Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnji roman Elif Shafak, s katerim se je lani uvrstila v ožji izbor za nagrado booker
Elif Shafak je ob nobelovcu Orhanu Pamuku verjetno najbolj znana sodobna turška pisateljica. Dobro jo poznamo tudi nas. Od njenih enajstih romanov jih kar šest lahko beremo v slovenščini, nedavno je pri založbi Sanje izšel tudi prevod njenega zadnjega 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu.
Elif Shafak dostikrat piše o Istanbulu, o njegovih zakulisnih predelih, ulicah in to velja tudi za roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, ki ga je posvetila, kot zapiše: »Istanbulčankam in Istanbulu, ki je in je vedno bil ženskega spola.« Rdeča nit romana je življenjska zgodba prostitutke Leile, določa ga pa zanimiva struktura. In sicer Leilino usodo spoznavamo prek posthumnih spominov. Te ji vzbudijo vonji, ki jih zavoha v smetnjaku, kamor so jo odvrli.
Elif Shafak je mednarodno zelo uspešna, njena dela so prevedena v več kot petdeset jezikov, z zadnjim romanom se je lani uvrstila tudi v ožji izbor za bookerja. Kljub priznanju svetovne javnosti pa je v Turčiji pod drobnogledom. Sodno so jo preganjali zaradi romana Pankrt iz Istanbula, v katerem je pisala o genocidu nad Armenci, takrat se je iz Turčije preselila v London. Veliko prahu je v njeni domovini zaradi nazornih prikazov spolnega nasilja dvignil tudi roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu. Lani je v intervjuju za časopis Guardian Elif Shafak dejala, da je »biti pisatelj v Turčiji malce podobno temu, kot da bi te nekdo poljubil na eno lice, na drugo pa klofnil.«
Zadnji roman Elif Shafak, s katerim se je lani uvrstila v ožji izbor za nagrado booker
Elif Shafak je ob nobelovcu Orhanu Pamuku verjetno najbolj znana sodobna turška pisateljica. Dobro jo poznamo tudi nas. Od njenih enajstih romanov jih kar šest lahko beremo v slovenščini, nedavno je pri založbi Sanje izšel tudi prevod njenega zadnjega 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu.
Elif Shafak dostikrat piše o Istanbulu, o njegovih zakulisnih predelih, ulicah in to velja tudi za roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, ki ga je posvetila, kot zapiše: »Istanbulčankam in Istanbulu, ki je in je vedno bil ženskega spola.« Rdeča nit romana je življenjska zgodba prostitutke Leile, določa ga pa zanimiva struktura. In sicer Leilino usodo spoznavamo prek posthumnih spominov. Te ji vzbudijo vonji, ki jih zavoha v smetnjaku, kamor so jo odvrli.
Elif Shafak je mednarodno zelo uspešna, njena dela so prevedena v več kot petdeset jezikov, z zadnjim romanom se je lani uvrstila tudi v ožji izbor za bookerja. Kljub priznanju svetovne javnosti pa je v Turčiji pod drobnogledom. Sodno so jo preganjali zaradi romana Pankrt iz Istanbula, v katerem je pisala o genocidu nad Armenci, takrat se je iz Turčije preselila v London. Veliko prahu je v njeni domovini zaradi nazornih prikazov spolnega nasilja dvignil tudi roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu. Lani je v intervjuju za časopis Guardian Elif Shafak dejala, da je »biti pisatelj v Turčiji malce podobno temu, kot da bi te nekdo poljubil na eno lice, na drugo pa klofnil.«
V oddaji Glasba 20. stoletja bomo poslušali glasbo Hansa Wernerja Henzeja in Luciana Beria. Oba sodita med skladatelje, ki so se upirali zakoreninjenim omejitvam posameznih kompozicijskih usmeritev, in ki so predvsem iskali osebni glasbeni izraz, osvobojen zunanjih pritiskov. V oddaji bomo poslušali Simfonijo št. 4 Hansa Wernerja Henzeja in Ljudske pesmi Luciana Beria.
Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo nam pošljite do 8. junija 2021
Vsebine Programa Ars
V tokratni oddaji bomo spoznali glasbene estetike treh skladateljev, ki so delovali v polju glasbenega modernizma, vendar pa so do glasbenih idej pristopali povsem različno. Mauricio Kagel je glasbo povezoval z gledališčem, filmom, pogosto pa je prestopal tudi čez meje gledališča absurda. Pierre Boulez je glasbo dojemal kot umetnost pretanjenih zvočnih struktur, podkrepljenih z intelektualno vsebino, György Ligeti pa je deloval kot tenkočutni zvočni umetnik, ki je do glasbenih idejo prihajal prek sluha samega.
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov