako številčno udeležbo. Če se je še pred nekaj leti zdela številka 400 prispelih zgodb na mizo Matej Juha, urednika za literaturo na radiu, velika, je letos številka 734 zgodb presegla vsa pričakovanja. Branja zgodb se je lotila komisija v sestavi Tadeja Krečič, Tatjana Jamnik in Gašper Troha, pri odločitvi za najboljše zgodbe pa ni imela lahkega dela, saj je našla kar veliko besedil, vrednih pozornosti. Zato se je tudi odločila, da poleg treh nagrajenih in štirih odkupljenih zgodb na Arsovi spletni strani objavi 20 naslovov besedil, ki so pritegnila pozornost: tako dobi morda kateri izmed avtorjev potrditev ali vzpodbudo za nadaljnje pisanje.

Literarni nokturni so v tednu od 2. do 8. novembra namenjeni torej izključno izbranim najnovejšim slovenskim kratkim zgodbam.

Ponedeljek, 2. 11. 2020
Niz odkupljenih zgodb se začenja z besedilom Rada bi bila vintage Ksenije Čuić Bratina. Personificirani predmet pripoveduje o svojem veku v nekem stanovanjskem bloku na Tolminskem. S toplino se spominja preteklosti in pričaka tudi trenutek, ko upa, da si bo pridobil priviligirani položaj svoje eksistence. Avtorica skozi zgodbo stopnjuje napetost razkrivanja za kateri predmet gre… počakati je treba na konec zgodbe.

Torek, 3. 11. 2020
Preprosto: Joj je naslov kratke zgodbe Janeza Grma. Brez kakršnega koli olepševanja govori o mladi mamici, ki pusti dojenčka v varstvu in se gre zabavat. Alkohol, ples, prijateljica, droge preglasijo nenehni jok dojenčka v njeni glavi. Janez Grm je dobil že več nagrad za svoje pisanje; sam pravi, da rad piše o likih, katerih misli in dejanja so etično in moralno oporečna.

Sreda, 4. 11. 2020
Zgodbo Povprečno (ne)srečna je napisala Branka Jelen Sidorovich. Vanjo je ujela nekaj trenutkov srednjeletne ženske z družino, službenimi obveznostmi in umirajočim očetom. In z zaljubljenostjo v drugega moškega. Neuresničena epizoda pušča v ženski občutek in razmislek o tem, da je taka, kot pravi naslov: povprečno (ne)srečna.

Četrtek, 5. 11. 2020
»Vse se začne v belem, življenje in smrt, me prešine, ko stopim v snežno belo sobo.« Tako se v belini bolnišnice začne zgodba Zadnja priložnost Nadije Šuler. Prvoosebna pripovedovalka pride k umirajočemu očetu, ki se mu približa prvič in zadnjič. Srečanje je bilo v njenih mislih drugačno od resničnega srečanja, saj je drobna beseda spremenila tok dogodkov v nepričakovano smer.

Petek, 6. 11. 2020
Zgodba brez naslova je tretje nagrajena na 29. natečaju za kratko zgodbo programa Ars. Njena avtorica je Živa Škrlovnik, popotnica, ki svojega junaka in njegovo ženo postavlja v čudovit zaliv na obali Mozambika. Toda v okviru prelepe narave živijo ljudje v hudi revščini; omiliti jo skušajo z denarjem, ki ga prinašajo turisti iz razvitih delov sveta. Z manipulacijo samega sebe lahko ribič plačilo še poviša, priokus ob tem pa ostaja grenak, razberemo iz izvrstno napisane zgodbe, ki ji ni moč ničesar dodati ali odvzeti.

Sobota, 7. 11. 2020
»Drugonagrajena zgodba Premene, impresija o stresnem delovniku nekega pripravnika, Mirjam Gostinčar je napisana v slogu ludističnega poizkusa: vse besede se začenjajo na črko P. Ta omejitev močno oteži pisanje, pa vendar je avtorici oz. avtorju uspelo preseči formalizem in napisati napeto kratko zgodbo, ki bralca takoj potegne v pripovedovalčev svet.« je zapisala komisija v utemeljitvi nagrade. Eksperiment spominja na nekatere znamenite avtorje svetovne, pa tudi slovenske, književnosti, sporočilo pa dobi v tem okviru posebno ostrino.

Nedelja, 8. 11. 2020
Vlak ob 6.15. : zmagovita zgodba letošnjega natečaja programa Ars. Napisal jo je Jurij Černič, komisijo pa je besedilo prepričalo s pretresljivostjo in toplino medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. Avtor postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega.

V množici zgodb natečaja, ki v središče postavljajo epidemijo, socialne težave ljudi, zasvojenosti vseh vrst, minevanje, zadrege v najrazličnejših medčloveških odnosih, je zgodba Vlak ob 6.15 kot prodoren žarek optimizma in veselja do življenja.